Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Aljaž Krivec
Bere: Jure Franko
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2021
Kratkoprozno zbirko Manke Kremenšek Križman Tujci sestavlja enaindvajset besedil, ki tematsko naslavljajo pretežno socialna in intimna vprašanja. Med prvimi, socialnimi, morda še posebej izstopa priseljensko vprašanje, najsi gre za migracije narodov nekdanje Jugoslavije ali za sodobno begunsko krizo, med drugimi, torej intimnimi, pa se pogosto srečamo z vprašanjem umiranja oziroma minevanja. O migracijah govori že naslov, a ta se nanaša na zgodbe, ki se posvečajo drugim tematikam – v naše medosebne odnose ali celo v odnos do nas samih se tujstvo naseli tudi ob smrtih, pešanju spomina, selitvah in podobnem. Na ta način uspe avtorica že z naslovom prevprašati in razpršiti pojem tujstva, ki tako posledično postane bolj univerzalen in vsakomur dostopen.
Kakšne pa so zgodbe, v katere so zajete navedene tematike? Tu imamo pogovor priseljenca druge generacije s svojim očetom; sina, ki obišče mamo v domu za ostarele ali pa zgodbo najstnice Katje, ki jo je povozil vlak, če jih naštejem le nekaj. A zdi se, da se avtorica v večini besedil zbirke giblje po sorodnem terenu, s tem pa se bolj ali manj vestno drži nekakšne sodobne izvedbe socialnega realizma, kjer strašne usode večinoma ne vodijo v kakšne presenetljive obrate, temveč ostajajo zapisane tako rekoč linearno. Zdi se, da bi bilo na tem mestu mogoče iti dlje, že zato, ker je v tako omejenem prostoru težko izpisati denimo natančno študijo, ki bi dodobra razsvetlila posamezne tematike. Povedano drugače: besedilom je do neke mere mogoče očitati v zadnjem času pogosto prisoten pomislek ob sodobni literaturi, to je pomanjkanje števila elementov, ki bi jih močneje razločili od zgodb iz medijev.
Dodano vrednost nekaterih zgodb je tako mogoče najti predvsem v pomenljivih detajlih, kot so recimo »bele razmejitvene črte na cesti« v zgodbi Sam ali psiček v zgodbi Pozabljanje II, ki tako rekoč pripomore k razvoju lika pripovedovalke. Drugi postopek, ki nekatere od zgodb iz Tujcev morda še izraziteje in uspešneje izdatno literarizira, je svojevrstna rašomonizacija. Ta je najbolj očitno vpeljana v enega prepričljivejših besedil z naslovom Preobrat. Zgodba o najemodajalki, ki se po zavrnitvi potencialnega podnajemnika znajde v enem od njegovih literarnih besedil, zgolj slika situacijo iz različnih zornih kotov in se spotoma poigra še z nivoji realnosti. Slednje še posebej podpre metafikcijski moment, ki ga je razbrati v dejstvu, da pripovedovalka nosi enega od priimkov avtorice, Križman, postopek, ki je sicer v Tujcih v tej ali oni obliki vpeljan večkrat, s čimer briše mejo med stvarnim in izmišljenim in s tem še dodatno poudarja svojo realistično noto.
Tovrstna vpeljava avtoričinega priimka, ki denimo lahko implicira njene realne sorodnike, omogoča tudi, da besedila Tujcev sobivajo ne zgolj s tematiko in pojmom tujstva, temveč tudi z vsaj distanciranim namigovanjem na prisotnost sorodnih likov v različnih besedilih. A če je ta teza že izrazita interpretacija, morda celo pretirana, je vsaj za dva para besedil mogoče reči, da sta namenoma izpisana kot delčka večja celote. Gre za dvojici Pozabljanje I in Pozabljanje II ter Survivor I ter Survivor II.
Prvi par zgodb se zdi manj prepričljiv, drznil bi si celo trditi, da bi obdržal vso potrebno vsebino in napetost tudi brez prvega dela, medtem ko je drugi dvojček morda najmočnejši moment zbirke. V zgodbi Survivor I spremljamo pogovor s pisateljem, ki na nekoliko ciničen način s presenetljivimi odgovori komentira migrantsko krizo, v drugem delu pa beremo besedilo, katerega fiktivni avtor je bržkone pisatelj prvega dela. V teh zgodbah se srečajo vsi najmočnejši elementi Tujcev: vprašanje tujstva je izpisano na mestoma presenetljiv način, pisanje je napeto, rašomonizacija radikalizirana, prav tako močna in prepričljiva sta elementa metafikcije in mešanja realnosti.
Zdi se, da v paru zgodb z naslovom Survivor po kvaliteti izstopa tudi slogovna plat, ki sicer v večini besedil odseva tako opisane pristope kot naštete tematike. Tako se v Tujcih srečamo z dostopnim, a rahlo estetiziranim jezikom, ki mu ne glede na menjavanje govork oziroma govorcev ne gre pripisati izrazito različnih registrov. Tudi v tem oziru se je mogoče sklicevati na prej omenjeno tezo o zgodbah iz medijev.
Pod črto je torej mogoče reči, da je v zbirki Tujci Manke Kremenšek Križman mogoče najti razmetane različne intrigantne literarne postopke, ki vodijo v najbolj uspele zgodbe takrat, ko nastopijo skupaj, kar bi se lahko zgodilo večkrat, saj bi s bila tem ukinjena nevarnost, da besedila v svoji literarnosti preprosto ne gredo dovolj daleč. A kakorkoli obrnemo, se zgodbe ukvarjajo s temeljnimi, bolj ali manj vedno aktualnimi tematikami, posredovanimi z jasnim in dostopnim jezikom.
Avtor recenzije: Aljaž Krivec
Bere: Jure Franko
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2021
Kratkoprozno zbirko Manke Kremenšek Križman Tujci sestavlja enaindvajset besedil, ki tematsko naslavljajo pretežno socialna in intimna vprašanja. Med prvimi, socialnimi, morda še posebej izstopa priseljensko vprašanje, najsi gre za migracije narodov nekdanje Jugoslavije ali za sodobno begunsko krizo, med drugimi, torej intimnimi, pa se pogosto srečamo z vprašanjem umiranja oziroma minevanja. O migracijah govori že naslov, a ta se nanaša na zgodbe, ki se posvečajo drugim tematikam – v naše medosebne odnose ali celo v odnos do nas samih se tujstvo naseli tudi ob smrtih, pešanju spomina, selitvah in podobnem. Na ta način uspe avtorica že z naslovom prevprašati in razpršiti pojem tujstva, ki tako posledično postane bolj univerzalen in vsakomur dostopen.
Kakšne pa so zgodbe, v katere so zajete navedene tematike? Tu imamo pogovor priseljenca druge generacije s svojim očetom; sina, ki obišče mamo v domu za ostarele ali pa zgodbo najstnice Katje, ki jo je povozil vlak, če jih naštejem le nekaj. A zdi se, da se avtorica v večini besedil zbirke giblje po sorodnem terenu, s tem pa se bolj ali manj vestno drži nekakšne sodobne izvedbe socialnega realizma, kjer strašne usode večinoma ne vodijo v kakšne presenetljive obrate, temveč ostajajo zapisane tako rekoč linearno. Zdi se, da bi bilo na tem mestu mogoče iti dlje, že zato, ker je v tako omejenem prostoru težko izpisati denimo natančno študijo, ki bi dodobra razsvetlila posamezne tematike. Povedano drugače: besedilom je do neke mere mogoče očitati v zadnjem času pogosto prisoten pomislek ob sodobni literaturi, to je pomanjkanje števila elementov, ki bi jih močneje razločili od zgodb iz medijev.
Dodano vrednost nekaterih zgodb je tako mogoče najti predvsem v pomenljivih detajlih, kot so recimo »bele razmejitvene črte na cesti« v zgodbi Sam ali psiček v zgodbi Pozabljanje II, ki tako rekoč pripomore k razvoju lika pripovedovalke. Drugi postopek, ki nekatere od zgodb iz Tujcev morda še izraziteje in uspešneje izdatno literarizira, je svojevrstna rašomonizacija. Ta je najbolj očitno vpeljana v enega prepričljivejših besedil z naslovom Preobrat. Zgodba o najemodajalki, ki se po zavrnitvi potencialnega podnajemnika znajde v enem od njegovih literarnih besedil, zgolj slika situacijo iz različnih zornih kotov in se spotoma poigra še z nivoji realnosti. Slednje še posebej podpre metafikcijski moment, ki ga je razbrati v dejstvu, da pripovedovalka nosi enega od priimkov avtorice, Križman, postopek, ki je sicer v Tujcih v tej ali oni obliki vpeljan večkrat, s čimer briše mejo med stvarnim in izmišljenim in s tem še dodatno poudarja svojo realistično noto.
Tovrstna vpeljava avtoričinega priimka, ki denimo lahko implicira njene realne sorodnike, omogoča tudi, da besedila Tujcev sobivajo ne zgolj s tematiko in pojmom tujstva, temveč tudi z vsaj distanciranim namigovanjem na prisotnost sorodnih likov v različnih besedilih. A če je ta teza že izrazita interpretacija, morda celo pretirana, je vsaj za dva para besedil mogoče reči, da sta namenoma izpisana kot delčka večja celote. Gre za dvojici Pozabljanje I in Pozabljanje II ter Survivor I ter Survivor II.
Prvi par zgodb se zdi manj prepričljiv, drznil bi si celo trditi, da bi obdržal vso potrebno vsebino in napetost tudi brez prvega dela, medtem ko je drugi dvojček morda najmočnejši moment zbirke. V zgodbi Survivor I spremljamo pogovor s pisateljem, ki na nekoliko ciničen način s presenetljivimi odgovori komentira migrantsko krizo, v drugem delu pa beremo besedilo, katerega fiktivni avtor je bržkone pisatelj prvega dela. V teh zgodbah se srečajo vsi najmočnejši elementi Tujcev: vprašanje tujstva je izpisano na mestoma presenetljiv način, pisanje je napeto, rašomonizacija radikalizirana, prav tako močna in prepričljiva sta elementa metafikcije in mešanja realnosti.
Zdi se, da v paru zgodb z naslovom Survivor po kvaliteti izstopa tudi slogovna plat, ki sicer v večini besedil odseva tako opisane pristope kot naštete tematike. Tako se v Tujcih srečamo z dostopnim, a rahlo estetiziranim jezikom, ki mu ne glede na menjavanje govork oziroma govorcev ne gre pripisati izrazito različnih registrov. Tudi v tem oziru se je mogoče sklicevati na prej omenjeno tezo o zgodbah iz medijev.
Pod črto je torej mogoče reči, da je v zbirki Tujci Manke Kremenšek Križman mogoče najti razmetane različne intrigantne literarne postopke, ki vodijo v najbolj uspele zgodbe takrat, ko nastopijo skupaj, kar bi se lahko zgodilo večkrat, saj bi s bila tem ukinjena nevarnost, da besedila v svoji literarnosti preprosto ne gredo dovolj daleč. A kakorkoli obrnemo, se zgodbe ukvarjajo s temeljnimi, bolj ali manj vedno aktualnimi tematikami, posredovanimi z jasnim in dostopnim jezikom.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so novo, spet negotovo sezono – naslovili so jo Velika pričakovanja – začeli z uprizoritvijo igre Zimska poroka izraelskega avtorja Hanoha Levina, ki je živel med letoma 1943 in 1999. Igro iz leta 1978 je prevedel Klemen Jelinčič Boeta; v njenem središču je poroka; toda ko v priprave nanjo vdre novica o smrti in pogrebu, ta igra, tako režiser Matjaž Zupančič, "postane en sam beg, seveda beg poroke pred pogrebom, beg dobre novice pred slabo novico, beg svatov pred pogrebcem, na nek način bi lahko rekli beg vseh pred smrtjo ". Prva slovenska uprizoritev Premiera 9. september 2021 Prevajalec Klemen Jelinčič Boeta Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe Jani Kovačič Svetovalka za gib Veronika Valdes Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Viktorija Bencik Emeršič, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Tomo Tomšič, Jaka Lah, Mojca Funkl, Nina Rakovec, Gal Oblak, Matic Lukšič Na fotografiji: Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Iva Krajnc Bagola, Mirjam Korbar, Tomo Tomšič, Gašper Jarni (avtor Peter Giodani)
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
3. septembra je bila v celjskem gledališču prva premiera letošnje sezone z naslovom IN PODGANA SE JE SMEJALA znane izraelske avtorice Nave Semel. Zasedba: Prevajalka in avtorica dramatizacije Tina Kosi Prevajalec songov Milan Dekleva Režiser Yonatan Esterkin Dramaturginja Tina Kosi Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor Leon Firšt Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Uroš Gorjanc, Ian A. Brooks, Yonatan Esterkin Oblikovalec videa Atej Tutta Igrajo Duhovnik, Profesor Andrej Murenc Pevka Jagoda Babica, TV voditeljica Lučka Počkaj Vnukinja, Minnie Eva Stražar Učiteljica, Y-mee Manca Ogorevc Posneti glasovi Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Eva Stražar Kmet David Čeh Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc Video Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Bina Rosa Peperko k.g. Kmet Aljoša Koltak Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc
Na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana so sinoči premierno uprizorili absurdno distopično enodejanko s štirimi igralci Konec igre, ki je nastala po istoimenskem delu znamenitega irskega dramatika Samuela Becketta.
Mala drama SNG Drama Ljubljana Lucy Prebble: Učinek PREVAJALKA: Tina Mahkota DRAMATURGINJA: Eva Kraševec SCENOGRAFINJA: Jasna Vastl KOSTUMOGRAFINJA: Gordana Bobojević AVTOR GLASBE: Aleš Zorec VIDEO: Dani Modrej LEKTORICA: Klasja Kovačič OBLIKOVALEC LUČI: Vlado Glavan Igralska zasedba: Dr. Lorna James - Polona Juh Dr. Toby Sealey - Rok Vihar Connie Hall - Eva Jesenovec Tristan Frey - Klemen Janežič Prvi septembrski konec tedna je bil vsekakor zaznamovan z gledališkimi premierami v več slovenskih teatrih. Predstava Učinek angleške dramatičarke Lucy Prebble v prevodu Tine Mahkota je bila že predvajana februarja po spletu, sinoči pa so jo premierno uprizorili v živo na odru Male drame. Režirala jo je Eva Nina Lampič. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov