Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Muanis Sinanović: Najbolj grozen človek na svetu

03.01.2022

»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović

"Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti." - Muanis Sinanović

Generacija milenijcev živi svojevrsten antropološki eksperiment. Če so se prejšnje generacije borile za osvoboditev od avtoritete, milenijci sadove njihovega delovanja uživajo od samega rojstva. Permisivna vzgoja in zasledovanje samouresničenja odpirata možnosti, ki si jih v preteklih obdobjih nismo mogli niti zamisliti. Toda zdi se, da je ravno v tem tudi največji problem. Pomanjkanje strukture in pravil povzroči kaos in obremenitev. To pride s potrebo, da se pravila postavijo za vsako situacijo posebej, zasledovanje popolnega sklopa življenjskih okoliščin pa povzroča tesnobo stalnega pritiska in samoto zaradi neprestanega bežanja pred ljudmi, ki ne ustrezajo globoko ponotranjeni iluziji popolnosti, kar ima svojevrstne učinke na medčloveške odnose. Dolgo se je generacija počutila kot skupek povsem atomiziranih posameznikov, ki jih ne more nihče razumeti, zadnja leta pa umetnost stopa v korak s problemom in ga skuša tematizirati z različnih zornih kotov. Odličen primer je serija Normalni ljudje, posneta po istoimenskem romanu Sarah Rooney.

Trierjev film Najbolj grozen človek na svetu – pozorni bodimo na podobnost med obema naslovoma – gre še korak dlje. Za osnovno obliko si izbere romantično komedijo. Film lahko gledamo na dva načina: na naivnega, ki nas popelje skozi klasične zaplete žanra in skozi potujitev, ki jo ustvari njegova izbira. Neobveznost, ki ustreza dramaturškemu loku teh filmov, ustvari prepad med resnostjo teme, silovitostjo čustev in lahkotnim tonom pripovedovanja. Kar se na površinski ravni zdijo vsakdanji zapleti glavne junakinje, so v resnici uničujoči trenutki kaotične biografije, značilne za dani zgodovinski trenutek. Med obema plastema se razpre ironična distanca, ki je dosežena brez vsakega resnega komičnega vložka. Ta distanca omogoča opazovanje gledalca v ogledalu in občutek cringeja, sekundarnega sramu, ki zaznamuje današnjo mlajšo populacijo v svetu družbenih medijev in vsesplošnega razgaljanja človeške neumnosti. Le da je v tem primeru cringe torej obrnjen proti njim samim.

Trier uporabi nekaj zelo lepih vizualnih prijemov, denimo tistega, v katerem vsi ljudje v Oslu v trenutku zamrznejo, le protagonistka in njen novi ljubimec se gibljeta. Vendar imajo vsi ti prijemi razviden vsebinski smisel; v tem primeru denimo je nakazano egocentrično dojemanje okolja. Lirični posnetki norveške prestolnice poglabljajo občutek razdora med zunanjo lepoto in izgubljenostjo sodobnega subjekta. Odličen prizor preizkušanja meja v zapeljevanju med dvema protagonistoma je deloma erotičen, deloma pa zelo mučen prikaz učinkov omenjene odsotnosti strukture v življenju. Izjemen igralski nastop Renate Reinsve zapečati vtis o Najbolj groznem človeku na svetu kot enem od filmov leta in briljantni kritiki svojega obdobja. Tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti.


Ocene

2027 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Muanis Sinanović: Najbolj grozen človek na svetu

03.01.2022

»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović

"Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti." - Muanis Sinanović

Generacija milenijcev živi svojevrsten antropološki eksperiment. Če so se prejšnje generacije borile za osvoboditev od avtoritete, milenijci sadove njihovega delovanja uživajo od samega rojstva. Permisivna vzgoja in zasledovanje samouresničenja odpirata možnosti, ki si jih v preteklih obdobjih nismo mogli niti zamisliti. Toda zdi se, da je ravno v tem tudi največji problem. Pomanjkanje strukture in pravil povzroči kaos in obremenitev. To pride s potrebo, da se pravila postavijo za vsako situacijo posebej, zasledovanje popolnega sklopa življenjskih okoliščin pa povzroča tesnobo stalnega pritiska in samoto zaradi neprestanega bežanja pred ljudmi, ki ne ustrezajo globoko ponotranjeni iluziji popolnosti, kar ima svojevrstne učinke na medčloveške odnose. Dolgo se je generacija počutila kot skupek povsem atomiziranih posameznikov, ki jih ne more nihče razumeti, zadnja leta pa umetnost stopa v korak s problemom in ga skuša tematizirati z različnih zornih kotov. Odličen primer je serija Normalni ljudje, posneta po istoimenskem romanu Sarah Rooney.

Trierjev film Najbolj grozen človek na svetu – pozorni bodimo na podobnost med obema naslovoma – gre še korak dlje. Za osnovno obliko si izbere romantično komedijo. Film lahko gledamo na dva načina: na naivnega, ki nas popelje skozi klasične zaplete žanra in skozi potujitev, ki jo ustvari njegova izbira. Neobveznost, ki ustreza dramaturškemu loku teh filmov, ustvari prepad med resnostjo teme, silovitostjo čustev in lahkotnim tonom pripovedovanja. Kar se na površinski ravni zdijo vsakdanji zapleti glavne junakinje, so v resnici uničujoči trenutki kaotične biografije, značilne za dani zgodovinski trenutek. Med obema plastema se razpre ironična distanca, ki je dosežena brez vsakega resnega komičnega vložka. Ta distanca omogoča opazovanje gledalca v ogledalu in občutek cringeja, sekundarnega sramu, ki zaznamuje današnjo mlajšo populacijo v svetu družbenih medijev in vsesplošnega razgaljanja človeške neumnosti. Le da je v tem primeru cringe torej obrnjen proti njim samim.

Trier uporabi nekaj zelo lepih vizualnih prijemov, denimo tistega, v katerem vsi ljudje v Oslu v trenutku zamrznejo, le protagonistka in njen novi ljubimec se gibljeta. Vendar imajo vsi ti prijemi razviden vsebinski smisel; v tem primeru denimo je nakazano egocentrično dojemanje okolja. Lirični posnetki norveške prestolnice poglabljajo občutek razdora med zunanjo lepoto in izgubljenostjo sodobnega subjekta. Odličen prizor preizkušanja meja v zapeljevanju med dvema protagonistoma je deloma erotičen, deloma pa zelo mučen prikaz učinkov omenjene odsotnosti strukture v življenju. Izjemen igralski nastop Renate Reinsve zapečati vtis o Najbolj groznem človeku na svetu kot enem od filmov leta in briljantni kritiki svojega obdobja. Tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti.


18.03.2019

Milan Šelj: Slediti neizgovorjenemu

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta: Alenka Resman Langus in Bernard Stramič


18.03.2019

Etgar Lawrence Doctorow: Življenja pesnikov

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere: Bernard Stramič


18.03.2019

Andrej Medved: Talesova luna; The twilight zone of darkness; Harmid

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Alenka Resman Langus in Bernard Stramič


16.03.2019

Henry James: Krila golobice (The Wings of the Dove)

Henry James: Krila golobice Drama SNG Maribor / Premiera 15.03.2019 Režija: Matjaž Berger Avtorica adaptacije romana in dramaturška sodelavka: Eva Mahkovic Scenograf: Marko Japelj Kostumograf: Alan Hranitelj Lektor: Jože Faganel Skladatelj: Peter Penko Koreografinja: Valentina Turcu Oblikovalec svetlobe: Simon Žižek Oblikovalec zvoka: Uroš Ban Nastopajo: Nataša Matjašec Rošker, Petja Labović, Eva Kraš, Minca Lorenci, Ksenija Mišič, Kristijan Ostanek, Bojan Maroševič, Pavle Ravnohrib V mariborski Drami so sinoči premierno uprizorili predstavo Krila golobice. Prvo slovensko adaptacijo romana Henryja Jamesa v režiji Matjaža Bergerja je za odrsko postavitev priredila dramaturginja Eva Mahkovic, predstavo pa si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Damjan Švarc


08.03.2019

Nasvidenje

V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana je na ogled lutkovna predstava z naslovom Nasvidenje. Poetično lutkovno miniaturko o minevanju, ki jo je napisal švedski pisatelj Ulf Nilsson, je režirala Jasna Vastl. Ogledala si jo je Ana Rozman.


08.03.2019

Nasvidenje

V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana je na ogled lutkovna predstava z naslovom Nasvidenje. Poetično lutkovno miniaturko o minevanju, ki jo je napisal švedski pisatelj Ulf Nilsson, je režirala Jasna Vastl. Ogledala si jo je Ana Rozman.


11.03.2019

Dušan Marolt: Gasovi žensk

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.


11.03.2019

Slobodan Šnajder: Doba brona

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Eva Longyka Marušič.


11.03.2019

Tomo Virk: Etični obrat v literarni vedi

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.


11.03.2019

Marija Stanonik: Čebela na cvetu in v svetu

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.


10.03.2019

Zverinice iz Rezije

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


04.03.2019

MGL: Jean-Baptiste Poquelin – Moliere: Tartuffe

Jean-Baptiste Poquelin – Moliere: Tartuffe Tartuffe ou l’Imposteur, 1664 Komedija Premiera: 1. marec 2019 Prevajalec in avtor priredbe Primož Vitez Režiser Tin Grabnar Dramaturginja Brina Klampfer Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Sara Smrajc Žnidarčič Avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Igrajo Matej Puc, Jure Henigman, Jana Zupančič, Bernarda Oman, Lena Hribar, Jernej Gašperin, Mojca Funkl, Matej Zemljič k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili komedijo Tartuffe, ki jo je Moliere napisal leta 1664. Igro o hinavščini, koristoljubju in lahkovernosti je v prevodu in priredbi Primoža Viteza režiral Tin Grabnar. Vtise po sredini predpremieri je strnila Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tartuffe-2/


04.03.2019

Marij Čuk: Prah

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


04.03.2019

Éric Vuillard: Dnevni red

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Lidija Harmtan.


04.03.2019

Katarina Gomboc: Negotovosti navkljub

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Aleksander Golja in Lidija Harmtan.


01.03.2019

Katja Perat: Mazohistka

Katja Perat: Mazohistka Anton Podbevšek Teater v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana / Premiera 28.02.2019 Koncept in režija: Nejc Gazvoda Scenografija: Darjan Mihajlović Cerar Kostumografija: Andrej Vrhovnik Koreografija: Katarina Venturini Glasba: Simon Penšek Lektura: Tatjana Stanič Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Anuša Kodelja, Sara Dirnbek, Jurij Drevenšek, Žan Koprivnik, Aleš Valič V novomeškem Anton Podbevšek Teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Mazohistka. Uprizoritev romanesknega prvenca Katje Perat, ki ga je za oder priredil in režiral Nejc Gazvoda, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Borut Peterlin


23.02.2019

Bedenje

Mala drama SNG Drama Ljubljana Nebojša Pop Tasić: Bedenje, krstna izvedba Premiera: 22. 2. 2019 Režija: Mare Bulc dramaturg Nebojša Pop-Tasić scenograf Damir Leventić kostumografinja Sanja Grcić lektorica Barbara Rogelj avtor glasbe Damir Avdić oblikovalec giba Sebastjan Starič oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Igrajo: Saša Tabaković Sabina Kogovšek Gorazd Logar Pia Zemljič Ivo Ban Urban Kuntarič Foto: Peter Uhan


25.02.2019

Tadej Golob: Leninov park

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Alenka Resman Langus.


25.02.2019

Jože Livijen: Konjski blues

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Jure Franko.


25.02.2019

Tatjana Tolstoj: Tuja lepota

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.


Stran 91 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov