Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Branko Marušič: Izza spominov

20.12.2021

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Matjaž Romih.

Ljubljana : Založba ZRC, 2021

Zgodovinar Branko Marušič je v knjigi Izza spominov o dogodkih in ljudeh strnil dvaintrideset zapisov, nastalih ob pomembnih zgodovinskih, političnih, kulturnih in drugih dogodkih na Goriškem ter ob srečanjih, jubilejih in smrtih znamenitih rojakov. Nekateri so bili kot nagovori prebrani v prijateljski družbi, drugi ob obletnicah, na strokovnih srečanjih in ob bolj uradnih priložnostih, večina pa jih je bila v obliki domoznanskih in strokovnih člankov objavljenih v primorskih časnikih ter strokovnih in lokalnih glasilih, kot so Primorski dnevnik, Solkanski časopis, Goriška srečanja, koledar Goriške Mohorjeve družbe in različni zborniki.

Skupni imenovalec raznorodnega nabora večinoma kratkih spisov je spomin. Čisto na začetku je Marušičeva rekonstrukcija lastnega otroštva Kako sem preživel prvo leto življenja, oprta kajpada na pripovedovanje mame Vide in takratno družinsko korespondenco. Ta se je začela z brzojavko babici Franji v Komendo pri Kamniku, da je dobila vnuka, ob čemur naj bi, po nedavni smrti vnukinje Majde, vzkliknila: »Hvala Bogu! … Le zakaj ni punčka, to mi je pa kar žal«. Pozneje je ta zadržek minil in Branko, kot so ga klicali doma, čeprav je bil do krsta še Vitko, nato pa uradno Francesco, je preživel veliko lepih dni tudi v Komendi. Tam ga je ded, nevajen novotarij, po domače preimenoval v Franceljna oziroma Francka.

Ohranjena pisma so pomemben vir tudi za naslednji, najobsežnejši prispevek v knjigi, ki ga je Branko Marušič posvetil očetu Francu. Predvsem njegovemu šolanju, najprej, še v avstro-ogrski dobi, v Solkanu in na goriški gimnaziji, ki je leta 1913 postala prva državna gimnazija s slovenskim učnim jezikom v monarhiji, po izgonu z območja soške fronte pa v Ljubljani. Za študij si je izbral medicino, začel je v Ljubljani in v letih najhujšega povojnega pomanjkanja – o čemer pričajo pogoste prošnje domov za denar – leta 1925 promoviral v Gradcu. Dve leti pozneje je moral doktorat potrditi še v Padovi. V Italiji mu prvega niso priznali, ker je, kot je v pismu razložil mami Katarini, šel »iz političnih ozirov študirat v inozemstvo in s tem ni hotel priznati nove države,«

Marušič svoj sprehod skozi čas nadaljuje z orisom razmer v Coni A Julijske krajine skoraj dvajset let pozneje ter s spominom na pogreb prekopanih posmrtnih ostankov Janka Premrla Vojka leta 1946 v Podnanosu, ki se ga je udeležil s starši.

V nadaljevanju se v svojevrstnem spominskem »albumu« Branka Marušiča vrstijo predvsem portreti njegovih izbranih prijateljev in zaslužnih rojakov. V njih se potrjujeta avtorjeva navezanost na Primorsko ter izjemna razgledanost in poznavanje zgodovinskih pa tudi kulturnih in političnih mejnikov ter z njimi povezanih ljudi. Na primer učitelja Zdravka Jelinčiča, v katerem Marušič vidi načrtovalca Nove Gorice, ki je s svojimi vizijami – nekatere so se pozneje uresničile – prehitel državne odločevalce, leta 1958 pa je »utekel« čez mejo in se naselil v Kanadi.

Številni manj znani podatki in osebne ocene so navedeni še v drugih zapisih, predvsem v prispevkih, povezanih z Goriškim muzejem in novogoriško raziskovalno enoto ZRC, kjer je kot znanstveni svetnik deloval do upokojitve. Dragoceni so tudi Marušičevi osebno uglašeni prispevki, posvečeni med drugim Lojzetu Spacalu, Francetu Bevku, Milku Matičetovemu, Silvestru Komelu, Milici Kacin Wohinz, Tomažu Pavšiču in Sašu Vugi.

Čisto na koncu – pred spremno besedo Ota Lutharja – se avtor v zapisu O slovenskih Marušičih še enkrat vrne k svojemu rodu. V doslej neobjavljenem, za to priložnost dopolnjenem nagovoru udeležencev srečanja Marušičev v Opatjem selu pred poltretjim letom med drugim ugotavlja, da živi po svetu več tisoč ljudi s tem priimkom, zapisanim po italijanskih, nemških in drugih pravopisnih pravilih, tudi z izvirnim dalmatinskim mehkim ć na koncu, saj so se na slovenski zahod verjetno naselili v 16. stoletju ali prej. Med 22 Marušiči, ki so s svojim življenjem in delom zapustili trajno sled, je ob politikih, profesorjih in zdravnikih kajpada na prvem mestu Lovrenc Marušič, bolj znan kot oče Romuald iz Štandreža, pisec znamenitega Škofjeloškega pasijona.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Branko Marušič: Izza spominov

20.12.2021

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Matjaž Romih.

Ljubljana : Založba ZRC, 2021

Zgodovinar Branko Marušič je v knjigi Izza spominov o dogodkih in ljudeh strnil dvaintrideset zapisov, nastalih ob pomembnih zgodovinskih, političnih, kulturnih in drugih dogodkih na Goriškem ter ob srečanjih, jubilejih in smrtih znamenitih rojakov. Nekateri so bili kot nagovori prebrani v prijateljski družbi, drugi ob obletnicah, na strokovnih srečanjih in ob bolj uradnih priložnostih, večina pa jih je bila v obliki domoznanskih in strokovnih člankov objavljenih v primorskih časnikih ter strokovnih in lokalnih glasilih, kot so Primorski dnevnik, Solkanski časopis, Goriška srečanja, koledar Goriške Mohorjeve družbe in različni zborniki.

Skupni imenovalec raznorodnega nabora večinoma kratkih spisov je spomin. Čisto na začetku je Marušičeva rekonstrukcija lastnega otroštva Kako sem preživel prvo leto življenja, oprta kajpada na pripovedovanje mame Vide in takratno družinsko korespondenco. Ta se je začela z brzojavko babici Franji v Komendo pri Kamniku, da je dobila vnuka, ob čemur naj bi, po nedavni smrti vnukinje Majde, vzkliknila: »Hvala Bogu! … Le zakaj ni punčka, to mi je pa kar žal«. Pozneje je ta zadržek minil in Branko, kot so ga klicali doma, čeprav je bil do krsta še Vitko, nato pa uradno Francesco, je preživel veliko lepih dni tudi v Komendi. Tam ga je ded, nevajen novotarij, po domače preimenoval v Franceljna oziroma Francka.

Ohranjena pisma so pomemben vir tudi za naslednji, najobsežnejši prispevek v knjigi, ki ga je Branko Marušič posvetil očetu Francu. Predvsem njegovemu šolanju, najprej, še v avstro-ogrski dobi, v Solkanu in na goriški gimnaziji, ki je leta 1913 postala prva državna gimnazija s slovenskim učnim jezikom v monarhiji, po izgonu z območja soške fronte pa v Ljubljani. Za študij si je izbral medicino, začel je v Ljubljani in v letih najhujšega povojnega pomanjkanja – o čemer pričajo pogoste prošnje domov za denar – leta 1925 promoviral v Gradcu. Dve leti pozneje je moral doktorat potrditi še v Padovi. V Italiji mu prvega niso priznali, ker je, kot je v pismu razložil mami Katarini, šel »iz političnih ozirov študirat v inozemstvo in s tem ni hotel priznati nove države,«

Marušič svoj sprehod skozi čas nadaljuje z orisom razmer v Coni A Julijske krajine skoraj dvajset let pozneje ter s spominom na pogreb prekopanih posmrtnih ostankov Janka Premrla Vojka leta 1946 v Podnanosu, ki se ga je udeležil s starši.

V nadaljevanju se v svojevrstnem spominskem »albumu« Branka Marušiča vrstijo predvsem portreti njegovih izbranih prijateljev in zaslužnih rojakov. V njih se potrjujeta avtorjeva navezanost na Primorsko ter izjemna razgledanost in poznavanje zgodovinskih pa tudi kulturnih in političnih mejnikov ter z njimi povezanih ljudi. Na primer učitelja Zdravka Jelinčiča, v katerem Marušič vidi načrtovalca Nove Gorice, ki je s svojimi vizijami – nekatere so se pozneje uresničile – prehitel državne odločevalce, leta 1958 pa je »utekel« čez mejo in se naselil v Kanadi.

Številni manj znani podatki in osebne ocene so navedeni še v drugih zapisih, predvsem v prispevkih, povezanih z Goriškim muzejem in novogoriško raziskovalno enoto ZRC, kjer je kot znanstveni svetnik deloval do upokojitve. Dragoceni so tudi Marušičevi osebno uglašeni prispevki, posvečeni med drugim Lojzetu Spacalu, Francetu Bevku, Milku Matičetovemu, Silvestru Komelu, Milici Kacin Wohinz, Tomažu Pavšiču in Sašu Vugi.

Čisto na koncu – pred spremno besedo Ota Lutharja – se avtor v zapisu O slovenskih Marušičih še enkrat vrne k svojemu rodu. V doslej neobjavljenem, za to priložnost dopolnjenem nagovoru udeležencev srečanja Marušičev v Opatjem selu pred poltretjim letom med drugim ugotavlja, da živi po svetu več tisoč ljudi s tem priimkom, zapisanim po italijanskih, nemških in drugih pravopisnih pravilih, tudi z izvirnim dalmatinskim mehkim ć na koncu, saj so se na slovenski zahod verjetno naselili v 16. stoletju ali prej. Med 22 Marušiči, ki so s svojim življenjem in delom zapustili trajno sled, je ob politikih, profesorjih in zdravnikih kajpada na prvem mestu Lovrenc Marušič, bolj znan kot oče Romuald iz Štandreža, pisec znamenitega Škofjeloškega pasijona.


21.05.2022

Alexandra Wood: Dolg

SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar


16.05.2022

Dijana Matković: Zakaj ne pišem

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Višnja Fičor


16.05.2022

Simon Rutar in Beneška Slovenija

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Aleksander Golja


16.05.2022

Tomaž Šalamun: Povsod je bil sneg

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko


16.05.2022

Marina Bahovec - Življenje je mačka, ki stoji na glavi

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko


16.05.2022

Tomo Postenšek: Površinska napetost

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič


16.05.2022

Walace Stevens: Običajen večer v Nev Havnu

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


16.05.2022

Nona Fernández: Neznana dimenzija

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bralec: Jure Franko


16.05.2022

Dragan Petrovec: Stopinje upora

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


13.05.2022

Dej no

avtor: Muanis Sinanović


13.05.2022

Neznosno breme ogromnega talenta

avtor: Igor Harb


13.05.2022

Junakinje na odru MGL

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1


12.05.2022

Veliki diktator

Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.


12.05.2022

Veliki diktator

Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan


10.05.2022

Ena sekunda - Eden letošnjih močnejših filmov v slovenskih kinematografih

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


10.05.2022

Doktor Strange in multivesolje norosti

Tokrat v režiji Sama Raimija, mojstra grozljivk


10.05.2022

Inventura - S humorjem podšita žanrska zmes

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.05.2022

Mandićcirkus razgalja dejstvo igralčevega telesa kot konstante, ki je ni moč reinterpretirati

Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.


07.05.2022

Mandićcirkus

Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si


07.05.2022

Philip Ridley: Razparač

Po drami Philipa Ridleya Disney Razparač (SNG Nova Gorica, Gledališče Koper / premiera: 5. maj 2022) Režija: Nataša Barbara Gračner Prevajalec: Zdravko Duša Dramaturg: Rok Andres Lektorica: Barbara Rogelj Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Nina Čehovin Koreografinja: Jana Menger Skladatelj: Martin Vogrin Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Asistent režiserke: Dimitrij Gračner Nastopajo: Blaž Popovski, Arna Hadžialjević, Jure Rajšp k.g. Predstava Razparač, ki je premierno na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v koprodukciji z Gledališčem Koper zaživela sinoči, odrsko interpretira dramo Philipa Ridleya Disney Razparač. Besedilo velja za začetek vala prepoznavnih dramskih pisav devetdesetih v Britaniji, ki se ga je zaradi njegove neposrednosti in pogoste šokantnosti prijela oznaka »u fris«, tokratna uprizoritev pa upošteva spremenjeni kontekst in gledališke premene. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž


Stran 40 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov