Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Aleksander Golja
Mladinska knjiga, Ljubljana, 2021
Goran Gluvić, pisatelj, pesnik in dramatik, ki je občasno tudi poučevalec načinov pisanja, v zajetni knjigi Požri se, Robi, razpira slogovne rešitve najrazličnejših žanrov. V zapisu z naslovom Kolumne tečejo začasni krog introspektivno napiše: „'O čem pa naj pišem?' se vlečem ven.“
Robi je lahko marsikdo. Ima srečo, da mu eden od članov druščine namigne, naj sestavlja zapiske v obliki dnevniških mnenj. In res: knjiga z naslovom Požri se, Robi obsega časovna obdobja v štirih razdelkih. To niso obdobja v smislu enega leta oziroma letnih časov, pač pa obdobja, razdeljena po smislih. A tudi takšna postavka ni zanesljiva, ko iz nje buhti odzivnost na družbeno dogajanje v svetu brez povezav, brez temeljev vsaj zasilne stabilnosti. Robijev dokaj zanesljivi prijatelj Jaro mu namreč deli nasvete, ki mejijo na izzivanje njunega prijateljstva, naslednjič pa so skorajda sovražna. A Robiju to ni mar. Takšni zapiski, ki so lahko dnevniškega ali kolumniškega značaja, so duhovite prigode slovenščine, tiste za dnevno rabo in tiste, namenjene za izpis še manjših časovnih obdobij, kar se spogleduje z navdihom ali inspiracijo. V zvezi s tem velja izpostaviti naslov ene od kolumn Politika ni kurba, samo rada da, če jo kdo prosi. Ob spreminjajočih se odločitvah političnih določevalcev je vsako trajno mnenje docela irelevantno. S tem v zvezi je še bolj določen naslov Krhki temelji upodabljajoče umetnosti.
Vsekakor se šteje v javno dobro, da se je avtor odločil za uvod v Robijevo požrtijo s stavkom: „Po resnični zgodbi, le osebe, kraji, datumi, ure, sekunde in dogodki so izmišljeni.“ Kaj pa potemtakem sploh še ostane. Resničnost? Resnost? Nič od tega! Robi je ne le požeruh, ampak tudi nenasitnež. Česa vsega že ni prebavil? In kaj vse bo še. To je tisti jedilniški hod, ki mu najbolj prija: koga še obrati, koga še obdelati, koga začlankati oziroma v članek spraviti. Ob takšnih spraševanjih se ne zmede, saj ima na zalogi naslov Pljuvanje mimo lastne sklede. In v takšnem diskurzu se odvija njegova pojedina, na katero pa ni povabljenih. Samozadovoljeni Robi otepa rahlo začinjeno slamo, redko se ozre po okolici, če pa se že, je okolje zgolj motnja. In vedno ima prav, tako prav, da kar ni verjeti. Ampak Robi verjame. Verjame v okolje, ki je le njemu lastno, si ga prisvaja, ga pooseblja in seveda razoseblja sebe in svet v glodanju.
Odlika pisanja osebe iz okolice slovenskega glavnega mesta je v jedki jedrnatosti. Torej velja: pridi še k nam žret, Robi! In s seboj prinesi jedilnik! In še: ne odhajaj od mize, ki se sama pogrinja! Štiridelni hod na vseh straneh takšne mize pa je dosežek, kjer so tudi jedčevi ostanki poslastica.
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Aleksander Golja
Mladinska knjiga, Ljubljana, 2021
Goran Gluvić, pisatelj, pesnik in dramatik, ki je občasno tudi poučevalec načinov pisanja, v zajetni knjigi Požri se, Robi, razpira slogovne rešitve najrazličnejših žanrov. V zapisu z naslovom Kolumne tečejo začasni krog introspektivno napiše: „'O čem pa naj pišem?' se vlečem ven.“
Robi je lahko marsikdo. Ima srečo, da mu eden od članov druščine namigne, naj sestavlja zapiske v obliki dnevniških mnenj. In res: knjiga z naslovom Požri se, Robi obsega časovna obdobja v štirih razdelkih. To niso obdobja v smislu enega leta oziroma letnih časov, pač pa obdobja, razdeljena po smislih. A tudi takšna postavka ni zanesljiva, ko iz nje buhti odzivnost na družbeno dogajanje v svetu brez povezav, brez temeljev vsaj zasilne stabilnosti. Robijev dokaj zanesljivi prijatelj Jaro mu namreč deli nasvete, ki mejijo na izzivanje njunega prijateljstva, naslednjič pa so skorajda sovražna. A Robiju to ni mar. Takšni zapiski, ki so lahko dnevniškega ali kolumniškega značaja, so duhovite prigode slovenščine, tiste za dnevno rabo in tiste, namenjene za izpis še manjših časovnih obdobij, kar se spogleduje z navdihom ali inspiracijo. V zvezi s tem velja izpostaviti naslov ene od kolumn Politika ni kurba, samo rada da, če jo kdo prosi. Ob spreminjajočih se odločitvah političnih določevalcev je vsako trajno mnenje docela irelevantno. S tem v zvezi je še bolj določen naslov Krhki temelji upodabljajoče umetnosti.
Vsekakor se šteje v javno dobro, da se je avtor odločil za uvod v Robijevo požrtijo s stavkom: „Po resnični zgodbi, le osebe, kraji, datumi, ure, sekunde in dogodki so izmišljeni.“ Kaj pa potemtakem sploh še ostane. Resničnost? Resnost? Nič od tega! Robi je ne le požeruh, ampak tudi nenasitnež. Česa vsega že ni prebavil? In kaj vse bo še. To je tisti jedilniški hod, ki mu najbolj prija: koga še obrati, koga še obdelati, koga začlankati oziroma v članek spraviti. Ob takšnih spraševanjih se ne zmede, saj ima na zalogi naslov Pljuvanje mimo lastne sklede. In v takšnem diskurzu se odvija njegova pojedina, na katero pa ni povabljenih. Samozadovoljeni Robi otepa rahlo začinjeno slamo, redko se ozre po okolici, če pa se že, je okolje zgolj motnja. In vedno ima prav, tako prav, da kar ni verjeti. Ampak Robi verjame. Verjame v okolje, ki je le njemu lastno, si ga prisvaja, ga pooseblja in seveda razoseblja sebe in svet v glodanju.
Odlika pisanja osebe iz okolice slovenskega glavnega mesta je v jedki jedrnatosti. Torej velja: pridi še k nam žret, Robi! In s seboj prinesi jedilnik! In še: ne odhajaj od mize, ki se sama pogrinja! Štiridelni hod na vseh straneh takšne mize pa je dosežek, kjer so tudi jedčevi ostanki poslastica.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
NAPOVED: Besedilo punceinpolpunce Jere Ivanc, pisateljice, dramaturginje in prevajalke je nastalo po naročilu ljubljanske Drame na pobudo režiserke Ivane Djilas, ki je tekst priredila. Sinoči je dobilo premierno uresničitev na odru Male drame. Uprizoritev je bila v rokah samih žensk – z izjemo avtorja glasbe Boštjana Gombača – kar ni naključje, saj se loteva teme feminizma. Na premieri in krstni izvedbi je bila Tadeja Krečič: Mala drama SNG Drama Ljubljana, premiera 19. 3. 2022 Jera Ivanc: #punceinpolpunce (logocentrična komedija o delcih, revoluciji in gledališču) REŽISERKA IN AVTORICA PRIREDBE: Ivana Djilas DRAMATURGINJA: Jera Ivanc SCENOGRAFINJA: Sara Slivnik KOSTUMOGRAFINJA: Jelena Proković AVTOR GLASBE: Boštjan Gombač LEKTORICA: Tatjana Stanič ASISTENTKA REŽISERKE IN SVETOVALKA ZA GIB: Maša Kagao Knez OBLIKOVALKA SVETLOBE: Mojca Sarjaš ASISTENTKA KOSTUMOGRAFINJE: Saša Dragaš IGRAJO: Silva Čušin: Vera, astronomka Nataša Živković: Stana, svetovna prvakinja v šprintu na sto Maša Derganc: Helena, eksotična kraljica Mia Skrbinac: Vida, domača perica Iva Babić: Ivana, papež Nina Valič: Marijana, podoba svobode Saša Pavček: Dolores, kip matere božje
Avtorica recenzije: Alenka Juvan Bere Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Jure Franko, Lidija Hartman
Neveljaven email naslov