Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Manka Kremenšek Križman: Tujci,

06.12.2021

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Jure Franko

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2021

Kratkoprozno zbirko Manke Kremenšek Križman Tujci sestavlja enaindvajset besedil, ki tematsko naslavljajo pretežno socialna in intimna vprašanja. Med prvimi, socialnimi, morda še posebej izstopa priseljensko vprašanje, najsi gre za migracije narodov nekdanje Jugoslavije ali za sodobno begunsko krizo, med drugimi, torej intimnimi, pa se pogosto srečamo z vprašanjem umiranja oziroma minevanja. O migracijah govori že naslov, a ta se nanaša na zgodbe, ki se posvečajo drugim tematikam – v naše medosebne odnose ali celo v odnos do nas samih se tujstvo naseli tudi ob smrtih, pešanju spomina, selitvah in podobnem. Na ta način uspe avtorica že z naslovom prevprašati in razpršiti pojem tujstva, ki tako posledično postane bolj univerzalen in vsakomur dostopen.

Kakšne pa so zgodbe, v katere so zajete navedene tematike? Tu imamo pogovor priseljenca druge generacije s svojim očetom; sina, ki obišče mamo v domu za ostarele ali pa zgodbo najstnice Katje, ki jo je povozil vlak, če jih naštejem le nekaj. A zdi se, da se avtorica v večini besedil zbirke giblje po sorodnem terenu, s tem pa se bolj ali manj vestno drži nekakšne sodobne izvedbe socialnega realizma, kjer strašne usode večinoma ne vodijo v kakšne presenetljive obrate, temveč ostajajo zapisane tako rekoč linearno. Zdi se, da bi bilo na tem mestu mogoče iti dlje, že zato, ker je v tako omejenem prostoru težko izpisati denimo natančno študijo, ki bi dodobra razsvetlila posamezne tematike. Povedano drugače: besedilom je do neke mere mogoče očitati v zadnjem času pogosto prisoten pomislek ob sodobni literaturi, to je pomanjkanje števila elementov, ki bi jih močneje razločili od zgodb iz medijev.

Dodano vrednost nekaterih zgodb je tako mogoče najti predvsem v pomenljivih detajlih, kot so recimo »bele razmejitvene črte na cesti« v zgodbi Sam ali psiček v zgodbi Pozabljanje II, ki tako rekoč pripomore k razvoju lika pripovedovalke. Drugi postopek, ki nekatere od zgodb iz Tujcev morda še izraziteje in uspešneje izdatno literarizira, je svojevrstna rašomonizacija. Ta je najbolj očitno vpeljana v enega prepričljivejših besedil z naslovom Preobrat. Zgodba o najemodajalki, ki se po zavrnitvi potencialnega podnajemnika znajde v enem od njegovih literarnih besedil, zgolj slika situacijo iz različnih zornih kotov in se spotoma poigra še z nivoji realnosti. Slednje še posebej podpre metafikcijski moment, ki ga je razbrati v dejstvu, da pripovedovalka nosi enega od priimkov avtorice, Križman, postopek, ki je sicer v Tujcih v tej ali oni obliki vpeljan večkrat, s čimer briše mejo med stvarnim in izmišljenim in s tem še dodatno poudarja svojo realistično noto.

Tovrstna vpeljava avtoričinega priimka, ki denimo lahko implicira njene realne sorodnike, omogoča tudi, da besedila Tujcev sobivajo ne zgolj s tematiko in pojmom tujstva, temveč tudi z vsaj distanciranim namigovanjem na prisotnost sorodnih likov v različnih besedilih. A če je ta teza že izrazita interpretacija, morda celo pretirana, je vsaj za dva para besedil mogoče reči, da sta namenoma izpisana kot delčka večja celote. Gre za dvojici Pozabljanje I in Pozabljanje II ter Survivor I ter Survivor II.

Prvi par zgodb se zdi manj prepričljiv, drznil bi si celo trditi, da bi obdržal vso potrebno vsebino in napetost tudi brez prvega dela, medtem ko je drugi dvojček morda najmočnejši moment zbirke. V zgodbi Survivor I spremljamo pogovor s pisateljem, ki na nekoliko ciničen način s presenetljivimi odgovori komentira migrantsko krizo, v drugem delu pa beremo besedilo, katerega fiktivni avtor je bržkone pisatelj prvega dela. V teh zgodbah se srečajo vsi najmočnejši elementi Tujcev: vprašanje tujstva je izpisano na mestoma presenetljiv način, pisanje je napeto, rašomonizacija radikalizirana, prav tako močna in prepričljiva sta elementa metafikcije in mešanja realnosti.

Zdi se, da v paru zgodb z naslovom Survivor po kvaliteti izstopa tudi slogovna plat, ki sicer v večini besedil odseva tako opisane pristope kot naštete tematike. Tako se v Tujcih srečamo z dostopnim, a rahlo estetiziranim jezikom, ki mu ne glede na menjavanje govork oziroma govorcev ne gre pripisati izrazito različnih registrov. Tudi v tem oziru se je mogoče sklicevati na prej omenjeno tezo o zgodbah iz medijev.

Pod črto je torej mogoče reči, da je v zbirki Tujci Manke Kremenšek Križman mogoče najti razmetane različne intrigantne literarne postopke, ki vodijo v najbolj uspele zgodbe takrat, ko nastopijo skupaj, kar bi se lahko zgodilo večkrat, saj bi s bila tem ukinjena nevarnost, da besedila v svoji literarnosti preprosto ne gredo dovolj daleč. A kakorkoli obrnemo, se zgodbe ukvarjajo s temeljnimi, bolj ali manj vedno aktualnimi tematikami, posredovanimi z jasnim in dostopnim jezikom.


Ocene

1978 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Manka Kremenšek Križman: Tujci,

06.12.2021

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Jure Franko

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2021

Kratkoprozno zbirko Manke Kremenšek Križman Tujci sestavlja enaindvajset besedil, ki tematsko naslavljajo pretežno socialna in intimna vprašanja. Med prvimi, socialnimi, morda še posebej izstopa priseljensko vprašanje, najsi gre za migracije narodov nekdanje Jugoslavije ali za sodobno begunsko krizo, med drugimi, torej intimnimi, pa se pogosto srečamo z vprašanjem umiranja oziroma minevanja. O migracijah govori že naslov, a ta se nanaša na zgodbe, ki se posvečajo drugim tematikam – v naše medosebne odnose ali celo v odnos do nas samih se tujstvo naseli tudi ob smrtih, pešanju spomina, selitvah in podobnem. Na ta način uspe avtorica že z naslovom prevprašati in razpršiti pojem tujstva, ki tako posledično postane bolj univerzalen in vsakomur dostopen.

Kakšne pa so zgodbe, v katere so zajete navedene tematike? Tu imamo pogovor priseljenca druge generacije s svojim očetom; sina, ki obišče mamo v domu za ostarele ali pa zgodbo najstnice Katje, ki jo je povozil vlak, če jih naštejem le nekaj. A zdi se, da se avtorica v večini besedil zbirke giblje po sorodnem terenu, s tem pa se bolj ali manj vestno drži nekakšne sodobne izvedbe socialnega realizma, kjer strašne usode večinoma ne vodijo v kakšne presenetljive obrate, temveč ostajajo zapisane tako rekoč linearno. Zdi se, da bi bilo na tem mestu mogoče iti dlje, že zato, ker je v tako omejenem prostoru težko izpisati denimo natančno študijo, ki bi dodobra razsvetlila posamezne tematike. Povedano drugače: besedilom je do neke mere mogoče očitati v zadnjem času pogosto prisoten pomislek ob sodobni literaturi, to je pomanjkanje števila elementov, ki bi jih močneje razločili od zgodb iz medijev.

Dodano vrednost nekaterih zgodb je tako mogoče najti predvsem v pomenljivih detajlih, kot so recimo »bele razmejitvene črte na cesti« v zgodbi Sam ali psiček v zgodbi Pozabljanje II, ki tako rekoč pripomore k razvoju lika pripovedovalke. Drugi postopek, ki nekatere od zgodb iz Tujcev morda še izraziteje in uspešneje izdatno literarizira, je svojevrstna rašomonizacija. Ta je najbolj očitno vpeljana v enega prepričljivejših besedil z naslovom Preobrat. Zgodba o najemodajalki, ki se po zavrnitvi potencialnega podnajemnika znajde v enem od njegovih literarnih besedil, zgolj slika situacijo iz različnih zornih kotov in se spotoma poigra še z nivoji realnosti. Slednje še posebej podpre metafikcijski moment, ki ga je razbrati v dejstvu, da pripovedovalka nosi enega od priimkov avtorice, Križman, postopek, ki je sicer v Tujcih v tej ali oni obliki vpeljan večkrat, s čimer briše mejo med stvarnim in izmišljenim in s tem še dodatno poudarja svojo realistično noto.

Tovrstna vpeljava avtoričinega priimka, ki denimo lahko implicira njene realne sorodnike, omogoča tudi, da besedila Tujcev sobivajo ne zgolj s tematiko in pojmom tujstva, temveč tudi z vsaj distanciranim namigovanjem na prisotnost sorodnih likov v različnih besedilih. A če je ta teza že izrazita interpretacija, morda celo pretirana, je vsaj za dva para besedil mogoče reči, da sta namenoma izpisana kot delčka večja celote. Gre za dvojici Pozabljanje I in Pozabljanje II ter Survivor I ter Survivor II.

Prvi par zgodb se zdi manj prepričljiv, drznil bi si celo trditi, da bi obdržal vso potrebno vsebino in napetost tudi brez prvega dela, medtem ko je drugi dvojček morda najmočnejši moment zbirke. V zgodbi Survivor I spremljamo pogovor s pisateljem, ki na nekoliko ciničen način s presenetljivimi odgovori komentira migrantsko krizo, v drugem delu pa beremo besedilo, katerega fiktivni avtor je bržkone pisatelj prvega dela. V teh zgodbah se srečajo vsi najmočnejši elementi Tujcev: vprašanje tujstva je izpisano na mestoma presenetljiv način, pisanje je napeto, rašomonizacija radikalizirana, prav tako močna in prepričljiva sta elementa metafikcije in mešanja realnosti.

Zdi se, da v paru zgodb z naslovom Survivor po kvaliteti izstopa tudi slogovna plat, ki sicer v večini besedil odseva tako opisane pristope kot naštete tematike. Tako se v Tujcih srečamo z dostopnim, a rahlo estetiziranim jezikom, ki mu ne glede na menjavanje govork oziroma govorcev ne gre pripisati izrazito različnih registrov. Tudi v tem oziru se je mogoče sklicevati na prej omenjeno tezo o zgodbah iz medijev.

Pod črto je torej mogoče reči, da je v zbirki Tujci Manke Kremenšek Križman mogoče najti razmetane različne intrigantne literarne postopke, ki vodijo v najbolj uspele zgodbe takrat, ko nastopijo skupaj, kar bi se lahko zgodilo večkrat, saj bi s bila tem ukinjena nevarnost, da besedila v svoji literarnosti preprosto ne gredo dovolj daleč. A kakorkoli obrnemo, se zgodbe ukvarjajo s temeljnimi, bolj ali manj vedno aktualnimi tematikami, posredovanimi z jasnim in dostopnim jezikom.


30.05.2022

Leon Marc: Katedrale, male in velike

Avtor recenzije: Robert Šabec Bralec: Aleksander Golja


30.05.2022

Victor Hugo: Triindevetdeset

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja


31.05.2022

Margaret Atwood: Penelopiada

SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj


30.05.2022

Margaret Atwood : Penelopiada

Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.


28.05.2022

Premiera na Mali sceni MGL - Arthur Schnitzler: Samotna pot

Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani


27.05.2022

Top Gun: Maverick

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.05.2022

Antigona – Kako si upamo!

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.05.2022

Kabaret Kaspar

Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.


23.05.2022

Jan Wagner: Avtoportret z rojem čebel

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bralka: Maja Moll


23.05.2022

Irena Štaudohar: Fižolozofija

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralca: Maja Moll in Jure Franko


23.05.2022

Burhan Sönmez: Istanbul, Istanbul .

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Maja Moll in Jure Franko


23.05.2022

Dušan Šarotar: Zvezdna karta

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bralec: Jure Franko


20.05.2022

Gaja Pöschl: Futura

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.05.2022

Cannes 2022

Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.


21.05.2022

Alexandra Wood: Dolg

SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar


16.05.2022

Dijana Matković: Zakaj ne pišem

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Višnja Fičor


16.05.2022

Marina Bahovec - Življenje je mačka, ki stoji na glavi

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko


16.05.2022

Simon Rutar in Beneška Slovenija

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Aleksander Golja


16.05.2022

Tomaž Šalamun: Povsod je bil sneg

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko


16.05.2022

Tomo Postenšek: Površinska napetost

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič


Stran 37 od 99
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov