Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Petra Koršič
Bere Barbara Zupan.
Maribor : Litera, 2021
Pesnica in prevajalka Kristina Kočan (1981) svojega zanimanja za sodobno ameriško poezijo že v prvencu Šara (2008), ki je bil nominiran za najboljši prvenec leta, ni mogla skriti. S citati izstopajočih avtorjev se v njem sklicuje na sodobno ameriško tradicijo. Generacijsko v tem ne izstopa, vendar je ena tistih avtoric, ki so navdušenje nad sodobno ameriško poezijo poglobile v jezikovnem raziskovanju. S četrto pesniško zbirko Selišča (2021) postaja vse bolj opazna tudi naslomba na japonsko kulturo in njeno tradicionalno estetiko.
Kristina Kočan je vse knjige izdala na Štajerskem – v Mariboru in na Ptuju, kjer je pri Zavodu Itadakimasu leta 2014 izšla njena druga pesniška zbirka Kolesa in murve. Lahko bi rekli, da je hišna avtorica založbe Litera. Tako prvenec Šara kot tretja zbirka Šivje (2018) ter zbirka kratkih zgodb Divjad (2019) so namreč izšle prav pri tej založbi. Konec leta 2018 pa še večmedijska knjiga s|prehod, ki vključuje izbor njene poezije, avdio posnetke z njeno uglasbeno poezijo in fotografije Bojana Atanaskoviča. Glede na njeno zanimanje za sodobno ameriško poezijo ni naključje, da je leta 2016 na Filozofski fakulteti v Mariboru doktorirala prav iz sodobne ameriške poezije. Leta 2006 je soprevedla antologijo afriškoameriške poezije z naslovom Govoreči Boben (Murska Sobota, Separatio). Leta 2009 je izšel njen prevod izbranih pesmi Audre Lorde z naslovom Postaje (Ljubljana, ŠKUC).
Začnimo pri naslovih in pri besedah, torej pri jeziku, ki je za pesnika sredstvo, s katerim ubeseduje tvarino, snov, ki jo obdeluje. Enobesedni naslovi zbirk Šara, Šivje, Selišča opozarjajo na zvočno plat šumnikov, predvsem v besedah, ki nimajo pogoste rabe. V zadnji knjigi so to: tihotapen, tiholazec, tiholazno, vsemirje, rosljati, žužnjati, črnjava, vršaj, mirnodušje … Poleg zooloških, številnih botaničnih in ornitoloških terminov je opaziti tudi nekaj arhaičnih izrazov: begâj, tajinstveno … Zanimivi pa so tudi novi izrazi, na primer božališča, ki bi lahko stal kar v naslovu, saj gre v knjigi Selišča navsezadnje za božanje duše in telesa. Namesto povsem običajnih izrazov Kristina Kočan uporablja bolj nenavadno različico, ki vpelje oziroma odpre estetsko raven: za globoko rabi globočavo, za trenutek trenutje, za veter zapiše vetričava, za na rahlo zapiše polahko, za globino zapiše globočina, za meglo meglovje, za mraz mrzlota, za temo temota …
Prav vse te naštete in izpostavljene besede so del pesniške govorice avtorice, ki pesniško besedno gradivo razporeja v zelo kratke verze, tokrat izključno brez ločil in, z izjemo osebnih imen, z malimi črkami. Verzni lomi so različni, od tega, da gre za domnevno poudarjanje besede v novi vrstici in/ali dvojno, pentljajoče branje, ali tako, da poteka vsebinski lom, vdih, premor sredi vrstice, kot šiv. To slednje, ki je sicer samo občasno, opaženo že v zbirki Šivje, je izstopajoče in sveže … na primer v pesmi z naslovom Beseda ki to ni. Včasih taka postavitev odpira drugo/drugačno branje. Včasih pa se zazdi bolj enigmatično, kakor dejansko je. Pesem Viharnika je ena tistih, katere lom ni poseben, a vsebinsko ustrezen. Opazovanje vrstičnih postavitev me napotuje predvsem na sklep, da lom narekuje zunanja forma, torej vidna podoba natisnjene pesmi, in ne nujno vedno vsebinski razlog. To si lahko razložimo tudi kot dejstvo, da se Kristina Kočan ne pusti ujeti v nobeno pravilo. Več recenzentov je pri njeni poeziji omenilo anžambma. Raziskovanje loma vrstic je kar pogosto pri pesnikih, ki se poglabljajo v jezikovno strukturo in ekonomijo izraza. Pri Kristini Kočan zaznavam veliko svobode in odstopanj. Lomljenje bi bilo lahko še bolje raziskovano in tako bi bila pri recenzentih izpostavljena pesničina namera še bolj upravičena kot pesniška manira. Kočan uporabi tudi elipso in med abstraktnejše akvarele vstavi vsebinsko poved, kot v drugi pesmi z naslovom Zadnji klic: »vse moje / ljubezenske pesmi / so za njega / ki ne bere«. Na vsebinski ravni sta dva stebra, ki pesmi sredinita k ljubeznivosti, veselju. Tu je iz prejšnjih knjig že znani drugi/druga. Od prej znano telesno erotiko v Seliščih nadomešča duhovna atmosfera vsemirja in bližine. Novost pa je sin, ki se ga pesnica večkrat dotakne kot čudenje nad novim življenjem. Morda so nekateri izrazi tudi posledica interakcije z zgodnjo otroško govorico, gotovo pa ni naključno, da v zbirki najde mesto uspavanka.
Knjigo Selišča z le dvaintridesetimi pesmimi, izpisanimi zračno, z velikimi medvrstičnimi razmiki, je Kristina Kočan oblikovala iz treh razdelkov, ki se končajo na »-šča«. Prvi sklop Srečišča ima deset pesmi, drugi sklop Selišča ima dvanajst pesmi in tretji sklop Mislišča ima deset pesmi. Vse tri razdelke odpirajo večje izpisani verzi, ki so, iz kazala sodeč, prva pesem razdelka. Prvi nakazuje srečanje, srečo in mir. Pri drugem je zareza z verzom »žolna ki zadaja« in tako v bralcu odzvanja predvsem vizualni verz, ki stoji tik pred njim: »ivje na mahu«. Tretji uvod oziroma prva pesem tretjega razdelka pove stanje v obliki mislice: »včasih ni razlike / med človekom / in njegovo senco«.
Že na začetku razdelka s pesmijo Beseda ki to ni se tajinstveno, torej skrivnostno in nedoumljivo, posveti japonski besedi ȳugen. Takoj za tem omeni Snyderja. Navdušenju nad ameriško pesniško tradicijo je torej dodana japonska, predvsem japonska tradicionalna estetika. Znano je namreč, da dela Garyja Snyderja izražajo njegovo ukvarjanje z budistično duhovnostjo in naravo. Je zato na videz v tej knjigi vsega malo? Je to odraz pomika v meditacijsko/meditativno prakso? Beseda ȳugen ustreza zavesti o zavedanju vesolja, ob opazovanju in poglabljanju v naravo to sproži čustvene odzive in ti so pregloboki in premočni za besede. Poudarek je na minevanju stvari, na začasnosti, torej selitvi, naslovnih seliščih, in na občudovanju lepote trenutka. Subtilno globoka milina, ki pa ni očitna. Od tod posledično manj besed … To haikujevsko izkušnjo, zapisano nehaikujevsko, je Kristina Kočan vkomponirala že v prejšnjo zbirko Šivje. Zbirka Selišča je tako slogovno kakor vsebinsko poglobitev pesničinega raziskovanja: v jeziku in v že znani snovi ter zanjo novi tvarini – odnosu do sina in do narave. Poleg reminiscenc in nanašalnic na ameriško in vzhodnjaško pa najdemo tudi nekaj domače naravne dediščine, vzporejanje med tujimi in domačimi gorami ter vodovjem, rekami. Voda je pomemben element Selišč.
Tudi s temo minevanja je Kristina Kočan povezana že od prvenca, in sicer tedaj eksplicitno s temo smrti. Motrenje naravnih prizorov se je v zadnji knjigi poglobilo. Njena lirika tako drsi med kontemplacijo ob naravi in intimnimi doživetji v mikrokozmosu ter se gradi predvsem z vse močnejšo predajo v poglabljanje v jezikovno strukturo, imenovano ludistično raziskovanje pesniškega sredstva. Vendar raziskovanje nikoli ni samo sebi namen, nasprotno: jezikovno raziskovanje Kristine Kočan gre z roko v roki z vsebino. V pesmi z naslovom Selitve izvemo: »pot / je edino zatočišče«. Spet zazveni vzhodnjaška modrost in vsebinsko osmišljenje naslova, namreč govorka se vpraša: »je selitev vedno / res obljuba za povratek«. In če naslednje verze na 36. strani beremo pentljaje, se vračamo k prejšnji besedi in tako zaustavljamo linearni potek branja in doživljanja časa, se to bere: »povratek nas reši / odhod že pred / odhodom« »odhodom med / spanjem in / budnostjo«. Tam so mislišča, božališča, srečišča in selišča. V točki uvida in/ali zamrznjenega trenutka.
Avtorica recenzije: Petra Koršič
Bere Barbara Zupan.
Maribor : Litera, 2021
Pesnica in prevajalka Kristina Kočan (1981) svojega zanimanja za sodobno ameriško poezijo že v prvencu Šara (2008), ki je bil nominiran za najboljši prvenec leta, ni mogla skriti. S citati izstopajočih avtorjev se v njem sklicuje na sodobno ameriško tradicijo. Generacijsko v tem ne izstopa, vendar je ena tistih avtoric, ki so navdušenje nad sodobno ameriško poezijo poglobile v jezikovnem raziskovanju. S četrto pesniško zbirko Selišča (2021) postaja vse bolj opazna tudi naslomba na japonsko kulturo in njeno tradicionalno estetiko.
Kristina Kočan je vse knjige izdala na Štajerskem – v Mariboru in na Ptuju, kjer je pri Zavodu Itadakimasu leta 2014 izšla njena druga pesniška zbirka Kolesa in murve. Lahko bi rekli, da je hišna avtorica založbe Litera. Tako prvenec Šara kot tretja zbirka Šivje (2018) ter zbirka kratkih zgodb Divjad (2019) so namreč izšle prav pri tej založbi. Konec leta 2018 pa še večmedijska knjiga s|prehod, ki vključuje izbor njene poezije, avdio posnetke z njeno uglasbeno poezijo in fotografije Bojana Atanaskoviča. Glede na njeno zanimanje za sodobno ameriško poezijo ni naključje, da je leta 2016 na Filozofski fakulteti v Mariboru doktorirala prav iz sodobne ameriške poezije. Leta 2006 je soprevedla antologijo afriškoameriške poezije z naslovom Govoreči Boben (Murska Sobota, Separatio). Leta 2009 je izšel njen prevod izbranih pesmi Audre Lorde z naslovom Postaje (Ljubljana, ŠKUC).
Začnimo pri naslovih in pri besedah, torej pri jeziku, ki je za pesnika sredstvo, s katerim ubeseduje tvarino, snov, ki jo obdeluje. Enobesedni naslovi zbirk Šara, Šivje, Selišča opozarjajo na zvočno plat šumnikov, predvsem v besedah, ki nimajo pogoste rabe. V zadnji knjigi so to: tihotapen, tiholazec, tiholazno, vsemirje, rosljati, žužnjati, črnjava, vršaj, mirnodušje … Poleg zooloških, številnih botaničnih in ornitoloških terminov je opaziti tudi nekaj arhaičnih izrazov: begâj, tajinstveno … Zanimivi pa so tudi novi izrazi, na primer božališča, ki bi lahko stal kar v naslovu, saj gre v knjigi Selišča navsezadnje za božanje duše in telesa. Namesto povsem običajnih izrazov Kristina Kočan uporablja bolj nenavadno različico, ki vpelje oziroma odpre estetsko raven: za globoko rabi globočavo, za trenutek trenutje, za veter zapiše vetričava, za na rahlo zapiše polahko, za globino zapiše globočina, za meglo meglovje, za mraz mrzlota, za temo temota …
Prav vse te naštete in izpostavljene besede so del pesniške govorice avtorice, ki pesniško besedno gradivo razporeja v zelo kratke verze, tokrat izključno brez ločil in, z izjemo osebnih imen, z malimi črkami. Verzni lomi so različni, od tega, da gre za domnevno poudarjanje besede v novi vrstici in/ali dvojno, pentljajoče branje, ali tako, da poteka vsebinski lom, vdih, premor sredi vrstice, kot šiv. To slednje, ki je sicer samo občasno, opaženo že v zbirki Šivje, je izstopajoče in sveže … na primer v pesmi z naslovom Beseda ki to ni. Včasih taka postavitev odpira drugo/drugačno branje. Včasih pa se zazdi bolj enigmatično, kakor dejansko je. Pesem Viharnika je ena tistih, katere lom ni poseben, a vsebinsko ustrezen. Opazovanje vrstičnih postavitev me napotuje predvsem na sklep, da lom narekuje zunanja forma, torej vidna podoba natisnjene pesmi, in ne nujno vedno vsebinski razlog. To si lahko razložimo tudi kot dejstvo, da se Kristina Kočan ne pusti ujeti v nobeno pravilo. Več recenzentov je pri njeni poeziji omenilo anžambma. Raziskovanje loma vrstic je kar pogosto pri pesnikih, ki se poglabljajo v jezikovno strukturo in ekonomijo izraza. Pri Kristini Kočan zaznavam veliko svobode in odstopanj. Lomljenje bi bilo lahko še bolje raziskovano in tako bi bila pri recenzentih izpostavljena pesničina namera še bolj upravičena kot pesniška manira. Kočan uporabi tudi elipso in med abstraktnejše akvarele vstavi vsebinsko poved, kot v drugi pesmi z naslovom Zadnji klic: »vse moje / ljubezenske pesmi / so za njega / ki ne bere«. Na vsebinski ravni sta dva stebra, ki pesmi sredinita k ljubeznivosti, veselju. Tu je iz prejšnjih knjig že znani drugi/druga. Od prej znano telesno erotiko v Seliščih nadomešča duhovna atmosfera vsemirja in bližine. Novost pa je sin, ki se ga pesnica večkrat dotakne kot čudenje nad novim življenjem. Morda so nekateri izrazi tudi posledica interakcije z zgodnjo otroško govorico, gotovo pa ni naključno, da v zbirki najde mesto uspavanka.
Knjigo Selišča z le dvaintridesetimi pesmimi, izpisanimi zračno, z velikimi medvrstičnimi razmiki, je Kristina Kočan oblikovala iz treh razdelkov, ki se končajo na »-šča«. Prvi sklop Srečišča ima deset pesmi, drugi sklop Selišča ima dvanajst pesmi in tretji sklop Mislišča ima deset pesmi. Vse tri razdelke odpirajo večje izpisani verzi, ki so, iz kazala sodeč, prva pesem razdelka. Prvi nakazuje srečanje, srečo in mir. Pri drugem je zareza z verzom »žolna ki zadaja« in tako v bralcu odzvanja predvsem vizualni verz, ki stoji tik pred njim: »ivje na mahu«. Tretji uvod oziroma prva pesem tretjega razdelka pove stanje v obliki mislice: »včasih ni razlike / med človekom / in njegovo senco«.
Že na začetku razdelka s pesmijo Beseda ki to ni se tajinstveno, torej skrivnostno in nedoumljivo, posveti japonski besedi ȳugen. Takoj za tem omeni Snyderja. Navdušenju nad ameriško pesniško tradicijo je torej dodana japonska, predvsem japonska tradicionalna estetika. Znano je namreč, da dela Garyja Snyderja izražajo njegovo ukvarjanje z budistično duhovnostjo in naravo. Je zato na videz v tej knjigi vsega malo? Je to odraz pomika v meditacijsko/meditativno prakso? Beseda ȳugen ustreza zavesti o zavedanju vesolja, ob opazovanju in poglabljanju v naravo to sproži čustvene odzive in ti so pregloboki in premočni za besede. Poudarek je na minevanju stvari, na začasnosti, torej selitvi, naslovnih seliščih, in na občudovanju lepote trenutka. Subtilno globoka milina, ki pa ni očitna. Od tod posledično manj besed … To haikujevsko izkušnjo, zapisano nehaikujevsko, je Kristina Kočan vkomponirala že v prejšnjo zbirko Šivje. Zbirka Selišča je tako slogovno kakor vsebinsko poglobitev pesničinega raziskovanja: v jeziku in v že znani snovi ter zanjo novi tvarini – odnosu do sina in do narave. Poleg reminiscenc in nanašalnic na ameriško in vzhodnjaško pa najdemo tudi nekaj domače naravne dediščine, vzporejanje med tujimi in domačimi gorami ter vodovjem, rekami. Voda je pomemben element Selišč.
Tudi s temo minevanja je Kristina Kočan povezana že od prvenca, in sicer tedaj eksplicitno s temo smrti. Motrenje naravnih prizorov se je v zadnji knjigi poglobilo. Njena lirika tako drsi med kontemplacijo ob naravi in intimnimi doživetji v mikrokozmosu ter se gradi predvsem z vse močnejšo predajo v poglabljanje v jezikovno strukturo, imenovano ludistično raziskovanje pesniškega sredstva. Vendar raziskovanje nikoli ni samo sebi namen, nasprotno: jezikovno raziskovanje Kristine Kočan gre z roko v roki z vsebino. V pesmi z naslovom Selitve izvemo: »pot / je edino zatočišče«. Spet zazveni vzhodnjaška modrost in vsebinsko osmišljenje naslova, namreč govorka se vpraša: »je selitev vedno / res obljuba za povratek«. In če naslednje verze na 36. strani beremo pentljaje, se vračamo k prejšnji besedi in tako zaustavljamo linearni potek branja in doživljanja časa, se to bere: »povratek nas reši / odhod že pred / odhodom« »odhodom med / spanjem in / budnostjo«. Tam so mislišča, božališča, srečišča in selišča. V točki uvida in/ali zamrznjenega trenutka.
Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...
Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Neveljaven email naslov