Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Aleksander Golja
Mladinska knjiga, Ljubljana, 2021
Goran Gluvić, pisatelj, pesnik in dramatik, ki je občasno tudi poučevalec načinov pisanja, v zajetni knjigi Požri se, Robi, razpira slogovne rešitve najrazličnejših žanrov. V zapisu z naslovom Kolumne tečejo začasni krog introspektivno napiše: „'O čem pa naj pišem?' se vlečem ven.“
Robi je lahko marsikdo. Ima srečo, da mu eden od članov druščine namigne, naj sestavlja zapiske v obliki dnevniških mnenj. In res: knjiga z naslovom Požri se, Robi obsega časovna obdobja v štirih razdelkih. To niso obdobja v smislu enega leta oziroma letnih časov, pač pa obdobja, razdeljena po smislih. A tudi takšna postavka ni zanesljiva, ko iz nje buhti odzivnost na družbeno dogajanje v svetu brez povezav, brez temeljev vsaj zasilne stabilnosti. Robijev dokaj zanesljivi prijatelj Jaro mu namreč deli nasvete, ki mejijo na izzivanje njunega prijateljstva, naslednjič pa so skorajda sovražna. A Robiju to ni mar. Takšni zapiski, ki so lahko dnevniškega ali kolumniškega značaja, so duhovite prigode slovenščine, tiste za dnevno rabo in tiste, namenjene za izpis še manjših časovnih obdobij, kar se spogleduje z navdihom ali inspiracijo. V zvezi s tem velja izpostaviti naslov ene od kolumn Politika ni kurba, samo rada da, če jo kdo prosi. Ob spreminjajočih se odločitvah političnih določevalcev je vsako trajno mnenje docela irelevantno. S tem v zvezi je še bolj določen naslov Krhki temelji upodabljajoče umetnosti.
Vsekakor se šteje v javno dobro, da se je avtor odločil za uvod v Robijevo požrtijo s stavkom: „Po resnični zgodbi, le osebe, kraji, datumi, ure, sekunde in dogodki so izmišljeni.“ Kaj pa potemtakem sploh še ostane. Resničnost? Resnost? Nič od tega! Robi je ne le požeruh, ampak tudi nenasitnež. Česa vsega že ni prebavil? In kaj vse bo še. To je tisti jedilniški hod, ki mu najbolj prija: koga še obrati, koga še obdelati, koga začlankati oziroma v članek spraviti. Ob takšnih spraševanjih se ne zmede, saj ima na zalogi naslov Pljuvanje mimo lastne sklede. In v takšnem diskurzu se odvija njegova pojedina, na katero pa ni povabljenih. Samozadovoljeni Robi otepa rahlo začinjeno slamo, redko se ozre po okolici, če pa se že, je okolje zgolj motnja. In vedno ima prav, tako prav, da kar ni verjeti. Ampak Robi verjame. Verjame v okolje, ki je le njemu lastno, si ga prisvaja, ga pooseblja in seveda razoseblja sebe in svet v glodanju.
Odlika pisanja osebe iz okolice slovenskega glavnega mesta je v jedki jedrnatosti. Torej velja: pridi še k nam žret, Robi! In s seboj prinesi jedilnik! In še: ne odhajaj od mize, ki se sama pogrinja! Štiridelni hod na vseh straneh takšne mize pa je dosežek, kjer so tudi jedčevi ostanki poslastica.
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Aleksander Golja
Mladinska knjiga, Ljubljana, 2021
Goran Gluvić, pisatelj, pesnik in dramatik, ki je občasno tudi poučevalec načinov pisanja, v zajetni knjigi Požri se, Robi, razpira slogovne rešitve najrazličnejših žanrov. V zapisu z naslovom Kolumne tečejo začasni krog introspektivno napiše: „'O čem pa naj pišem?' se vlečem ven.“
Robi je lahko marsikdo. Ima srečo, da mu eden od članov druščine namigne, naj sestavlja zapiske v obliki dnevniških mnenj. In res: knjiga z naslovom Požri se, Robi obsega časovna obdobja v štirih razdelkih. To niso obdobja v smislu enega leta oziroma letnih časov, pač pa obdobja, razdeljena po smislih. A tudi takšna postavka ni zanesljiva, ko iz nje buhti odzivnost na družbeno dogajanje v svetu brez povezav, brez temeljev vsaj zasilne stabilnosti. Robijev dokaj zanesljivi prijatelj Jaro mu namreč deli nasvete, ki mejijo na izzivanje njunega prijateljstva, naslednjič pa so skorajda sovražna. A Robiju to ni mar. Takšni zapiski, ki so lahko dnevniškega ali kolumniškega značaja, so duhovite prigode slovenščine, tiste za dnevno rabo in tiste, namenjene za izpis še manjših časovnih obdobij, kar se spogleduje z navdihom ali inspiracijo. V zvezi s tem velja izpostaviti naslov ene od kolumn Politika ni kurba, samo rada da, če jo kdo prosi. Ob spreminjajočih se odločitvah političnih določevalcev je vsako trajno mnenje docela irelevantno. S tem v zvezi je še bolj določen naslov Krhki temelji upodabljajoče umetnosti.
Vsekakor se šteje v javno dobro, da se je avtor odločil za uvod v Robijevo požrtijo s stavkom: „Po resnični zgodbi, le osebe, kraji, datumi, ure, sekunde in dogodki so izmišljeni.“ Kaj pa potemtakem sploh še ostane. Resničnost? Resnost? Nič od tega! Robi je ne le požeruh, ampak tudi nenasitnež. Česa vsega že ni prebavil? In kaj vse bo še. To je tisti jedilniški hod, ki mu najbolj prija: koga še obrati, koga še obdelati, koga začlankati oziroma v članek spraviti. Ob takšnih spraševanjih se ne zmede, saj ima na zalogi naslov Pljuvanje mimo lastne sklede. In v takšnem diskurzu se odvija njegova pojedina, na katero pa ni povabljenih. Samozadovoljeni Robi otepa rahlo začinjeno slamo, redko se ozre po okolici, če pa se že, je okolje zgolj motnja. In vedno ima prav, tako prav, da kar ni verjeti. Ampak Robi verjame. Verjame v okolje, ki je le njemu lastno, si ga prisvaja, ga pooseblja in seveda razoseblja sebe in svet v glodanju.
Odlika pisanja osebe iz okolice slovenskega glavnega mesta je v jedki jedrnatosti. Torej velja: pridi še k nam žret, Robi! In s seboj prinesi jedilnik! In še: ne odhajaj od mize, ki se sama pogrinja! Štiridelni hod na vseh straneh takšne mize pa je dosežek, kjer so tudi jedčevi ostanki poslastica.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so novo, spet negotovo sezono – naslovili so jo Velika pričakovanja – začeli z uprizoritvijo igre Zimska poroka izraelskega avtorja Hanoha Levina, ki je živel med letoma 1943 in 1999. Igro iz leta 1978 je prevedel Klemen Jelinčič Boeta; v njenem središču je poroka; toda ko v priprave nanjo vdre novica o smrti in pogrebu, ta igra, tako režiser Matjaž Zupančič, "postane en sam beg, seveda beg poroke pred pogrebom, beg dobre novice pred slabo novico, beg svatov pred pogrebcem, na nek način bi lahko rekli beg vseh pred smrtjo ". Prva slovenska uprizoritev Premiera 9. september 2021 Prevajalec Klemen Jelinčič Boeta Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe Jani Kovačič Svetovalka za gib Veronika Valdes Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Viktorija Bencik Emeršič, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Tomo Tomšič, Jaka Lah, Mojca Funkl, Nina Rakovec, Gal Oblak, Matic Lukšič Na fotografiji: Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Iva Krajnc Bagola, Mirjam Korbar, Tomo Tomšič, Gašper Jarni (avtor Peter Giodani)
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
3. septembra je bila v celjskem gledališču prva premiera letošnje sezone z naslovom IN PODGANA SE JE SMEJALA znane izraelske avtorice Nave Semel. Zasedba: Prevajalka in avtorica dramatizacije Tina Kosi Prevajalec songov Milan Dekleva Režiser Yonatan Esterkin Dramaturginja Tina Kosi Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor Leon Firšt Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Uroš Gorjanc, Ian A. Brooks, Yonatan Esterkin Oblikovalec videa Atej Tutta Igrajo Duhovnik, Profesor Andrej Murenc Pevka Jagoda Babica, TV voditeljica Lučka Počkaj Vnukinja, Minnie Eva Stražar Učiteljica, Y-mee Manca Ogorevc Posneti glasovi Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Eva Stražar Kmet David Čeh Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc Video Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Bina Rosa Peperko k.g. Kmet Aljoša Koltak Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc
Na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana so sinoči premierno uprizorili absurdno distopično enodejanko s štirimi igralci Konec igre, ki je nastala po istoimenskem delu znamenitega irskega dramatika Samuela Becketta.
Mala drama SNG Drama Ljubljana Lucy Prebble: Učinek PREVAJALKA: Tina Mahkota DRAMATURGINJA: Eva Kraševec SCENOGRAFINJA: Jasna Vastl KOSTUMOGRAFINJA: Gordana Bobojević AVTOR GLASBE: Aleš Zorec VIDEO: Dani Modrej LEKTORICA: Klasja Kovačič OBLIKOVALEC LUČI: Vlado Glavan Igralska zasedba: Dr. Lorna James - Polona Juh Dr. Toby Sealey - Rok Vihar Connie Hall - Eva Jesenovec Tristan Frey - Klemen Janežič Prvi septembrski konec tedna je bil vsekakor zaznamovan z gledališkimi premierami v več slovenskih teatrih. Predstava Učinek angleške dramatičarke Lucy Prebble v prevodu Tine Mahkota je bila že predvajana februarja po spletu, sinoči pa so jo premierno uprizorili v živo na odru Male drame. Režirala jo je Eva Nina Lampič. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov