Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Aljaž Krivec
Bere: Jure Franko
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2021
Kratkoprozno zbirko Manke Kremenšek Križman Tujci sestavlja enaindvajset besedil, ki tematsko naslavljajo pretežno socialna in intimna vprašanja. Med prvimi, socialnimi, morda še posebej izstopa priseljensko vprašanje, najsi gre za migracije narodov nekdanje Jugoslavije ali za sodobno begunsko krizo, med drugimi, torej intimnimi, pa se pogosto srečamo z vprašanjem umiranja oziroma minevanja. O migracijah govori že naslov, a ta se nanaša na zgodbe, ki se posvečajo drugim tematikam – v naše medosebne odnose ali celo v odnos do nas samih se tujstvo naseli tudi ob smrtih, pešanju spomina, selitvah in podobnem. Na ta način uspe avtorica že z naslovom prevprašati in razpršiti pojem tujstva, ki tako posledično postane bolj univerzalen in vsakomur dostopen.
Kakšne pa so zgodbe, v katere so zajete navedene tematike? Tu imamo pogovor priseljenca druge generacije s svojim očetom; sina, ki obišče mamo v domu za ostarele ali pa zgodbo najstnice Katje, ki jo je povozil vlak, če jih naštejem le nekaj. A zdi se, da se avtorica v večini besedil zbirke giblje po sorodnem terenu, s tem pa se bolj ali manj vestno drži nekakšne sodobne izvedbe socialnega realizma, kjer strašne usode večinoma ne vodijo v kakšne presenetljive obrate, temveč ostajajo zapisane tako rekoč linearno. Zdi se, da bi bilo na tem mestu mogoče iti dlje, že zato, ker je v tako omejenem prostoru težko izpisati denimo natančno študijo, ki bi dodobra razsvetlila posamezne tematike. Povedano drugače: besedilom je do neke mere mogoče očitati v zadnjem času pogosto prisoten pomislek ob sodobni literaturi, to je pomanjkanje števila elementov, ki bi jih močneje razločili od zgodb iz medijev.
Dodano vrednost nekaterih zgodb je tako mogoče najti predvsem v pomenljivih detajlih, kot so recimo »bele razmejitvene črte na cesti« v zgodbi Sam ali psiček v zgodbi Pozabljanje II, ki tako rekoč pripomore k razvoju lika pripovedovalke. Drugi postopek, ki nekatere od zgodb iz Tujcev morda še izraziteje in uspešneje izdatno literarizira, je svojevrstna rašomonizacija. Ta je najbolj očitno vpeljana v enega prepričljivejših besedil z naslovom Preobrat. Zgodba o najemodajalki, ki se po zavrnitvi potencialnega podnajemnika znajde v enem od njegovih literarnih besedil, zgolj slika situacijo iz različnih zornih kotov in se spotoma poigra še z nivoji realnosti. Slednje še posebej podpre metafikcijski moment, ki ga je razbrati v dejstvu, da pripovedovalka nosi enega od priimkov avtorice, Križman, postopek, ki je sicer v Tujcih v tej ali oni obliki vpeljan večkrat, s čimer briše mejo med stvarnim in izmišljenim in s tem še dodatno poudarja svojo realistično noto.
Tovrstna vpeljava avtoričinega priimka, ki denimo lahko implicira njene realne sorodnike, omogoča tudi, da besedila Tujcev sobivajo ne zgolj s tematiko in pojmom tujstva, temveč tudi z vsaj distanciranim namigovanjem na prisotnost sorodnih likov v različnih besedilih. A če je ta teza že izrazita interpretacija, morda celo pretirana, je vsaj za dva para besedil mogoče reči, da sta namenoma izpisana kot delčka večja celote. Gre za dvojici Pozabljanje I in Pozabljanje II ter Survivor I ter Survivor II.
Prvi par zgodb se zdi manj prepričljiv, drznil bi si celo trditi, da bi obdržal vso potrebno vsebino in napetost tudi brez prvega dela, medtem ko je drugi dvojček morda najmočnejši moment zbirke. V zgodbi Survivor I spremljamo pogovor s pisateljem, ki na nekoliko ciničen način s presenetljivimi odgovori komentira migrantsko krizo, v drugem delu pa beremo besedilo, katerega fiktivni avtor je bržkone pisatelj prvega dela. V teh zgodbah se srečajo vsi najmočnejši elementi Tujcev: vprašanje tujstva je izpisano na mestoma presenetljiv način, pisanje je napeto, rašomonizacija radikalizirana, prav tako močna in prepričljiva sta elementa metafikcije in mešanja realnosti.
Zdi se, da v paru zgodb z naslovom Survivor po kvaliteti izstopa tudi slogovna plat, ki sicer v večini besedil odseva tako opisane pristope kot naštete tematike. Tako se v Tujcih srečamo z dostopnim, a rahlo estetiziranim jezikom, ki mu ne glede na menjavanje govork oziroma govorcev ne gre pripisati izrazito različnih registrov. Tudi v tem oziru se je mogoče sklicevati na prej omenjeno tezo o zgodbah iz medijev.
Pod črto je torej mogoče reči, da je v zbirki Tujci Manke Kremenšek Križman mogoče najti razmetane različne intrigantne literarne postopke, ki vodijo v najbolj uspele zgodbe takrat, ko nastopijo skupaj, kar bi se lahko zgodilo večkrat, saj bi s bila tem ukinjena nevarnost, da besedila v svoji literarnosti preprosto ne gredo dovolj daleč. A kakorkoli obrnemo, se zgodbe ukvarjajo s temeljnimi, bolj ali manj vedno aktualnimi tematikami, posredovanimi z jasnim in dostopnim jezikom.
Avtor recenzije: Aljaž Krivec
Bere: Jure Franko
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2021
Kratkoprozno zbirko Manke Kremenšek Križman Tujci sestavlja enaindvajset besedil, ki tematsko naslavljajo pretežno socialna in intimna vprašanja. Med prvimi, socialnimi, morda še posebej izstopa priseljensko vprašanje, najsi gre za migracije narodov nekdanje Jugoslavije ali za sodobno begunsko krizo, med drugimi, torej intimnimi, pa se pogosto srečamo z vprašanjem umiranja oziroma minevanja. O migracijah govori že naslov, a ta se nanaša na zgodbe, ki se posvečajo drugim tematikam – v naše medosebne odnose ali celo v odnos do nas samih se tujstvo naseli tudi ob smrtih, pešanju spomina, selitvah in podobnem. Na ta način uspe avtorica že z naslovom prevprašati in razpršiti pojem tujstva, ki tako posledično postane bolj univerzalen in vsakomur dostopen.
Kakšne pa so zgodbe, v katere so zajete navedene tematike? Tu imamo pogovor priseljenca druge generacije s svojim očetom; sina, ki obišče mamo v domu za ostarele ali pa zgodbo najstnice Katje, ki jo je povozil vlak, če jih naštejem le nekaj. A zdi se, da se avtorica v večini besedil zbirke giblje po sorodnem terenu, s tem pa se bolj ali manj vestno drži nekakšne sodobne izvedbe socialnega realizma, kjer strašne usode večinoma ne vodijo v kakšne presenetljive obrate, temveč ostajajo zapisane tako rekoč linearno. Zdi se, da bi bilo na tem mestu mogoče iti dlje, že zato, ker je v tako omejenem prostoru težko izpisati denimo natančno študijo, ki bi dodobra razsvetlila posamezne tematike. Povedano drugače: besedilom je do neke mere mogoče očitati v zadnjem času pogosto prisoten pomislek ob sodobni literaturi, to je pomanjkanje števila elementov, ki bi jih močneje razločili od zgodb iz medijev.
Dodano vrednost nekaterih zgodb je tako mogoče najti predvsem v pomenljivih detajlih, kot so recimo »bele razmejitvene črte na cesti« v zgodbi Sam ali psiček v zgodbi Pozabljanje II, ki tako rekoč pripomore k razvoju lika pripovedovalke. Drugi postopek, ki nekatere od zgodb iz Tujcev morda še izraziteje in uspešneje izdatno literarizira, je svojevrstna rašomonizacija. Ta je najbolj očitno vpeljana v enega prepričljivejših besedil z naslovom Preobrat. Zgodba o najemodajalki, ki se po zavrnitvi potencialnega podnajemnika znajde v enem od njegovih literarnih besedil, zgolj slika situacijo iz različnih zornih kotov in se spotoma poigra še z nivoji realnosti. Slednje še posebej podpre metafikcijski moment, ki ga je razbrati v dejstvu, da pripovedovalka nosi enega od priimkov avtorice, Križman, postopek, ki je sicer v Tujcih v tej ali oni obliki vpeljan večkrat, s čimer briše mejo med stvarnim in izmišljenim in s tem še dodatno poudarja svojo realistično noto.
Tovrstna vpeljava avtoričinega priimka, ki denimo lahko implicira njene realne sorodnike, omogoča tudi, da besedila Tujcev sobivajo ne zgolj s tematiko in pojmom tujstva, temveč tudi z vsaj distanciranim namigovanjem na prisotnost sorodnih likov v različnih besedilih. A če je ta teza že izrazita interpretacija, morda celo pretirana, je vsaj za dva para besedil mogoče reči, da sta namenoma izpisana kot delčka večja celote. Gre za dvojici Pozabljanje I in Pozabljanje II ter Survivor I ter Survivor II.
Prvi par zgodb se zdi manj prepričljiv, drznil bi si celo trditi, da bi obdržal vso potrebno vsebino in napetost tudi brez prvega dela, medtem ko je drugi dvojček morda najmočnejši moment zbirke. V zgodbi Survivor I spremljamo pogovor s pisateljem, ki na nekoliko ciničen način s presenetljivimi odgovori komentira migrantsko krizo, v drugem delu pa beremo besedilo, katerega fiktivni avtor je bržkone pisatelj prvega dela. V teh zgodbah se srečajo vsi najmočnejši elementi Tujcev: vprašanje tujstva je izpisano na mestoma presenetljiv način, pisanje je napeto, rašomonizacija radikalizirana, prav tako močna in prepričljiva sta elementa metafikcije in mešanja realnosti.
Zdi se, da v paru zgodb z naslovom Survivor po kvaliteti izstopa tudi slogovna plat, ki sicer v večini besedil odseva tako opisane pristope kot naštete tematike. Tako se v Tujcih srečamo z dostopnim, a rahlo estetiziranim jezikom, ki mu ne glede na menjavanje govork oziroma govorcev ne gre pripisati izrazito različnih registrov. Tudi v tem oziru se je mogoče sklicevati na prej omenjeno tezo o zgodbah iz medijev.
Pod črto je torej mogoče reči, da je v zbirki Tujci Manke Kremenšek Križman mogoče najti razmetane različne intrigantne literarne postopke, ki vodijo v najbolj uspele zgodbe takrat, ko nastopijo skupaj, kar bi se lahko zgodilo večkrat, saj bi s bila tem ukinjena nevarnost, da besedila v svoji literarnosti preprosto ne gredo dovolj daleč. A kakorkoli obrnemo, se zgodbe ukvarjajo s temeljnimi, bolj ali manj vedno aktualnimi tematikami, posredovanimi z jasnim in dostopnim jezikom.
Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Neveljaven email naslov