Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
"Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti." - Muanis Sinanović
Generacija milenijcev živi svojevrsten antropološki eksperiment. Če so se prejšnje generacije borile za osvoboditev od avtoritete, milenijci sadove njihovega delovanja uživajo od samega rojstva. Permisivna vzgoja in zasledovanje samouresničenja odpirata možnosti, ki si jih v preteklih obdobjih nismo mogli niti zamisliti. Toda zdi se, da je ravno v tem tudi največji problem. Pomanjkanje strukture in pravil povzroči kaos in obremenitev. To pride s potrebo, da se pravila postavijo za vsako situacijo posebej, zasledovanje popolnega sklopa življenjskih okoliščin pa povzroča tesnobo stalnega pritiska in samoto zaradi neprestanega bežanja pred ljudmi, ki ne ustrezajo globoko ponotranjeni iluziji popolnosti, kar ima svojevrstne učinke na medčloveške odnose. Dolgo se je generacija počutila kot skupek povsem atomiziranih posameznikov, ki jih ne more nihče razumeti, zadnja leta pa umetnost stopa v korak s problemom in ga skuša tematizirati z različnih zornih kotov. Odličen primer je serija Normalni ljudje, posneta po istoimenskem romanu Sarah Rooney.
Trierjev film Najbolj grozen človek na svetu – pozorni bodimo na podobnost med obema naslovoma – gre še korak dlje. Za osnovno obliko si izbere romantično komedijo. Film lahko gledamo na dva načina: na naivnega, ki nas popelje skozi klasične zaplete žanra in skozi potujitev, ki jo ustvari njegova izbira. Neobveznost, ki ustreza dramaturškemu loku teh filmov, ustvari prepad med resnostjo teme, silovitostjo čustev in lahkotnim tonom pripovedovanja. Kar se na površinski ravni zdijo vsakdanji zapleti glavne junakinje, so v resnici uničujoči trenutki kaotične biografije, značilne za dani zgodovinski trenutek. Med obema plastema se razpre ironična distanca, ki je dosežena brez vsakega resnega komičnega vložka. Ta distanca omogoča opazovanje gledalca v ogledalu in občutek cringeja, sekundarnega sramu, ki zaznamuje današnjo mlajšo populacijo v svetu družbenih medijev in vsesplošnega razgaljanja človeške neumnosti. Le da je v tem primeru cringe torej obrnjen proti njim samim.
Trier uporabi nekaj zelo lepih vizualnih prijemov, denimo tistega, v katerem vsi ljudje v Oslu v trenutku zamrznejo, le protagonistka in njen novi ljubimec se gibljeta. Vendar imajo vsi ti prijemi razviden vsebinski smisel; v tem primeru denimo je nakazano egocentrično dojemanje okolja. Lirični posnetki norveške prestolnice poglabljajo občutek razdora med zunanjo lepoto in izgubljenostjo sodobnega subjekta. Odličen prizor preizkušanja meja v zapeljevanju med dvema protagonistoma je deloma erotičen, deloma pa zelo mučen prikaz učinkov omenjene odsotnosti strukture v življenju. Izjemen igralski nastop Renate Reinsve zapečati vtis o Najbolj groznem človeku na svetu kot enem od filmov leta in briljantni kritiki svojega obdobja. Tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti.
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
"Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti." - Muanis Sinanović
Generacija milenijcev živi svojevrsten antropološki eksperiment. Če so se prejšnje generacije borile za osvoboditev od avtoritete, milenijci sadove njihovega delovanja uživajo od samega rojstva. Permisivna vzgoja in zasledovanje samouresničenja odpirata možnosti, ki si jih v preteklih obdobjih nismo mogli niti zamisliti. Toda zdi se, da je ravno v tem tudi največji problem. Pomanjkanje strukture in pravil povzroči kaos in obremenitev. To pride s potrebo, da se pravila postavijo za vsako situacijo posebej, zasledovanje popolnega sklopa življenjskih okoliščin pa povzroča tesnobo stalnega pritiska in samoto zaradi neprestanega bežanja pred ljudmi, ki ne ustrezajo globoko ponotranjeni iluziji popolnosti, kar ima svojevrstne učinke na medčloveške odnose. Dolgo se je generacija počutila kot skupek povsem atomiziranih posameznikov, ki jih ne more nihče razumeti, zadnja leta pa umetnost stopa v korak s problemom in ga skuša tematizirati z različnih zornih kotov. Odličen primer je serija Normalni ljudje, posneta po istoimenskem romanu Sarah Rooney.
Trierjev film Najbolj grozen človek na svetu – pozorni bodimo na podobnost med obema naslovoma – gre še korak dlje. Za osnovno obliko si izbere romantično komedijo. Film lahko gledamo na dva načina: na naivnega, ki nas popelje skozi klasične zaplete žanra in skozi potujitev, ki jo ustvari njegova izbira. Neobveznost, ki ustreza dramaturškemu loku teh filmov, ustvari prepad med resnostjo teme, silovitostjo čustev in lahkotnim tonom pripovedovanja. Kar se na površinski ravni zdijo vsakdanji zapleti glavne junakinje, so v resnici uničujoči trenutki kaotične biografije, značilne za dani zgodovinski trenutek. Med obema plastema se razpre ironična distanca, ki je dosežena brez vsakega resnega komičnega vložka. Ta distanca omogoča opazovanje gledalca v ogledalu in občutek cringeja, sekundarnega sramu, ki zaznamuje današnjo mlajšo populacijo v svetu družbenih medijev in vsesplošnega razgaljanja človeške neumnosti. Le da je v tem primeru cringe torej obrnjen proti njim samim.
Trier uporabi nekaj zelo lepih vizualnih prijemov, denimo tistega, v katerem vsi ljudje v Oslu v trenutku zamrznejo, le protagonistka in njen novi ljubimec se gibljeta. Vendar imajo vsi ti prijemi razviden vsebinski smisel; v tem primeru denimo je nakazano egocentrično dojemanje okolja. Lirični posnetki norveške prestolnice poglabljajo občutek razdora med zunanjo lepoto in izgubljenostjo sodobnega subjekta. Odličen prizor preizkušanja meja v zapeljevanju med dvema protagonistoma je deloma erotičen, deloma pa zelo mučen prikaz učinkov omenjene odsotnosti strukture v življenju. Izjemen igralski nastop Renate Reinsve zapečati vtis o Najbolj groznem človeku na svetu kot enem od filmov leta in briljantni kritiki svojega obdobja. Tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti.
Vsi proti vsem je precej lahkotno, skorajda komično podan politični kriminalni triler, v katerem so dobesedno – vsi proti vsem.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtor glasbe Marjan Nećak Avtorja dramatizacije Tina Kosi, Juš A. Zidar Režiser Juš A. Zidar Dramaturginja Tina Kosi Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Tina Bonča Lektor Jože Volk Oblikovalca svetlobe Juš A. Zidar, Denis Kresnik Igrajo Branko Završan Beti Strgar Urban Kuntarič Premiera 24. januarja 2020 NAPOVED: Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje uprizorili znamenito delo ruskega pisatelja Gogolja, PLAŠČ, ki ga je napisal na prigovarjanje drugega ruskega literarnega velikana Puškina in tako zaznamoval začetek psihološkega realizma v ruski literaturi. Za celjsko ekipo je bil to velik izziv.
Predstava o razvoju in izzivih človeštva, od plemenskih skupnosti pradavnine do urbanih plemen in algoritmov.
Na velikem odru SNG Drama Ljubljana je bila premierno uprizorjena igra Maria britanskega dramatika Simona Stephensa v režiji Janusza Kice. Zgodbo o osemnajstletni nosečnici Riji, ki – kot je na novinarski konferenci izpostavil režiser – odpira tri glavne teme: turbokapitalizem, smrt in življenje ter razpad institucije družine, si je ogledala Saška Rakef. Režiser: Janusz Kica Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Darja Dominkuš Scenografinja: Karin Fritz Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov Izbor glasbe: Janusz Kica Oblikovalec videa: Sandi Skok Oblikovalec luči: Aleš Vrhovec Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserja (študijsko): Aljoša Živadinov Asistentka dramaturginje (študijsko): Zala Norčič Asistent lektorice: Jože Volk Igrajo Eva Jesenovec: Ria Saša Tabaković: Zdravnik; Ena Vanja Plut: Receptorka; Medicinska sestra 3; Štiri Sabina Kogovšek: Nosečnica; Medicinska sestra 2 Silva Čušin: Babi Valter Dragan: Oči Barbara Žefran: Soseda; Medicinska sestra 1 Matic Valič: Pristaniški delavec 1 Gorazd Logar: Pristaniški delavec 2; Gospod Santiago Rok Vihar: Pristaniški delavec 3 Boris Mihalj: Šef; Dva Eva Stražar: Najboljša prijateljica; Medicinska sestra 4 Branko Jordan: Duhovnik; Tri Klemen Janežič: Christian Matija Rozman: Zdravstveni tehnik Na fotografiji: Eva Jesenovec in Branko Jordan Foto: Peter Uhan
Kvartet nas je poleg izjemno impresivnega dinamičnega spektra v izvedbah Schönbergovega in Beethovnovega kvarteta še posebej očaral z izjemni pianissimi, ki so bili dopolnjeni z zašiljeno artikulacijo in fluidno agogiko.
»Dame, gospodje, prijatelji. Vsi vemo za Črva.« To sta prva stavka iz znanstvenofantastične drame o imperativu sreče Karaoke avtorja in režiserja Jureta Novaka. Črv je, pojasnjuje avtor, »do konca dognana kombinacija medijev, psihofarmakologije in industrije počutja, od čuječnosti do drog in knjig za samoterapijo.« Krstno uprizoritev zgodbe o mestu, ki mu je zavladal Črv, na Mali sceni Mestnega gledališča Ljubljanskega si je sinoči ogledala Saška Rakef. Režiser: Jure Novak Avtor glasbe in glasbenih aranžmajev ter korepetitor: Uroš Buh Dramaturginji: Petra Pogorevc in Anja Krušnik Cirnski Scenografka: Urša Vidic Kostumografka: Dajana Ljubičić Svetovalka za gib: Leja Jurišić Avtor videa: Vid Šubic Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka: Sašo Dragaš Nastopajo Režija: Karin Komljanec Klara: Viktorija Bencik Emeršič Peter: Gašper Jarni Timotej: Gregor Gruden Avtor fotografije: Peter Giodani
V nedeljo, 19. januarja, je v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani ob enajsti uri potekal prvi koncert iz letošnjega abonmajskega cikla Mozartine.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Neveljaven email naslov