Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor ocene: Matej Bogataj
Bere Jure Franko
Ljubljana : LUD Literatura, 2021
Zbirka kratkih zgodb Teje Močnik Kamni z Marsa, drsi skozi čase in prostore, pa vendar so v nekatere zgodbe podtaknjena nezgrešljiva znamenja našega časa. Že v prvi, naslovni, imamo opraviti s tipično karantensko situacijo, z delovanjem izolacije navznoter, kar dodatno poglablja razdaljo med zakoncema v že itak načetem odnosu, ki ga je ranila in zaznamovala smrt otroka. Tja, kjer bi morala biti intima, se med par naselijo nefunkcionalni, tudi nekoliko skrivnostni odzivi na zunanje okoliščine, na policijsko uro in izolacijo in pretirano osredotočanje na tisto, kar je bilo še malo prej skoraj nepomembno in nekje na obrobju, postransko. Zgodba v skopih, vendar dobro odmerjenih potezah nakazuje krizo v zakonu in komunikacijsko nemoč, ne le med njima, tudi z ostalimi, ki so se zanemarili in zaprli med štiri stene. Njima je otežena posvojitev otroka z druge celine, vse to pa Teja Močnik v zgodbo pripelje dvoumno, z omembo imena morebitne bodoče posvojenke, da se nam zdi, da gre za ljubezenski ali kakšen podoben trikotnik – on besno boksa, ona gleda proti zvezdam in planetom, vse zato, ker se je med njiju naselilo nelagodje, ki ga ne znata preseči.
Nelagodje in nesposobnost preseganja nesoglasij je tema še naslednje zgodbe, ki je, ne edina, tridelna, triptih. Govori o očetih, odsotnih oziroma takšnih s skrivnostmi, ki se potem, recimo ob skoraj spovedni omembi starejše polsestre, samo na pol razrešijo. Protagonisti so očitno preveč čustveni ali pa komunikacijsko zavrti, zato jim znotraj časovnega okvira zgodbe ne uspe predelati, premleti ali ubesediti vrenja, ki jih preplavlja v novih okoliščinah in so mu izročeni povsem brez zaščite. V triptihu o očetih je ob dveh zgodbah, ki se nam zdita blizu in sta sorodni slovenskemu modelu družine, še tretja, ki se dogaja v puščavi, ko med tamkajšnje prebivalce pride skrivnosten gost in se do njega vsi vedejo kot do sina, kot do nekoga, ki potrebuje pomoč. Ob skrivnostni atmosferi in nedefiniranem množinskem subjektu ter skoraj preroškem tonu, ki ga avtorica dobro obarva … je navezava na ostali zgodbi triptiha precej ohlapna. Tako kot so z nejasnimi slutnjami in pozneje konkretnimi prelomi podložene tudi zgodbe o kofetkanjih, kjer se vsa dinamika skriva spodaj, nekje pod zapisanim, tam vse brbota in kot da še išče svojo ubeseditev.
Značilno je ustvarjanje zabrisane in skrivnostne atmosfere, zgodbe se začenjajo v samem toku dogajanja, brez uvoda ali pojasnil in šele postopno prihajamo do približno iste vednosti, kot jo imajo nosilci oziroma pripovedna instanca. Ta zabrisanost, škrto pripuščanje podatkov, po katerih naj se bralec orientira, sproža močan občutek enigmatičnosti in namesto z radostjo pripovedovanja imamo pogosto opraviti z opisi vonjev, interierjev ali krajin, ki so samo zunanje telo in odsev močnega notranjega dogajanja. Vse je pridušeno, zato so tudi zgodbarski preobrati skoraj stišani, na burno psihično dogajanje in izročenost lahko bolj sklepamo na podlagi namigov, kot da bi jo zares ugledali. Na primer v zgodbi Izkrcanje, kjer se preživela spominja otroških vragolij z bratom, s katerim sta imela isto simpatijo. Brat in skupni prijatelj sta umrla na isti dan leta 1944 in samo ugibamo lahko, kje so se takrat izkrcavali protinacistični zavezniki z angloameriškimi priimki in s katerih peščenih plaž ju bo prekopala sestra enega in skrivna zaljubljenka v drugega.
Bolj kot na zapletu Teja Močnik pogosto gradi na scenografiji, morda najbolj očitno v lepljenki fragmentov Lepi zapuščeni kraji, odločno najdaljši prozi v zbirki Kamni z Marsa. Hiša, samostan, dvorec, hotel so prostori, ki so nekdaj brbotali od življenja, zdaj so opisani skozi pripovedno perspektivo, ki pogosto kaže ravnanje množic, njihovo libidinalnost in vedenjske šege; spet drugič gre za peklenske načrte inovativnih odraščajnikov, kako se otresti mučnega drila na klavirju. V tem omnibusu proznih okruškov se pokaže še ena lastnost tega prvenca: zgodbe so natančno in s posluhom izpisane in postavljene pred kuliserijo iz črk, ki pa je skoraj oropana človeškega. Množica sicer polni interierje, vendar je zamegljena, v njej ni posameznikov, je bolj barvni in čutni tok, in ravno to – verjetno namerno – nefokusiranje daje tej prozi pridih enigmatičnosti in tudi pridvignjenosti nad empirijo, postavlja jih v bližino abstraktnemu, vendar premišljenemu in artikuliranemu proznemu toku. Ta je v svojih bolj estetiziranih legah včasih blizu starim mojstrom, tako da ni presenetljivo, da so v zbirki tudi navezave na mojstre na nič odtisnjenih proznih bakrorezov, recimo Pascala Quignarda in njegovo Teraso v Rimu, ki jo zdaj Teja Močnik prestavlja za štiri stoletja v naš čas, med kuharske velemojstre in velike skrivnosti njihove kuharije. Nekatere zgodbe se ukvarjajo z izginotjem avtorja in lastno avtonomijo: pripovedovalec ob sprotnem pozabljanju in odrekanju svetu vse bolj ugotavlja, da mora tudi sam postati izbrisan, pomaknjen proti fiktivnosti in lastni izmišljenosti, na ta način do konca izročen in na voljo samemu pisateljskemu aktu.
Pisava v zgodbah Teje Močnik v zbirki Kamni z Marsa je okretna in natančna, zdi se, da je na delu odvzemanje in zgoščevanje čutnih zaznav, včasih tudi kopičenje in spogledovanje s seznami, kadar gre za skrivnosti poklicev, vse pa v funkciji izrinjanja ali vsaj mehčanja subjektivitete. Ravno zaradi odsotnosti trdne in določljive pripovedne instance, pogoste uporabe abstraktno mišljenega kolektivnega 'mi' in gladkega drsenja skozi različne čase in prostore je to brez dvoma obetavno pisanje nekoliko abstraktno in enigmatično; zaenkrat bolj črpa iz bližine in zakladnice literature in manj iz izkušnje.
Avtor ocene: Matej Bogataj
Bere Jure Franko
Ljubljana : LUD Literatura, 2021
Zbirka kratkih zgodb Teje Močnik Kamni z Marsa, drsi skozi čase in prostore, pa vendar so v nekatere zgodbe podtaknjena nezgrešljiva znamenja našega časa. Že v prvi, naslovni, imamo opraviti s tipično karantensko situacijo, z delovanjem izolacije navznoter, kar dodatno poglablja razdaljo med zakoncema v že itak načetem odnosu, ki ga je ranila in zaznamovala smrt otroka. Tja, kjer bi morala biti intima, se med par naselijo nefunkcionalni, tudi nekoliko skrivnostni odzivi na zunanje okoliščine, na policijsko uro in izolacijo in pretirano osredotočanje na tisto, kar je bilo še malo prej skoraj nepomembno in nekje na obrobju, postransko. Zgodba v skopih, vendar dobro odmerjenih potezah nakazuje krizo v zakonu in komunikacijsko nemoč, ne le med njima, tudi z ostalimi, ki so se zanemarili in zaprli med štiri stene. Njima je otežena posvojitev otroka z druge celine, vse to pa Teja Močnik v zgodbo pripelje dvoumno, z omembo imena morebitne bodoče posvojenke, da se nam zdi, da gre za ljubezenski ali kakšen podoben trikotnik – on besno boksa, ona gleda proti zvezdam in planetom, vse zato, ker se je med njiju naselilo nelagodje, ki ga ne znata preseči.
Nelagodje in nesposobnost preseganja nesoglasij je tema še naslednje zgodbe, ki je, ne edina, tridelna, triptih. Govori o očetih, odsotnih oziroma takšnih s skrivnostmi, ki se potem, recimo ob skoraj spovedni omembi starejše polsestre, samo na pol razrešijo. Protagonisti so očitno preveč čustveni ali pa komunikacijsko zavrti, zato jim znotraj časovnega okvira zgodbe ne uspe predelati, premleti ali ubesediti vrenja, ki jih preplavlja v novih okoliščinah in so mu izročeni povsem brez zaščite. V triptihu o očetih je ob dveh zgodbah, ki se nam zdita blizu in sta sorodni slovenskemu modelu družine, še tretja, ki se dogaja v puščavi, ko med tamkajšnje prebivalce pride skrivnosten gost in se do njega vsi vedejo kot do sina, kot do nekoga, ki potrebuje pomoč. Ob skrivnostni atmosferi in nedefiniranem množinskem subjektu ter skoraj preroškem tonu, ki ga avtorica dobro obarva … je navezava na ostali zgodbi triptiha precej ohlapna. Tako kot so z nejasnimi slutnjami in pozneje konkretnimi prelomi podložene tudi zgodbe o kofetkanjih, kjer se vsa dinamika skriva spodaj, nekje pod zapisanim, tam vse brbota in kot da še išče svojo ubeseditev.
Značilno je ustvarjanje zabrisane in skrivnostne atmosfere, zgodbe se začenjajo v samem toku dogajanja, brez uvoda ali pojasnil in šele postopno prihajamo do približno iste vednosti, kot jo imajo nosilci oziroma pripovedna instanca. Ta zabrisanost, škrto pripuščanje podatkov, po katerih naj se bralec orientira, sproža močan občutek enigmatičnosti in namesto z radostjo pripovedovanja imamo pogosto opraviti z opisi vonjev, interierjev ali krajin, ki so samo zunanje telo in odsev močnega notranjega dogajanja. Vse je pridušeno, zato so tudi zgodbarski preobrati skoraj stišani, na burno psihično dogajanje in izročenost lahko bolj sklepamo na podlagi namigov, kot da bi jo zares ugledali. Na primer v zgodbi Izkrcanje, kjer se preživela spominja otroških vragolij z bratom, s katerim sta imela isto simpatijo. Brat in skupni prijatelj sta umrla na isti dan leta 1944 in samo ugibamo lahko, kje so se takrat izkrcavali protinacistični zavezniki z angloameriškimi priimki in s katerih peščenih plaž ju bo prekopala sestra enega in skrivna zaljubljenka v drugega.
Bolj kot na zapletu Teja Močnik pogosto gradi na scenografiji, morda najbolj očitno v lepljenki fragmentov Lepi zapuščeni kraji, odločno najdaljši prozi v zbirki Kamni z Marsa. Hiša, samostan, dvorec, hotel so prostori, ki so nekdaj brbotali od življenja, zdaj so opisani skozi pripovedno perspektivo, ki pogosto kaže ravnanje množic, njihovo libidinalnost in vedenjske šege; spet drugič gre za peklenske načrte inovativnih odraščajnikov, kako se otresti mučnega drila na klavirju. V tem omnibusu proznih okruškov se pokaže še ena lastnost tega prvenca: zgodbe so natančno in s posluhom izpisane in postavljene pred kuliserijo iz črk, ki pa je skoraj oropana človeškega. Množica sicer polni interierje, vendar je zamegljena, v njej ni posameznikov, je bolj barvni in čutni tok, in ravno to – verjetno namerno – nefokusiranje daje tej prozi pridih enigmatičnosti in tudi pridvignjenosti nad empirijo, postavlja jih v bližino abstraktnemu, vendar premišljenemu in artikuliranemu proznemu toku. Ta je v svojih bolj estetiziranih legah včasih blizu starim mojstrom, tako da ni presenetljivo, da so v zbirki tudi navezave na mojstre na nič odtisnjenih proznih bakrorezov, recimo Pascala Quignarda in njegovo Teraso v Rimu, ki jo zdaj Teja Močnik prestavlja za štiri stoletja v naš čas, med kuharske velemojstre in velike skrivnosti njihove kuharije. Nekatere zgodbe se ukvarjajo z izginotjem avtorja in lastno avtonomijo: pripovedovalec ob sprotnem pozabljanju in odrekanju svetu vse bolj ugotavlja, da mora tudi sam postati izbrisan, pomaknjen proti fiktivnosti in lastni izmišljenosti, na ta način do konca izročen in na voljo samemu pisateljskemu aktu.
Pisava v zgodbah Teje Močnik v zbirki Kamni z Marsa je okretna in natančna, zdi se, da je na delu odvzemanje in zgoščevanje čutnih zaznav, včasih tudi kopičenje in spogledovanje s seznami, kadar gre za skrivnosti poklicev, vse pa v funkciji izrinjanja ali vsaj mehčanja subjektivitete. Ravno zaradi odsotnosti trdne in določljive pripovedne instance, pogoste uporabe abstraktno mišljenega kolektivnega 'mi' in gladkega drsenja skozi različne čase in prostore je to brez dvoma obetavno pisanje nekoliko abstraktno in enigmatično; zaenkrat bolj črpa iz bližine in zakladnice literature in manj iz izkušnje.
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič
Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.
Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)
Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat
SNG Nova Gorica / premiera: 13. april 2022 Režija: Mojca Madon Prevajalka: Dijana Matković Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Lektorica: Anja Pišot Scenografinja: Urša Vidic Kostumograf: Andrej Vrhovnik Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova Avtor glasbe: Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Nastopajo: Ivana Percan Kodarin k. g., Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel, Ana Facchini Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madone, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan
Neveljaven email naslov