Deseti avtorjev celovečerec je Anderson na deseto potenco

Wes Anderson je svoj deseti celovečerec posvetil izginjajoči veščini novinarstva, ki je v svoji najbolj poglobljeni obliki mejila na umetnost. Francoska depeša, kot je naslov filma, je tudi ime fiktivne ameriške revije s sedežem v podobno fiktivnem francoskem mestu Ennui-sur-Blasé, ki se samoukine ob smrti priljubljenega urednika Arthurja Howitzerja. Pisanje nekrologa uokvirja štiri reportaže, ki sledijo.

Francoska depeša ni le Andersonov visoko stiliziran poklon žurnalizmu skozi štiri kratke zgodbe, ampak tudi spomin na 20. stoletje, kakršno ni v resnici nikoli obstajalo, posvetilo izmišljiji in popkulturi in še posebej filmskim velikanom pod pretvezo kakovostnega novinarstva. A rečeno s Platonom: priča smo kopiji kopije kopije. Deseti avtorjev celovečerec je Anderson na deseto potenco, vsak prizor je filigransko izdelan do neverjetnih detajlov, kompozicije in barvne lestvice vsake še tako hipne slike so izpopolnjene, zvočno-vizualni dražljaji se nizajo z enako intenzivnostjo kot se plastijo pomeni, prikriti ali neposredni citati, namigi, sklicevanja in tako naprej, do zdolgočasenosti. Čisto vsak trenutek tega filma kar kriči: glejte me in občudujte me, kako je vse to naravnost genialno, koga vse smo v tem omnibusu zvabili pred kamero, kako smo vendar simpatični in pametni! Dokler ne pride do senzorične preobremenitve in človek samo še čaka na iztek filma. Dopuščam seveda možnost, da je celotna zasnova celovečerca tudi prilagojena sodobni zavesti, neprestano iščoči digitalne čutne dražljaje in dopaminsko tolažbo.

Se vam je zdelo, da Quentin Tarantino pretirava s svojo cinefilsko kulturološko obsedenostjo in referencami, ki jih vpleta v svoje prizore? No, Anderson je v primerjavi z njim James Joyce. V Francosko depešo je vtisnjenih vsaj za kakšno doktorsko disertacijo citatov. Tarantino seveda ni omenjen po nemarnem: pri tem filmu me je prvič prešinilo, da sta si njuna opusa pravzaprav zelo podobna, po obsegu, po čezatlantski medkulturni fascinaciji (ki je seveda širši fenomen), najbolj pa po temeljni postmodernistični samonanašalnosti - le da je Anderson bolj priden fant oziroma Tarantino za intelektualce, saj ga lahko gledajo brez slabe vesti.

Seveda, Francoska depeša je vredna čisto vsakega od 25 milijonov, vloženih v art film, in v resnici tudi ni nobenega razloga za negodovanje, če je Anderson samo na polno Anderson. Vseeno pa se mi zdi za zaključek umestno uporabiti lepo francosko besedo: larpurlartizem.