Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Krik

14.01.2022

Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.

Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta.

Tudi peti del Krika je tipičen franšizni film, njegovo glavno ciljno občinstvo pa so fani. Predpostavlja poznavanje prejšnjih delov in razumevanje široke mreže referenc. Vendar se zdi, da danes ni mogoče posneti povsem resne grozljivke za najširše občinstvo, saj je to nadvse raznovrstno. Navsezadnje se je fanovstvo skozi čas po večini preselilo iz strogo ločene sfere ljubiteljev domnevno nižje kulture tudi med izobražene sloje, ki so sami vedno širši. Tovrstni filmi se torej posvečajo politični umetnosti nagovarjanja različnih družbenih skupin.

Klišejske šale, patetični čustveni izlivi in predvsem neskončna samonanašalnost sestavljajo osnovno tkivo. Krik nenehno komentira samega sebe; prek likov, ki govorijo o drugih grozljivkah, prek morilcev, ki poustvarjajo film. Skoraj bi lahko rekli, da gre za nekakšno teorijo tako imenovane fanovske fikcije. Pri tem pa se ne trudi biti nič kaj subtilen. Samokomentiranje nam ves čas meče v obraz in to naredi podobno ceneno kot večino preostalega materiala. Tukaj je še seveda klasični pripovedni aparat postopnega razkrivanja z delno presenetljivim obratom, ki je morda najbolj zaslovel z legendarno risano serijo Scooby Doo. Čeprav je bil že neštetokrat uporabljen, je tudi tokrat solidno izpeljan in mu uspe ohraniti pozornost do konca. Vendar ta tokrat obrne predstavo o tem, kakšen naj bi bil končni smisel.

Hkrati film ponudi zanimiv pogled v kulturne izvore te filmske zvrsti. Pogosto gre za izraz tesnobe življenja v malih mestih, v katerih vsakdo vsakogar pozna in je pred vsakomer treba skrivati male družinske umazanije, zato pa se nabere kup freudovskih potlačitev. Izbruhe nasilja v tej produkciji morda lahko razumemo kot izživetje nasilja, ki ga ustvarja napetost potlačevanja in paranoje.

Naivni pa bi bili, če bi se pri vrednotenju ustavili na tej točki. Če boste Krik gledali doma, vam – če niste zaprisežen ljubitelj franšize – vsekakor ne priporočam, da sledite impulzu in ga ustavite pred koncem. Uspe mu namreč veliki zaključek, ki uspešno odgovori na izziv pojava, da nas v letu 2022 nič ne more zares presenetiti niti zgroziti, tako da ima snemanje klasičnih mainstreamovskih grozljivk tudi s tega vidika vedno manj smisla.

Končni vtis je, da se izdelek večino časa namerno ravna po predvidljivih obrtniških potezah – tu in tam pa preseneti s kakšnim posrečenim prizorom – samo zato, da bi lahko še enkrat komentiral samega sebe. Še več, vsi prejšnji komentarji samega sebe, ki nam gredo že na živce, so navsezadnje le podlaga za veliki komentar, ki zares povzame vse skupaj.

Zato ga je navsezadnje tudi težko komentirati z zunanje perspektive. Ironija je v zadnjem desetletju osvojila še zadnje kotičke popkulture in vsakdanjega življenja, vsiljuje se nam pogled, da je stvari mogoče jemati resno le še, če jih ne jemljemo resno. To pomeni tudi, da 'slasherski' film vedno manj gradi na učinku nasilja ter prehaja v posebno podzvrst komedije.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Krik

14.01.2022

Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.

Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta.

Tudi peti del Krika je tipičen franšizni film, njegovo glavno ciljno občinstvo pa so fani. Predpostavlja poznavanje prejšnjih delov in razumevanje široke mreže referenc. Vendar se zdi, da danes ni mogoče posneti povsem resne grozljivke za najširše občinstvo, saj je to nadvse raznovrstno. Navsezadnje se je fanovstvo skozi čas po večini preselilo iz strogo ločene sfere ljubiteljev domnevno nižje kulture tudi med izobražene sloje, ki so sami vedno širši. Tovrstni filmi se torej posvečajo politični umetnosti nagovarjanja različnih družbenih skupin.

Klišejske šale, patetični čustveni izlivi in predvsem neskončna samonanašalnost sestavljajo osnovno tkivo. Krik nenehno komentira samega sebe; prek likov, ki govorijo o drugih grozljivkah, prek morilcev, ki poustvarjajo film. Skoraj bi lahko rekli, da gre za nekakšno teorijo tako imenovane fanovske fikcije. Pri tem pa se ne trudi biti nič kaj subtilen. Samokomentiranje nam ves čas meče v obraz in to naredi podobno ceneno kot večino preostalega materiala. Tukaj je še seveda klasični pripovedni aparat postopnega razkrivanja z delno presenetljivim obratom, ki je morda najbolj zaslovel z legendarno risano serijo Scooby Doo. Čeprav je bil že neštetokrat uporabljen, je tudi tokrat solidno izpeljan in mu uspe ohraniti pozornost do konca. Vendar ta tokrat obrne predstavo o tem, kakšen naj bi bil končni smisel.

Hkrati film ponudi zanimiv pogled v kulturne izvore te filmske zvrsti. Pogosto gre za izraz tesnobe življenja v malih mestih, v katerih vsakdo vsakogar pozna in je pred vsakomer treba skrivati male družinske umazanije, zato pa se nabere kup freudovskih potlačitev. Izbruhe nasilja v tej produkciji morda lahko razumemo kot izživetje nasilja, ki ga ustvarja napetost potlačevanja in paranoje.

Naivni pa bi bili, če bi se pri vrednotenju ustavili na tej točki. Če boste Krik gledali doma, vam – če niste zaprisežen ljubitelj franšize – vsekakor ne priporočam, da sledite impulzu in ga ustavite pred koncem. Uspe mu namreč veliki zaključek, ki uspešno odgovori na izziv pojava, da nas v letu 2022 nič ne more zares presenetiti niti zgroziti, tako da ima snemanje klasičnih mainstreamovskih grozljivk tudi s tega vidika vedno manj smisla.

Končni vtis je, da se izdelek večino časa namerno ravna po predvidljivih obrtniških potezah – tu in tam pa preseneti s kakšnim posrečenim prizorom – samo zato, da bi lahko še enkrat komentiral samega sebe. Še več, vsi prejšnji komentarji samega sebe, ki nam gredo že na živce, so navsezadnje le podlaga za veliki komentar, ki zares povzame vse skupaj.

Zato ga je navsezadnje tudi težko komentirati z zunanje perspektive. Ironija je v zadnjem desetletju osvojila še zadnje kotičke popkulture in vsakdanjega življenja, vsiljuje se nam pogled, da je stvari mogoče jemati resno le še, če jih ne jemljemo resno. To pomeni tudi, da 'slasherski' film vedno manj gradi na učinku nasilja ter prehaja v posebno podzvrst komedije.


06.06.2022

Jure Jakob: Učitelj gluhih, učenec nemih

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko


06.06.2022

Nataša Skušek: Pasja sreča

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko


06.06.2022

Vse povsod naenkrat

Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri


04.06.2022

Lutkovno gledališče Ljubljana: Slišati morje

Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.


30.05.2022

Goran Vojnović: Zbiralec strahov

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih


30.05.2022

Victor Hugo: Triindevetdeset

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja


30.05.2022

Ana Svetel: Marmor

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih


30.05.2022

Leon Marc: Katedrale, male in velike

Avtor recenzije: Robert Šabec Bralec: Aleksander Golja


31.05.2022

Margaret Atwood: Penelopiada

SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj


30.05.2022

Margaret Atwood : Penelopiada

Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.


28.05.2022

Premiera na Mali sceni MGL - Arthur Schnitzler: Samotna pot

Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani


27.05.2022

Top Gun: Maverick

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.05.2022

Antigona – Kako si upamo!

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.05.2022

Kabaret Kaspar

Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.


23.05.2022

Jan Wagner: Avtoportret z rojem čebel

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bralka: Maja Moll


23.05.2022

Irena Štaudohar: Fižolozofija

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralca: Maja Moll in Jure Franko


23.05.2022

Burhan Sönmez: Istanbul, Istanbul .

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Maja Moll in Jure Franko


23.05.2022

Dušan Šarotar: Zvezdna karta

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bralec: Jure Franko


20.05.2022

Gaja Pöschl: Futura

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.05.2022

Cannes 2022

Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.


Stran 39 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov