Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Aleksander Golja
Mladinska knjiga, Ljubljana, 2021
Goran Gluvić, pisatelj, pesnik in dramatik, ki je občasno tudi poučevalec načinov pisanja, v zajetni knjigi Požri se, Robi, razpira slogovne rešitve najrazličnejših žanrov. V zapisu z naslovom Kolumne tečejo začasni krog introspektivno napiše: „'O čem pa naj pišem?' se vlečem ven.“
Robi je lahko marsikdo. Ima srečo, da mu eden od članov druščine namigne, naj sestavlja zapiske v obliki dnevniških mnenj. In res: knjiga z naslovom Požri se, Robi obsega časovna obdobja v štirih razdelkih. To niso obdobja v smislu enega leta oziroma letnih časov, pač pa obdobja, razdeljena po smislih. A tudi takšna postavka ni zanesljiva, ko iz nje buhti odzivnost na družbeno dogajanje v svetu brez povezav, brez temeljev vsaj zasilne stabilnosti. Robijev dokaj zanesljivi prijatelj Jaro mu namreč deli nasvete, ki mejijo na izzivanje njunega prijateljstva, naslednjič pa so skorajda sovražna. A Robiju to ni mar. Takšni zapiski, ki so lahko dnevniškega ali kolumniškega značaja, so duhovite prigode slovenščine, tiste za dnevno rabo in tiste, namenjene za izpis še manjših časovnih obdobij, kar se spogleduje z navdihom ali inspiracijo. V zvezi s tem velja izpostaviti naslov ene od kolumn Politika ni kurba, samo rada da, če jo kdo prosi. Ob spreminjajočih se odločitvah političnih določevalcev je vsako trajno mnenje docela irelevantno. S tem v zvezi je še bolj določen naslov Krhki temelji upodabljajoče umetnosti.
Vsekakor se šteje v javno dobro, da se je avtor odločil za uvod v Robijevo požrtijo s stavkom: „Po resnični zgodbi, le osebe, kraji, datumi, ure, sekunde in dogodki so izmišljeni.“ Kaj pa potemtakem sploh še ostane. Resničnost? Resnost? Nič od tega! Robi je ne le požeruh, ampak tudi nenasitnež. Česa vsega že ni prebavil? In kaj vse bo še. To je tisti jedilniški hod, ki mu najbolj prija: koga še obrati, koga še obdelati, koga začlankati oziroma v članek spraviti. Ob takšnih spraševanjih se ne zmede, saj ima na zalogi naslov Pljuvanje mimo lastne sklede. In v takšnem diskurzu se odvija njegova pojedina, na katero pa ni povabljenih. Samozadovoljeni Robi otepa rahlo začinjeno slamo, redko se ozre po okolici, če pa se že, je okolje zgolj motnja. In vedno ima prav, tako prav, da kar ni verjeti. Ampak Robi verjame. Verjame v okolje, ki je le njemu lastno, si ga prisvaja, ga pooseblja in seveda razoseblja sebe in svet v glodanju.
Odlika pisanja osebe iz okolice slovenskega glavnega mesta je v jedki jedrnatosti. Torej velja: pridi še k nam žret, Robi! In s seboj prinesi jedilnik! In še: ne odhajaj od mize, ki se sama pogrinja! Štiridelni hod na vseh straneh takšne mize pa je dosežek, kjer so tudi jedčevi ostanki poslastica.
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Aleksander Golja
Mladinska knjiga, Ljubljana, 2021
Goran Gluvić, pisatelj, pesnik in dramatik, ki je občasno tudi poučevalec načinov pisanja, v zajetni knjigi Požri se, Robi, razpira slogovne rešitve najrazličnejših žanrov. V zapisu z naslovom Kolumne tečejo začasni krog introspektivno napiše: „'O čem pa naj pišem?' se vlečem ven.“
Robi je lahko marsikdo. Ima srečo, da mu eden od članov druščine namigne, naj sestavlja zapiske v obliki dnevniških mnenj. In res: knjiga z naslovom Požri se, Robi obsega časovna obdobja v štirih razdelkih. To niso obdobja v smislu enega leta oziroma letnih časov, pač pa obdobja, razdeljena po smislih. A tudi takšna postavka ni zanesljiva, ko iz nje buhti odzivnost na družbeno dogajanje v svetu brez povezav, brez temeljev vsaj zasilne stabilnosti. Robijev dokaj zanesljivi prijatelj Jaro mu namreč deli nasvete, ki mejijo na izzivanje njunega prijateljstva, naslednjič pa so skorajda sovražna. A Robiju to ni mar. Takšni zapiski, ki so lahko dnevniškega ali kolumniškega značaja, so duhovite prigode slovenščine, tiste za dnevno rabo in tiste, namenjene za izpis še manjših časovnih obdobij, kar se spogleduje z navdihom ali inspiracijo. V zvezi s tem velja izpostaviti naslov ene od kolumn Politika ni kurba, samo rada da, če jo kdo prosi. Ob spreminjajočih se odločitvah političnih določevalcev je vsako trajno mnenje docela irelevantno. S tem v zvezi je še bolj določen naslov Krhki temelji upodabljajoče umetnosti.
Vsekakor se šteje v javno dobro, da se je avtor odločil za uvod v Robijevo požrtijo s stavkom: „Po resnični zgodbi, le osebe, kraji, datumi, ure, sekunde in dogodki so izmišljeni.“ Kaj pa potemtakem sploh še ostane. Resničnost? Resnost? Nič od tega! Robi je ne le požeruh, ampak tudi nenasitnež. Česa vsega že ni prebavil? In kaj vse bo še. To je tisti jedilniški hod, ki mu najbolj prija: koga še obrati, koga še obdelati, koga začlankati oziroma v članek spraviti. Ob takšnih spraševanjih se ne zmede, saj ima na zalogi naslov Pljuvanje mimo lastne sklede. In v takšnem diskurzu se odvija njegova pojedina, na katero pa ni povabljenih. Samozadovoljeni Robi otepa rahlo začinjeno slamo, redko se ozre po okolici, če pa se že, je okolje zgolj motnja. In vedno ima prav, tako prav, da kar ni verjeti. Ampak Robi verjame. Verjame v okolje, ki je le njemu lastno, si ga prisvaja, ga pooseblja in seveda razoseblja sebe in svet v glodanju.
Odlika pisanja osebe iz okolice slovenskega glavnega mesta je v jedki jedrnatosti. Torej velja: pridi še k nam žret, Robi! In s seboj prinesi jedilnik! In še: ne odhajaj od mize, ki se sama pogrinja! Štiridelni hod na vseh straneh takšne mize pa je dosežek, kjer so tudi jedčevi ostanki poslastica.
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Evripid: Alkestida Gledališče Marina Držića / gostovanje na Festival Ljubljana 27.08.2020 Režija: Livija Pandur Avtorica priredbe in dramaturginja: Lada Kaštelan Scenografija: Sven Jonke (Numen) Glasba: Primož Hladnik, Boris Benko (Duo Silence) Scenografija: Andrej Rutar Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Asistentka scenografa: Irena Kraljić Asistentka režiserke: Mateja Kokol Asistentka kostumografije: Andrea Marić Nastopajo: Katarina Stegnar, Igor Kovač, Zdeslav Čotić, Glorija Šoletić, Mirej Stanić, Nika Lasić, Vini Jurčić, Hrvoje Sebastijan, Boajn Beribaka Na Festivalu Ljubljana se je s predstavo Alkestida predstavilo dubrovniško Gledališče Marina Držića. Evripidovo dramo o najboljši med ženami je na oder postavila režiserka Livija Pandur. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Aljoša Rebolj
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Ivan Lotrič.
Na sporedu so bili standardni odlomki železnega opernega repertoarja kot je v navadi na tovrstnih koncertih. Sicer pa je bilo vabilo na ljubljanski festival prvo, ki ga je operni par prejel v času pandemije.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Neveljaven email naslov