Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kristina Kočan: Selišča

24.01.2022

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Barbara Zupan.

Maribor : Litera, 2021

Pesnica in prevajalka Kristina Kočan (1981) svojega zanimanja za sodobno ameriško poezijo že v prvencu Šara (2008), ki je bil nominiran za najboljši prvenec leta, ni mogla skriti. S citati izstopajočih avtorjev se v njem sklicuje na sodobno ameriško tradicijo. Generacijsko v tem ne izstopa, vendar je ena tistih avtoric, ki so navdušenje nad sodobno ameriško poezijo poglobile v jezikovnem raziskovanju. S četrto pesniško zbirko Selišča (2021) postaja vse bolj opazna tudi naslomba na japonsko kulturo in njeno tradicionalno estetiko.

Kristina Kočan je vse knjige izdala na Štajerskem – v Mariboru in na Ptuju, kjer je pri Zavodu Itadakimasu leta 2014 izšla njena druga pesniška zbirka Kolesa in murve. Lahko bi rekli, da je hišna avtorica založbe Litera. Tako prvenec Šara kot tretja zbirka Šivje (2018) ter zbirka kratkih zgodb Divjad (2019) so namreč izšle prav pri tej založbi. Konec leta 2018 pa še večmedijska knjiga s|prehod, ki vključuje izbor njene poezije, avdio posnetke z njeno uglasbeno poezijo in fotografije Bojana Atanaskoviča. Glede na njeno zanimanje za sodobno ameriško poezijo ni naključje, da je leta 2016 na Filozofski fakulteti v Mariboru doktorirala prav iz sodobne ameriške poezije. Leta 2006 je soprevedla antologijo afriškoameriške poezije z naslovom Govoreči Boben (Murska Sobota, Separatio). Leta 2009 je izšel njen prevod izbranih pesmi Audre Lorde z naslovom Postaje (Ljubljana, ŠKUC).

Začnimo pri naslovih in pri besedah, torej pri jeziku, ki je za pesnika sredstvo, s katerim ubeseduje tvarino, snov, ki jo obdeluje. Enobesedni naslovi zbirk Šara, Šivje, Selišča opozarjajo na zvočno plat šumnikov, predvsem v besedah, ki nimajo pogoste rabe. V zadnji knjigi so to: tihotapen, tiholazec, tiholazno, vsemirje, rosljati, žužnjati, črnjava, vršaj, mirnodušje … Poleg zooloških, številnih botaničnih in ornitoloških terminov je opaziti tudi nekaj arhaičnih izrazov: begâj, tajinstveno … Zanimivi pa so tudi novi izrazi, na primer božališča, ki bi lahko stal kar v naslovu, saj gre v knjigi Selišča navsezadnje za božanje duše in telesa. Namesto povsem običajnih izrazov Kristina Kočan uporablja bolj nenavadno različico, ki vpelje oziroma odpre estetsko raven: za globoko rabi globočavo, za trenutek trenutje, za veter zapiše vetričava, za na rahlo zapiše polahko, za globino zapiše globočina, za meglo meglovje, za mraz mrzlota, za temo temota …

Prav vse te naštete in izpostavljene besede so del pesniške govorice avtorice, ki pesniško besedno gradivo razporeja v zelo kratke verze, tokrat izključno brez ločil in, z izjemo osebnih imen, z malimi črkami. Verzni lomi so različni, od tega, da gre za domnevno poudarjanje besede v novi vrstici in/ali dvojno, pentljajoče branje, ali tako, da poteka vsebinski lom, vdih, premor sredi vrstice, kot šiv. To slednje, ki je sicer samo občasno, opaženo že v zbirki Šivje, je izstopajoče in sveže … na primer v pesmi z naslovom Beseda ki to ni. Včasih taka postavitev odpira drugo/drugačno branje. Včasih pa se zazdi bolj enigmatično, kakor dejansko je. Pesem Viharnika je ena tistih, katere lom ni poseben, a vsebinsko ustrezen. Opazovanje vrstičnih postavitev me napotuje predvsem na sklep, da lom narekuje zunanja forma, torej vidna podoba natisnjene pesmi, in ne nujno vedno vsebinski razlog. To si lahko razložimo tudi kot dejstvo, da se Kristina Kočan ne pusti ujeti v nobeno pravilo. Več recenzentov je pri njeni poeziji omenilo anžambma. Raziskovanje loma vrstic je kar pogosto pri pesnikih, ki se poglabljajo v jezikovno strukturo in ekonomijo izraza. Pri Kristini Kočan zaznavam veliko svobode in odstopanj. Lomljenje bi bilo lahko še bolje raziskovano in tako bi bila pri recenzentih izpostavljena pesničina namera še bolj upravičena kot pesniška manira. Kočan uporabi tudi elipso in med abstraktnejše akvarele vstavi vsebinsko poved, kot v drugi pesmi z naslovom Zadnji klic: »vse moje / ljubezenske pesmi / so za njega / ki ne bere«. Na vsebinski ravni sta dva stebra, ki pesmi sredinita k ljubeznivosti, veselju. Tu je iz prejšnjih knjig že znani drugi/druga. Od prej znano telesno erotiko v Seliščih nadomešča duhovna atmosfera vsemirja in bližine. Novost pa je sin, ki se ga pesnica večkrat dotakne kot čudenje nad novim življenjem. Morda so nekateri izrazi tudi posledica interakcije z zgodnjo otroško govorico, gotovo pa ni naključno, da v zbirki najde mesto uspavanka.

Knjigo Selišča z le dvaintridesetimi pesmimi, izpisanimi zračno, z velikimi medvrstičnimi razmiki, je Kristina Kočan oblikovala iz treh razdelkov, ki se končajo na »-šča«. Prvi sklop Srečišča ima deset pesmi, drugi sklop Selišča ima dvanajst pesmi in tretji sklop Mislišča ima deset pesmi. Vse tri razdelke odpirajo večje izpisani verzi, ki so, iz kazala sodeč, prva pesem razdelka. Prvi nakazuje srečanje, srečo in mir. Pri drugem je zareza z verzom »žolna ki zadaja« in tako v bralcu odzvanja predvsem vizualni verz, ki stoji tik pred njim: »ivje na mahu«. Tretji uvod oziroma prva pesem tretjega razdelka pove stanje v obliki mislice: »včasih ni razlike / med človekom / in njegovo senco«.
Že na začetku razdelka s pesmijo Beseda ki to ni se tajinstveno, torej skrivnostno in nedoumljivo, posveti japonski besedi ȳugen. Takoj za tem omeni Snyderja. Navdušenju nad ameriško pesniško tradicijo je torej dodana japonska, predvsem japonska tradicionalna estetika. Znano je namreč, da dela Garyja Snyderja izražajo njegovo ukvarjanje z budistično duhovnostjo in naravo. Je zato na videz v tej knjigi vsega malo? Je to odraz pomika v meditacijsko/meditativno prakso? Beseda ȳugen ustreza zavesti o zavedanju vesolja, ob opazovanju in poglabljanju v naravo to sproži čustvene odzive in ti so pregloboki in premočni za besede. Poudarek je na minevanju stvari, na začasnosti, torej selitvi, naslovnih seliščih, in na občudovanju lepote trenutka. Subtilno globoka milina, ki pa ni očitna. Od tod posledično manj besed … To haikujevsko izkušnjo, zapisano nehaikujevsko, je Kristina Kočan vkomponirala že v prejšnjo zbirko Šivje. Zbirka Selišča je tako slogovno kakor vsebinsko poglobitev pesničinega raziskovanja: v jeziku in v že znani snovi ter zanjo novi tvarini – odnosu do sina in do narave. Poleg reminiscenc in nanašalnic na ameriško in vzhodnjaško pa najdemo tudi nekaj domače naravne dediščine, vzporejanje med tujimi in domačimi gorami ter vodovjem, rekami. Voda je pomemben element Selišč.

Tudi s temo minevanja je Kristina Kočan povezana že od prvenca, in sicer tedaj eksplicitno s temo smrti. Motrenje naravnih prizorov se je v zadnji knjigi poglobilo. Njena lirika tako drsi med kontemplacijo ob naravi in intimnimi doživetji v mikrokozmosu ter se gradi predvsem z vse močnejšo predajo v poglabljanje v jezikovno strukturo, imenovano ludistično raziskovanje pesniškega sredstva. Vendar raziskovanje nikoli ni samo sebi namen, nasprotno: jezikovno raziskovanje Kristine Kočan gre z roko v roki z vsebino. V pesmi z naslovom Selitve izvemo: »pot / je edino zatočišče«. Spet zazveni vzhodnjaška modrost in vsebinsko osmišljenje naslova, namreč govorka se vpraša: »je selitev vedno / res obljuba za povratek«. In če naslednje verze na 36. strani beremo pentljaje, se vračamo k prejšnji besedi in tako zaustavljamo linearni potek branja in doživljanja časa, se to bere: »povratek nas reši / odhod že pred / odhodom« »odhodom med / spanjem in / budnostjo«. Tam so mislišča, božališča, srečišča in selišča. V točki uvida in/ali zamrznjenega trenutka.


Ocene

1978 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Kristina Kočan: Selišča

24.01.2022

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Barbara Zupan.

Maribor : Litera, 2021

Pesnica in prevajalka Kristina Kočan (1981) svojega zanimanja za sodobno ameriško poezijo že v prvencu Šara (2008), ki je bil nominiran za najboljši prvenec leta, ni mogla skriti. S citati izstopajočih avtorjev se v njem sklicuje na sodobno ameriško tradicijo. Generacijsko v tem ne izstopa, vendar je ena tistih avtoric, ki so navdušenje nad sodobno ameriško poezijo poglobile v jezikovnem raziskovanju. S četrto pesniško zbirko Selišča (2021) postaja vse bolj opazna tudi naslomba na japonsko kulturo in njeno tradicionalno estetiko.

Kristina Kočan je vse knjige izdala na Štajerskem – v Mariboru in na Ptuju, kjer je pri Zavodu Itadakimasu leta 2014 izšla njena druga pesniška zbirka Kolesa in murve. Lahko bi rekli, da je hišna avtorica založbe Litera. Tako prvenec Šara kot tretja zbirka Šivje (2018) ter zbirka kratkih zgodb Divjad (2019) so namreč izšle prav pri tej založbi. Konec leta 2018 pa še večmedijska knjiga s|prehod, ki vključuje izbor njene poezije, avdio posnetke z njeno uglasbeno poezijo in fotografije Bojana Atanaskoviča. Glede na njeno zanimanje za sodobno ameriško poezijo ni naključje, da je leta 2016 na Filozofski fakulteti v Mariboru doktorirala prav iz sodobne ameriške poezije. Leta 2006 je soprevedla antologijo afriškoameriške poezije z naslovom Govoreči Boben (Murska Sobota, Separatio). Leta 2009 je izšel njen prevod izbranih pesmi Audre Lorde z naslovom Postaje (Ljubljana, ŠKUC).

Začnimo pri naslovih in pri besedah, torej pri jeziku, ki je za pesnika sredstvo, s katerim ubeseduje tvarino, snov, ki jo obdeluje. Enobesedni naslovi zbirk Šara, Šivje, Selišča opozarjajo na zvočno plat šumnikov, predvsem v besedah, ki nimajo pogoste rabe. V zadnji knjigi so to: tihotapen, tiholazec, tiholazno, vsemirje, rosljati, žužnjati, črnjava, vršaj, mirnodušje … Poleg zooloških, številnih botaničnih in ornitoloških terminov je opaziti tudi nekaj arhaičnih izrazov: begâj, tajinstveno … Zanimivi pa so tudi novi izrazi, na primer božališča, ki bi lahko stal kar v naslovu, saj gre v knjigi Selišča navsezadnje za božanje duše in telesa. Namesto povsem običajnih izrazov Kristina Kočan uporablja bolj nenavadno različico, ki vpelje oziroma odpre estetsko raven: za globoko rabi globočavo, za trenutek trenutje, za veter zapiše vetričava, za na rahlo zapiše polahko, za globino zapiše globočina, za meglo meglovje, za mraz mrzlota, za temo temota …

Prav vse te naštete in izpostavljene besede so del pesniške govorice avtorice, ki pesniško besedno gradivo razporeja v zelo kratke verze, tokrat izključno brez ločil in, z izjemo osebnih imen, z malimi črkami. Verzni lomi so različni, od tega, da gre za domnevno poudarjanje besede v novi vrstici in/ali dvojno, pentljajoče branje, ali tako, da poteka vsebinski lom, vdih, premor sredi vrstice, kot šiv. To slednje, ki je sicer samo občasno, opaženo že v zbirki Šivje, je izstopajoče in sveže … na primer v pesmi z naslovom Beseda ki to ni. Včasih taka postavitev odpira drugo/drugačno branje. Včasih pa se zazdi bolj enigmatično, kakor dejansko je. Pesem Viharnika je ena tistih, katere lom ni poseben, a vsebinsko ustrezen. Opazovanje vrstičnih postavitev me napotuje predvsem na sklep, da lom narekuje zunanja forma, torej vidna podoba natisnjene pesmi, in ne nujno vedno vsebinski razlog. To si lahko razložimo tudi kot dejstvo, da se Kristina Kočan ne pusti ujeti v nobeno pravilo. Več recenzentov je pri njeni poeziji omenilo anžambma. Raziskovanje loma vrstic je kar pogosto pri pesnikih, ki se poglabljajo v jezikovno strukturo in ekonomijo izraza. Pri Kristini Kočan zaznavam veliko svobode in odstopanj. Lomljenje bi bilo lahko še bolje raziskovano in tako bi bila pri recenzentih izpostavljena pesničina namera še bolj upravičena kot pesniška manira. Kočan uporabi tudi elipso in med abstraktnejše akvarele vstavi vsebinsko poved, kot v drugi pesmi z naslovom Zadnji klic: »vse moje / ljubezenske pesmi / so za njega / ki ne bere«. Na vsebinski ravni sta dva stebra, ki pesmi sredinita k ljubeznivosti, veselju. Tu je iz prejšnjih knjig že znani drugi/druga. Od prej znano telesno erotiko v Seliščih nadomešča duhovna atmosfera vsemirja in bližine. Novost pa je sin, ki se ga pesnica večkrat dotakne kot čudenje nad novim življenjem. Morda so nekateri izrazi tudi posledica interakcije z zgodnjo otroško govorico, gotovo pa ni naključno, da v zbirki najde mesto uspavanka.

Knjigo Selišča z le dvaintridesetimi pesmimi, izpisanimi zračno, z velikimi medvrstičnimi razmiki, je Kristina Kočan oblikovala iz treh razdelkov, ki se končajo na »-šča«. Prvi sklop Srečišča ima deset pesmi, drugi sklop Selišča ima dvanajst pesmi in tretji sklop Mislišča ima deset pesmi. Vse tri razdelke odpirajo večje izpisani verzi, ki so, iz kazala sodeč, prva pesem razdelka. Prvi nakazuje srečanje, srečo in mir. Pri drugem je zareza z verzom »žolna ki zadaja« in tako v bralcu odzvanja predvsem vizualni verz, ki stoji tik pred njim: »ivje na mahu«. Tretji uvod oziroma prva pesem tretjega razdelka pove stanje v obliki mislice: »včasih ni razlike / med človekom / in njegovo senco«.
Že na začetku razdelka s pesmijo Beseda ki to ni se tajinstveno, torej skrivnostno in nedoumljivo, posveti japonski besedi ȳugen. Takoj za tem omeni Snyderja. Navdušenju nad ameriško pesniško tradicijo je torej dodana japonska, predvsem japonska tradicionalna estetika. Znano je namreč, da dela Garyja Snyderja izražajo njegovo ukvarjanje z budistično duhovnostjo in naravo. Je zato na videz v tej knjigi vsega malo? Je to odraz pomika v meditacijsko/meditativno prakso? Beseda ȳugen ustreza zavesti o zavedanju vesolja, ob opazovanju in poglabljanju v naravo to sproži čustvene odzive in ti so pregloboki in premočni za besede. Poudarek je na minevanju stvari, na začasnosti, torej selitvi, naslovnih seliščih, in na občudovanju lepote trenutka. Subtilno globoka milina, ki pa ni očitna. Od tod posledično manj besed … To haikujevsko izkušnjo, zapisano nehaikujevsko, je Kristina Kočan vkomponirala že v prejšnjo zbirko Šivje. Zbirka Selišča je tako slogovno kakor vsebinsko poglobitev pesničinega raziskovanja: v jeziku in v že znani snovi ter zanjo novi tvarini – odnosu do sina in do narave. Poleg reminiscenc in nanašalnic na ameriško in vzhodnjaško pa najdemo tudi nekaj domače naravne dediščine, vzporejanje med tujimi in domačimi gorami ter vodovjem, rekami. Voda je pomemben element Selišč.

Tudi s temo minevanja je Kristina Kočan povezana že od prvenca, in sicer tedaj eksplicitno s temo smrti. Motrenje naravnih prizorov se je v zadnji knjigi poglobilo. Njena lirika tako drsi med kontemplacijo ob naravi in intimnimi doživetji v mikrokozmosu ter se gradi predvsem z vse močnejšo predajo v poglabljanje v jezikovno strukturo, imenovano ludistično raziskovanje pesniškega sredstva. Vendar raziskovanje nikoli ni samo sebi namen, nasprotno: jezikovno raziskovanje Kristine Kočan gre z roko v roki z vsebino. V pesmi z naslovom Selitve izvemo: »pot / je edino zatočišče«. Spet zazveni vzhodnjaška modrost in vsebinsko osmišljenje naslova, namreč govorka se vpraša: »je selitev vedno / res obljuba za povratek«. In če naslednje verze na 36. strani beremo pentljaje, se vračamo k prejšnji besedi in tako zaustavljamo linearni potek branja in doživljanja časa, se to bere: »povratek nas reši / odhod že pred / odhodom« »odhodom med / spanjem in / budnostjo«. Tam so mislišča, božališča, srečišča in selišča. V točki uvida in/ali zamrznjenega trenutka.


01.10.2021

Ni čas za smrt

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


30.09.2021

Ivana Sajko: Nekoč se bova temu smejala

Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani


29.09.2021

Ivana Sajko: Nekoč se bova temu smejala

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.09.2021

Elena Švarc: Zakaj vsi ne vidijo angelov

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Lidija Hartman.


27.09.2021

Tonnac, Carriere, Eco: Nikar ne upajte, da se boste znebili knjig

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.


27.09.2021

Petja Rijavec: Meter in pol pomladi

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


27.09.2021

Drago Jančar, Janez Pipan: To noč sem jo videl

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.09.2021

Požigalci

POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:


26.09.2021

Drago Jančar, Janez Pipan: To noč sem jo videl

Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani


24.09.2021

Joe Orton: Norišnica d.o.o.

Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović


24.09.2021

Oče

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.09.2021

O slavnosti in gostih

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.09.2021

Nekoč so bili ljudje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.09.2021

Joe Orton: Norišnica d.o.o.

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.09.2021

Rok Viličnik: Šrapneli

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Ivan Lotrič.


20.09.2021

Saša Stanišić: Čigav si

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Ivan Lotrič.


20.09.2021

Robert Simonišek: Pejsaži

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.


20.09.2021

Jernej Dirnbek: Tramp

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.


19.09.2021

LGL: Kako je gospod Feliks tekmoval s kolesom

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.09.2021

LGL: Moj dedek je bil češnjevo drevo

V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.


Stran 50 od 99
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov