Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Aleksander Golja
Mladinska knjiga, Ljubljana, 2021
Goran Gluvić, pisatelj, pesnik in dramatik, ki je občasno tudi poučevalec načinov pisanja, v zajetni knjigi Požri se, Robi, razpira slogovne rešitve najrazličnejših žanrov. V zapisu z naslovom Kolumne tečejo začasni krog introspektivno napiše: „'O čem pa naj pišem?' se vlečem ven.“
Robi je lahko marsikdo. Ima srečo, da mu eden od članov druščine namigne, naj sestavlja zapiske v obliki dnevniških mnenj. In res: knjiga z naslovom Požri se, Robi obsega časovna obdobja v štirih razdelkih. To niso obdobja v smislu enega leta oziroma letnih časov, pač pa obdobja, razdeljena po smislih. A tudi takšna postavka ni zanesljiva, ko iz nje buhti odzivnost na družbeno dogajanje v svetu brez povezav, brez temeljev vsaj zasilne stabilnosti. Robijev dokaj zanesljivi prijatelj Jaro mu namreč deli nasvete, ki mejijo na izzivanje njunega prijateljstva, naslednjič pa so skorajda sovražna. A Robiju to ni mar. Takšni zapiski, ki so lahko dnevniškega ali kolumniškega značaja, so duhovite prigode slovenščine, tiste za dnevno rabo in tiste, namenjene za izpis še manjših časovnih obdobij, kar se spogleduje z navdihom ali inspiracijo. V zvezi s tem velja izpostaviti naslov ene od kolumn Politika ni kurba, samo rada da, če jo kdo prosi. Ob spreminjajočih se odločitvah političnih določevalcev je vsako trajno mnenje docela irelevantno. S tem v zvezi je še bolj določen naslov Krhki temelji upodabljajoče umetnosti.
Vsekakor se šteje v javno dobro, da se je avtor odločil za uvod v Robijevo požrtijo s stavkom: „Po resnični zgodbi, le osebe, kraji, datumi, ure, sekunde in dogodki so izmišljeni.“ Kaj pa potemtakem sploh še ostane. Resničnost? Resnost? Nič od tega! Robi je ne le požeruh, ampak tudi nenasitnež. Česa vsega že ni prebavil? In kaj vse bo še. To je tisti jedilniški hod, ki mu najbolj prija: koga še obrati, koga še obdelati, koga začlankati oziroma v članek spraviti. Ob takšnih spraševanjih se ne zmede, saj ima na zalogi naslov Pljuvanje mimo lastne sklede. In v takšnem diskurzu se odvija njegova pojedina, na katero pa ni povabljenih. Samozadovoljeni Robi otepa rahlo začinjeno slamo, redko se ozre po okolici, če pa se že, je okolje zgolj motnja. In vedno ima prav, tako prav, da kar ni verjeti. Ampak Robi verjame. Verjame v okolje, ki je le njemu lastno, si ga prisvaja, ga pooseblja in seveda razoseblja sebe in svet v glodanju.
Odlika pisanja osebe iz okolice slovenskega glavnega mesta je v jedki jedrnatosti. Torej velja: pridi še k nam žret, Robi! In s seboj prinesi jedilnik! In še: ne odhajaj od mize, ki se sama pogrinja! Štiridelni hod na vseh straneh takšne mize pa je dosežek, kjer so tudi jedčevi ostanki poslastica.
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Aleksander Golja
Mladinska knjiga, Ljubljana, 2021
Goran Gluvić, pisatelj, pesnik in dramatik, ki je občasno tudi poučevalec načinov pisanja, v zajetni knjigi Požri se, Robi, razpira slogovne rešitve najrazličnejših žanrov. V zapisu z naslovom Kolumne tečejo začasni krog introspektivno napiše: „'O čem pa naj pišem?' se vlečem ven.“
Robi je lahko marsikdo. Ima srečo, da mu eden od članov druščine namigne, naj sestavlja zapiske v obliki dnevniških mnenj. In res: knjiga z naslovom Požri se, Robi obsega časovna obdobja v štirih razdelkih. To niso obdobja v smislu enega leta oziroma letnih časov, pač pa obdobja, razdeljena po smislih. A tudi takšna postavka ni zanesljiva, ko iz nje buhti odzivnost na družbeno dogajanje v svetu brez povezav, brez temeljev vsaj zasilne stabilnosti. Robijev dokaj zanesljivi prijatelj Jaro mu namreč deli nasvete, ki mejijo na izzivanje njunega prijateljstva, naslednjič pa so skorajda sovražna. A Robiju to ni mar. Takšni zapiski, ki so lahko dnevniškega ali kolumniškega značaja, so duhovite prigode slovenščine, tiste za dnevno rabo in tiste, namenjene za izpis še manjših časovnih obdobij, kar se spogleduje z navdihom ali inspiracijo. V zvezi s tem velja izpostaviti naslov ene od kolumn Politika ni kurba, samo rada da, če jo kdo prosi. Ob spreminjajočih se odločitvah političnih določevalcev je vsako trajno mnenje docela irelevantno. S tem v zvezi je še bolj določen naslov Krhki temelji upodabljajoče umetnosti.
Vsekakor se šteje v javno dobro, da se je avtor odločil za uvod v Robijevo požrtijo s stavkom: „Po resnični zgodbi, le osebe, kraji, datumi, ure, sekunde in dogodki so izmišljeni.“ Kaj pa potemtakem sploh še ostane. Resničnost? Resnost? Nič od tega! Robi je ne le požeruh, ampak tudi nenasitnež. Česa vsega že ni prebavil? In kaj vse bo še. To je tisti jedilniški hod, ki mu najbolj prija: koga še obrati, koga še obdelati, koga začlankati oziroma v članek spraviti. Ob takšnih spraševanjih se ne zmede, saj ima na zalogi naslov Pljuvanje mimo lastne sklede. In v takšnem diskurzu se odvija njegova pojedina, na katero pa ni povabljenih. Samozadovoljeni Robi otepa rahlo začinjeno slamo, redko se ozre po okolici, če pa se že, je okolje zgolj motnja. In vedno ima prav, tako prav, da kar ni verjeti. Ampak Robi verjame. Verjame v okolje, ki je le njemu lastno, si ga prisvaja, ga pooseblja in seveda razoseblja sebe in svet v glodanju.
Odlika pisanja osebe iz okolice slovenskega glavnega mesta je v jedki jedrnatosti. Torej velja: pridi še k nam žret, Robi! In s seboj prinesi jedilnik! In še: ne odhajaj od mize, ki se sama pogrinja! Štiridelni hod na vseh straneh takšne mize pa je dosežek, kjer so tudi jedčevi ostanki poslastica.
Mestno gledališče ljubljansko Barbara Zemljič Praznina spomina Gledališka kriminalna nadaljevanka Krstna uprizoritev Premiera 14. in 15. maj 2018 Režija Nina Šorak Dramaturgija Urša Adamič Scenografija Lenka Đorojević Kostumografija Tina Pavlović Avtorica videa Pila Rusjan Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Nastopajo Jette Ostan Vejrup, Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Gaber K. Trseglav, Bernarda Oman, Boris Ostan, Ana Dolinar Horvat, Mojca Funkl, Primož Pirnat, Maruša Majer k. g. Po lanskih Vranjih vratih Nejca Gazvode so v Mestnem gledališču ljubljanskem letos avtorstvo kriminalne serije zaupali Barbari Zemljič. V Praznini spomina se na mali sceni v štirih delih odvije kriminalna zgodba o minulem in sedanjih zločinih; v njej nastopa deseterica igralcev, režijo podpisuje Nina Šorak. Serijo si je v dveh večerih ogledala Staša Grahek. foto Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko Drago Ivanuša Orlando Po motivih istoimenskega romana Virginie Woolf Krstna uprizoritev Premiera 25. april 2018 Avtor glasbe Drago Ivanuša Režiserka Barbara Hieng Samobor Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Uroš Belantič Koreografka Anja Möderndorfer Lektorica Maja Cerar Oblikovalka maske Barbara Pavlin Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Korepetitorja Jože Šalej in Ana Erčulj Nastopajo Matic Lukšič, Iva Krajnc Bagola, Nataša Tič Ralijan, Lado Bizovičar k. g., Tomo Tomšič k. g., Sebastian Cavazza, Jaka Lah, Ajda Smrekar, Lena Hribar, Eva Stražar k. g., Robert Korošec k. g., Matej Zemljič k. g., Drago Ivanuša / Jože Šalej V Mestnem gledališču ljubljanskem so premierno uprizorili muzikal Orlando, izvirno slovensko delo, ki ga je skladatelj Drago Ivanuša ustvaril na podlagi istoimenskega romana Virginie Woolf. Več Anamarija Štukelj Cusma. Foto Peter Giodani
Lutkovno gledališče Ljubljana Ned Glasier, Emily Lim in Company Three Vihar v glavi Premiera 24.4.2018 Prevod in priredba Primož Ekart, Ana Duša, skupina Vihar v glavi Režija Primož Ekart Dramaturgija Ana Duša Igrajo Jaka Babič, Neža Dvorščak, Matic Eržen, Nace Korošec, Julita Kropec, Tilen Lajevec, Ana Logar, Aja Markovič, Ronja Matijevec Jerman, Maks Mihajlović, Jon Napotnik, Sergej Osterc, Urška Pečevnik, Ana Pribošič, Alica Ela Rogelj, Aleksandra Staroveški, Svit Stefanija Scenografija Damir Leventić Kostumografija Maja Mirković Koreografija Sebastjan Starič Avtorska glasba Koala Voice V Lutkovnem gledališču Ljubljana je sinoči 17 mladostnikov premierno uprizorilo gledališko avanturo Vihar v glavi, ki je sicer nastala tudi po gledališki zamisli najstnikov londonske gledališke skupine ter na podlagi znanstvenih dognanj o razvoju in delovanju možganov. Sinočnja predstava, ki jo je režiral Primož Ekart, dramaturginja pa je bila Ana Duša, pa je spregovorila iz prepleta besedil življenj tukajšnjih mladostnikov. Magda Tušar. foto Matej Povše
Drama SNG Ljubljana Anton Tomaž Linhart Ta veseli dan ali Matiček se ženi Premiera 26.4.2018 Režiser Janusz Kica Dramaturginja Mojca Kranjc Scenografinja Karin Fritz Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Skladatelj Kyrre Kvam Oblikovalec svetlobe Aleš Vrhovec Nastopajo Marko Mandić, Polona Juh, Gregor Baković, Nina Ivanišin, Nik Škrlec, Igor Samobor, Ivo Ban, Bojan Emeršič, Eva Jesenovec, Rok Vihar, Zvone Hribar, Sabina Kogovšek, Lucija Harum V ljubljanski Drami je bila sinoči premiera komedije Ta veseli dan ali Matiček se ženi v režiji Janusza Kice. Z delom Antona Tomaža Linharta so sklenili jubilejno sezono ob 150. obletnici Dramatičnega društva v Ljubljani. Nova uprizoritev Matička med drugim priča o kondiciji osrednjega slovenskega gledališča, namigne pa tudi o tem, kdo in kaj znamo biti Slovenci na »ta veseli dan«. Nekaj misli po premieri je strnil Dušan Rogelj. Foto Peter Uhan
Obsežen, prek 800 strani obsegajoč roman Druga preteklost je Vinko Möderndorfer označil za fresko – in jo v besedilu opisal kot »kopico človeških figur, postavljenih v različne pokrajine«. Iz današnjega zornega kota opazuje predvsem življenje v desetletjih okoli druge svetovne vojne, množico posameznikov z različnimi videnji in doživljanji. Roman je izdala založba Goga, ocenjuje ga Matej Bogataj.
Režija: Dragan Živadinov Slovensko mladinsko gledališče in CUK Kino Šiška Premiera: 20.4.2018, CUK Kino Šiška Predstava Odílo. Zatemnitev. Oratorij., ki jo je vsebinsko in oblikovno zaznamovalo življenje Odila Globočnika, je zaživela na odru Katedrale Kina Šiška. Oratorij, ki ga oblikuje veliko število nastopajočih: igralcev, pevcev in statistov, učinkuje s premišljeno umestitvijo zgodovinskih dejstev v etični okvir večnosti. foto: Nada Žgank
Mini teater, Mestno gledališče Ptuj, Novo kazalište Zagreb / Premiera 3.11.2017 Režiser, dramaturg in izbor glasbe: Ivica Buljan Prevajalka: Suzana Koncut Scenograf in video: Mark Požlep Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka lektorice: Špela Kopitar Fotograf: Mark Požlep Oblikovalec plakata in gledališkega lista: Zoran Pungerčar Igra: Robert Waltl Po premieri v Mestnem gledališču Ptuj so sinoči predstavo Naj bo konec lep uprizorili še pri drugem koprodukcijskem partnerju, v ljubljanskem Mini teatru. Avtor Mohamed El Khatib je za besedilo prejel francosko veliko nagrado za dramatiko, v njem pa avtobiografsko pripoved o izgubi matere sestavlja iz transkripcij pogovorov, videov, elektronskih in telefonskih sporočil – dokumentarni material prepleta s fikcijo. Prvo uprizoritev besedila izven Francije si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Mark Požlep
Neveljaven email naslov