Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
"Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti." - Muanis Sinanović
Generacija milenijcev živi svojevrsten antropološki eksperiment. Če so se prejšnje generacije borile za osvoboditev od avtoritete, milenijci sadove njihovega delovanja uživajo od samega rojstva. Permisivna vzgoja in zasledovanje samouresničenja odpirata možnosti, ki si jih v preteklih obdobjih nismo mogli niti zamisliti. Toda zdi se, da je ravno v tem tudi največji problem. Pomanjkanje strukture in pravil povzroči kaos in obremenitev. To pride s potrebo, da se pravila postavijo za vsako situacijo posebej, zasledovanje popolnega sklopa življenjskih okoliščin pa povzroča tesnobo stalnega pritiska in samoto zaradi neprestanega bežanja pred ljudmi, ki ne ustrezajo globoko ponotranjeni iluziji popolnosti, kar ima svojevrstne učinke na medčloveške odnose. Dolgo se je generacija počutila kot skupek povsem atomiziranih posameznikov, ki jih ne more nihče razumeti, zadnja leta pa umetnost stopa v korak s problemom in ga skuša tematizirati z različnih zornih kotov. Odličen primer je serija Normalni ljudje, posneta po istoimenskem romanu Sarah Rooney.
Trierjev film Najbolj grozen človek na svetu – pozorni bodimo na podobnost med obema naslovoma – gre še korak dlje. Za osnovno obliko si izbere romantično komedijo. Film lahko gledamo na dva načina: na naivnega, ki nas popelje skozi klasične zaplete žanra in skozi potujitev, ki jo ustvari njegova izbira. Neobveznost, ki ustreza dramaturškemu loku teh filmov, ustvari prepad med resnostjo teme, silovitostjo čustev in lahkotnim tonom pripovedovanja. Kar se na površinski ravni zdijo vsakdanji zapleti glavne junakinje, so v resnici uničujoči trenutki kaotične biografije, značilne za dani zgodovinski trenutek. Med obema plastema se razpre ironična distanca, ki je dosežena brez vsakega resnega komičnega vložka. Ta distanca omogoča opazovanje gledalca v ogledalu in občutek cringeja, sekundarnega sramu, ki zaznamuje današnjo mlajšo populacijo v svetu družbenih medijev in vsesplošnega razgaljanja človeške neumnosti. Le da je v tem primeru cringe torej obrnjen proti njim samim.
Trier uporabi nekaj zelo lepih vizualnih prijemov, denimo tistega, v katerem vsi ljudje v Oslu v trenutku zamrznejo, le protagonistka in njen novi ljubimec se gibljeta. Vendar imajo vsi ti prijemi razviden vsebinski smisel; v tem primeru denimo je nakazano egocentrično dojemanje okolja. Lirični posnetki norveške prestolnice poglabljajo občutek razdora med zunanjo lepoto in izgubljenostjo sodobnega subjekta. Odličen prizor preizkušanja meja v zapeljevanju med dvema protagonistoma je deloma erotičen, deloma pa zelo mučen prikaz učinkov omenjene odsotnosti strukture v življenju. Izjemen igralski nastop Renate Reinsve zapečati vtis o Najbolj groznem človeku na svetu kot enem od filmov leta in briljantni kritiki svojega obdobja. Tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti.
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
"Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti." - Muanis Sinanović
Generacija milenijcev živi svojevrsten antropološki eksperiment. Če so se prejšnje generacije borile za osvoboditev od avtoritete, milenijci sadove njihovega delovanja uživajo od samega rojstva. Permisivna vzgoja in zasledovanje samouresničenja odpirata možnosti, ki si jih v preteklih obdobjih nismo mogli niti zamisliti. Toda zdi se, da je ravno v tem tudi največji problem. Pomanjkanje strukture in pravil povzroči kaos in obremenitev. To pride s potrebo, da se pravila postavijo za vsako situacijo posebej, zasledovanje popolnega sklopa življenjskih okoliščin pa povzroča tesnobo stalnega pritiska in samoto zaradi neprestanega bežanja pred ljudmi, ki ne ustrezajo globoko ponotranjeni iluziji popolnosti, kar ima svojevrstne učinke na medčloveške odnose. Dolgo se je generacija počutila kot skupek povsem atomiziranih posameznikov, ki jih ne more nihče razumeti, zadnja leta pa umetnost stopa v korak s problemom in ga skuša tematizirati z različnih zornih kotov. Odličen primer je serija Normalni ljudje, posneta po istoimenskem romanu Sarah Rooney.
Trierjev film Najbolj grozen človek na svetu – pozorni bodimo na podobnost med obema naslovoma – gre še korak dlje. Za osnovno obliko si izbere romantično komedijo. Film lahko gledamo na dva načina: na naivnega, ki nas popelje skozi klasične zaplete žanra in skozi potujitev, ki jo ustvari njegova izbira. Neobveznost, ki ustreza dramaturškemu loku teh filmov, ustvari prepad med resnostjo teme, silovitostjo čustev in lahkotnim tonom pripovedovanja. Kar se na površinski ravni zdijo vsakdanji zapleti glavne junakinje, so v resnici uničujoči trenutki kaotične biografije, značilne za dani zgodovinski trenutek. Med obema plastema se razpre ironična distanca, ki je dosežena brez vsakega resnega komičnega vložka. Ta distanca omogoča opazovanje gledalca v ogledalu in občutek cringeja, sekundarnega sramu, ki zaznamuje današnjo mlajšo populacijo v svetu družbenih medijev in vsesplošnega razgaljanja človeške neumnosti. Le da je v tem primeru cringe torej obrnjen proti njim samim.
Trier uporabi nekaj zelo lepih vizualnih prijemov, denimo tistega, v katerem vsi ljudje v Oslu v trenutku zamrznejo, le protagonistka in njen novi ljubimec se gibljeta. Vendar imajo vsi ti prijemi razviden vsebinski smisel; v tem primeru denimo je nakazano egocentrično dojemanje okolja. Lirični posnetki norveške prestolnice poglabljajo občutek razdora med zunanjo lepoto in izgubljenostjo sodobnega subjekta. Odličen prizor preizkušanja meja v zapeljevanju med dvema protagonistoma je deloma erotičen, deloma pa zelo mučen prikaz učinkov omenjene odsotnosti strukture v življenju. Izjemen igralski nastop Renate Reinsve zapečati vtis o Najbolj groznem človeku na svetu kot enem od filmov leta in briljantni kritiki svojega obdobja. Tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti.
Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Lidija Hartman.
Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Neveljaven email naslov