Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Patrizio Gucci, igra jo srhljivo odlična Lady Gaga, je Scott upodobil kot nekakšno modno Lady Macbeth, ki je zaradi neskončnih ambicij in osebnega ponosa pripravljena iti dobesedno preko trupel
Ridley Scott se je podpisal pod nekaj spektakularnih filmov, kot so Iztrebljevalec, Gladiator, Thelma in Louise in še številne druge; nekateri so se v spomin gledalcev vtisnili kot kultne klasike, ki si jih je moč ogledati znova in znova. Pričakovanja pred njegovim zadnjim celovečercem, ki ga že od napovedi naprej spremljajo tudi ostra negodovanja družine Gucci, izrinjene tako iz istoimenske modne znamke kot tudi iz ustvarjalnega procesa pri nastanku filma, so bila visoka. Ob bleščeči zvezdniški zasedbi, izmed katere se je še posebej izkazal Jared Leto, pa tudi povsem upravičena. A zdi se, da se Scottu tokrat veliki met le ni povsem posrečil.
Če zanemarimo vprašanje, zakaj se danes sploh ukvarjati z napol pozabljeno zgodbo sicer slovitega atentata na nekdanjega vodjo ene največjih modnih hiš Maurizia Guccija in jo – kot so jo pravzaprav tudi ustvarjalci – vzamemo le kot okvir za prikaz padca nekega družinskega imperija, ki ga je zakuhalo ljubosumje, od družine Gucci res ne ostane več kaj dosti drugega kot njeno ime.
Patrizio Gucci, igra jo srhljivo odlična Lady Gaga, je Scott upodobil kot nekakšno modno Lady Macbeth, ki je zaradi neskončnih ambicij in osebnega ponosa pripravljena iti dobesedno preko trupel, moški pa so zanjo samo orodje za doseganje cilja. Ali je bila zloglasna primožena pripadnica toskanskega modnega imperija tudi v resnici tako neizprosna, je pri tem pravzaprav nepomembno, saj gre za filmsko zgodbo, ki le temelji na resničnih dogodkih.
Bolj bistveno je, da je zgodba o njenem nedvomno osupljivem življenju v filmu preveč razvlečena in kljub strelom iz pištole brez pravega vrhunca. Očitki, da film Hiša Gucci spominja na televizijske limonade, so tako precej bolj utemeljeni kot očitki o zgrešenem italijanskem naglasu Lady Gaga in ostalih igralcev, čeprav je tudi ta predvsem v kombinaciji z nekaj povsem italijanskimi stavki dokaj moteč in – kot se vsaj ponekod zdi za ves film – predvsem obupno nedomišljen.
Patrizio Gucci, igra jo srhljivo odlična Lady Gaga, je Scott upodobil kot nekakšno modno Lady Macbeth, ki je zaradi neskončnih ambicij in osebnega ponosa pripravljena iti dobesedno preko trupel
Ridley Scott se je podpisal pod nekaj spektakularnih filmov, kot so Iztrebljevalec, Gladiator, Thelma in Louise in še številne druge; nekateri so se v spomin gledalcev vtisnili kot kultne klasike, ki si jih je moč ogledati znova in znova. Pričakovanja pred njegovim zadnjim celovečercem, ki ga že od napovedi naprej spremljajo tudi ostra negodovanja družine Gucci, izrinjene tako iz istoimenske modne znamke kot tudi iz ustvarjalnega procesa pri nastanku filma, so bila visoka. Ob bleščeči zvezdniški zasedbi, izmed katere se je še posebej izkazal Jared Leto, pa tudi povsem upravičena. A zdi se, da se Scottu tokrat veliki met le ni povsem posrečil.
Če zanemarimo vprašanje, zakaj se danes sploh ukvarjati z napol pozabljeno zgodbo sicer slovitega atentata na nekdanjega vodjo ene največjih modnih hiš Maurizia Guccija in jo – kot so jo pravzaprav tudi ustvarjalci – vzamemo le kot okvir za prikaz padca nekega družinskega imperija, ki ga je zakuhalo ljubosumje, od družine Gucci res ne ostane več kaj dosti drugega kot njeno ime.
Patrizio Gucci, igra jo srhljivo odlična Lady Gaga, je Scott upodobil kot nekakšno modno Lady Macbeth, ki je zaradi neskončnih ambicij in osebnega ponosa pripravljena iti dobesedno preko trupel, moški pa so zanjo samo orodje za doseganje cilja. Ali je bila zloglasna primožena pripadnica toskanskega modnega imperija tudi v resnici tako neizprosna, je pri tem pravzaprav nepomembno, saj gre za filmsko zgodbo, ki le temelji na resničnih dogodkih.
Bolj bistveno je, da je zgodba o njenem nedvomno osupljivem življenju v filmu preveč razvlečena in kljub strelom iz pištole brez pravega vrhunca. Očitki, da film Hiša Gucci spominja na televizijske limonade, so tako precej bolj utemeljeni kot očitki o zgrešenem italijanskem naglasu Lady Gaga in ostalih igralcev, čeprav je tudi ta predvsem v kombinaciji z nekaj povsem italijanskimi stavki dokaj moteč in – kot se vsaj ponekod zdi za ves film – predvsem obupno nedomišljen.
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič
Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.
Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)
Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat
SNG Nova Gorica / premiera: 13. april 2022 Režija: Mojca Madon Prevajalka: Dijana Matković Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Lektorica: Anja Pišot Scenografinja: Urša Vidic Kostumograf: Andrej Vrhovnik Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova Avtor glasbe: Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Nastopajo: Ivana Percan Kodarin k. g., Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel, Ana Facchini Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madone, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan
Neveljaven email naslov