Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Petra Koršič
Bere Barbara Zupan.
Maribor : Litera, 2021
Pesnica in prevajalka Kristina Kočan (1981) svojega zanimanja za sodobno ameriško poezijo že v prvencu Šara (2008), ki je bil nominiran za najboljši prvenec leta, ni mogla skriti. S citati izstopajočih avtorjev se v njem sklicuje na sodobno ameriško tradicijo. Generacijsko v tem ne izstopa, vendar je ena tistih avtoric, ki so navdušenje nad sodobno ameriško poezijo poglobile v jezikovnem raziskovanju. S četrto pesniško zbirko Selišča (2021) postaja vse bolj opazna tudi naslomba na japonsko kulturo in njeno tradicionalno estetiko.
Kristina Kočan je vse knjige izdala na Štajerskem – v Mariboru in na Ptuju, kjer je pri Zavodu Itadakimasu leta 2014 izšla njena druga pesniška zbirka Kolesa in murve. Lahko bi rekli, da je hišna avtorica založbe Litera. Tako prvenec Šara kot tretja zbirka Šivje (2018) ter zbirka kratkih zgodb Divjad (2019) so namreč izšle prav pri tej založbi. Konec leta 2018 pa še večmedijska knjiga s|prehod, ki vključuje izbor njene poezije, avdio posnetke z njeno uglasbeno poezijo in fotografije Bojana Atanaskoviča. Glede na njeno zanimanje za sodobno ameriško poezijo ni naključje, da je leta 2016 na Filozofski fakulteti v Mariboru doktorirala prav iz sodobne ameriške poezije. Leta 2006 je soprevedla antologijo afriškoameriške poezije z naslovom Govoreči Boben (Murska Sobota, Separatio). Leta 2009 je izšel njen prevod izbranih pesmi Audre Lorde z naslovom Postaje (Ljubljana, ŠKUC).
Začnimo pri naslovih in pri besedah, torej pri jeziku, ki je za pesnika sredstvo, s katerim ubeseduje tvarino, snov, ki jo obdeluje. Enobesedni naslovi zbirk Šara, Šivje, Selišča opozarjajo na zvočno plat šumnikov, predvsem v besedah, ki nimajo pogoste rabe. V zadnji knjigi so to: tihotapen, tiholazec, tiholazno, vsemirje, rosljati, žužnjati, črnjava, vršaj, mirnodušje … Poleg zooloških, številnih botaničnih in ornitoloških terminov je opaziti tudi nekaj arhaičnih izrazov: begâj, tajinstveno … Zanimivi pa so tudi novi izrazi, na primer božališča, ki bi lahko stal kar v naslovu, saj gre v knjigi Selišča navsezadnje za božanje duše in telesa. Namesto povsem običajnih izrazov Kristina Kočan uporablja bolj nenavadno različico, ki vpelje oziroma odpre estetsko raven: za globoko rabi globočavo, za trenutek trenutje, za veter zapiše vetričava, za na rahlo zapiše polahko, za globino zapiše globočina, za meglo meglovje, za mraz mrzlota, za temo temota …
Prav vse te naštete in izpostavljene besede so del pesniške govorice avtorice, ki pesniško besedno gradivo razporeja v zelo kratke verze, tokrat izključno brez ločil in, z izjemo osebnih imen, z malimi črkami. Verzni lomi so različni, od tega, da gre za domnevno poudarjanje besede v novi vrstici in/ali dvojno, pentljajoče branje, ali tako, da poteka vsebinski lom, vdih, premor sredi vrstice, kot šiv. To slednje, ki je sicer samo občasno, opaženo že v zbirki Šivje, je izstopajoče in sveže … na primer v pesmi z naslovom Beseda ki to ni. Včasih taka postavitev odpira drugo/drugačno branje. Včasih pa se zazdi bolj enigmatično, kakor dejansko je. Pesem Viharnika je ena tistih, katere lom ni poseben, a vsebinsko ustrezen. Opazovanje vrstičnih postavitev me napotuje predvsem na sklep, da lom narekuje zunanja forma, torej vidna podoba natisnjene pesmi, in ne nujno vedno vsebinski razlog. To si lahko razložimo tudi kot dejstvo, da se Kristina Kočan ne pusti ujeti v nobeno pravilo. Več recenzentov je pri njeni poeziji omenilo anžambma. Raziskovanje loma vrstic je kar pogosto pri pesnikih, ki se poglabljajo v jezikovno strukturo in ekonomijo izraza. Pri Kristini Kočan zaznavam veliko svobode in odstopanj. Lomljenje bi bilo lahko še bolje raziskovano in tako bi bila pri recenzentih izpostavljena pesničina namera še bolj upravičena kot pesniška manira. Kočan uporabi tudi elipso in med abstraktnejše akvarele vstavi vsebinsko poved, kot v drugi pesmi z naslovom Zadnji klic: »vse moje / ljubezenske pesmi / so za njega / ki ne bere«. Na vsebinski ravni sta dva stebra, ki pesmi sredinita k ljubeznivosti, veselju. Tu je iz prejšnjih knjig že znani drugi/druga. Od prej znano telesno erotiko v Seliščih nadomešča duhovna atmosfera vsemirja in bližine. Novost pa je sin, ki se ga pesnica večkrat dotakne kot čudenje nad novim življenjem. Morda so nekateri izrazi tudi posledica interakcije z zgodnjo otroško govorico, gotovo pa ni naključno, da v zbirki najde mesto uspavanka.
Knjigo Selišča z le dvaintridesetimi pesmimi, izpisanimi zračno, z velikimi medvrstičnimi razmiki, je Kristina Kočan oblikovala iz treh razdelkov, ki se končajo na »-šča«. Prvi sklop Srečišča ima deset pesmi, drugi sklop Selišča ima dvanajst pesmi in tretji sklop Mislišča ima deset pesmi. Vse tri razdelke odpirajo večje izpisani verzi, ki so, iz kazala sodeč, prva pesem razdelka. Prvi nakazuje srečanje, srečo in mir. Pri drugem je zareza z verzom »žolna ki zadaja« in tako v bralcu odzvanja predvsem vizualni verz, ki stoji tik pred njim: »ivje na mahu«. Tretji uvod oziroma prva pesem tretjega razdelka pove stanje v obliki mislice: »včasih ni razlike / med človekom / in njegovo senco«.
Že na začetku razdelka s pesmijo Beseda ki to ni se tajinstveno, torej skrivnostno in nedoumljivo, posveti japonski besedi ȳugen. Takoj za tem omeni Snyderja. Navdušenju nad ameriško pesniško tradicijo je torej dodana japonska, predvsem japonska tradicionalna estetika. Znano je namreč, da dela Garyja Snyderja izražajo njegovo ukvarjanje z budistično duhovnostjo in naravo. Je zato na videz v tej knjigi vsega malo? Je to odraz pomika v meditacijsko/meditativno prakso? Beseda ȳugen ustreza zavesti o zavedanju vesolja, ob opazovanju in poglabljanju v naravo to sproži čustvene odzive in ti so pregloboki in premočni za besede. Poudarek je na minevanju stvari, na začasnosti, torej selitvi, naslovnih seliščih, in na občudovanju lepote trenutka. Subtilno globoka milina, ki pa ni očitna. Od tod posledično manj besed … To haikujevsko izkušnjo, zapisano nehaikujevsko, je Kristina Kočan vkomponirala že v prejšnjo zbirko Šivje. Zbirka Selišča je tako slogovno kakor vsebinsko poglobitev pesničinega raziskovanja: v jeziku in v že znani snovi ter zanjo novi tvarini – odnosu do sina in do narave. Poleg reminiscenc in nanašalnic na ameriško in vzhodnjaško pa najdemo tudi nekaj domače naravne dediščine, vzporejanje med tujimi in domačimi gorami ter vodovjem, rekami. Voda je pomemben element Selišč.
Tudi s temo minevanja je Kristina Kočan povezana že od prvenca, in sicer tedaj eksplicitno s temo smrti. Motrenje naravnih prizorov se je v zadnji knjigi poglobilo. Njena lirika tako drsi med kontemplacijo ob naravi in intimnimi doživetji v mikrokozmosu ter se gradi predvsem z vse močnejšo predajo v poglabljanje v jezikovno strukturo, imenovano ludistično raziskovanje pesniškega sredstva. Vendar raziskovanje nikoli ni samo sebi namen, nasprotno: jezikovno raziskovanje Kristine Kočan gre z roko v roki z vsebino. V pesmi z naslovom Selitve izvemo: »pot / je edino zatočišče«. Spet zazveni vzhodnjaška modrost in vsebinsko osmišljenje naslova, namreč govorka se vpraša: »je selitev vedno / res obljuba za povratek«. In če naslednje verze na 36. strani beremo pentljaje, se vračamo k prejšnji besedi in tako zaustavljamo linearni potek branja in doživljanja časa, se to bere: »povratek nas reši / odhod že pred / odhodom« »odhodom med / spanjem in / budnostjo«. Tam so mislišča, božališča, srečišča in selišča. V točki uvida in/ali zamrznjenega trenutka.
Avtorica recenzije: Petra Koršič
Bere Barbara Zupan.
Maribor : Litera, 2021
Pesnica in prevajalka Kristina Kočan (1981) svojega zanimanja za sodobno ameriško poezijo že v prvencu Šara (2008), ki je bil nominiran za najboljši prvenec leta, ni mogla skriti. S citati izstopajočih avtorjev se v njem sklicuje na sodobno ameriško tradicijo. Generacijsko v tem ne izstopa, vendar je ena tistih avtoric, ki so navdušenje nad sodobno ameriško poezijo poglobile v jezikovnem raziskovanju. S četrto pesniško zbirko Selišča (2021) postaja vse bolj opazna tudi naslomba na japonsko kulturo in njeno tradicionalno estetiko.
Kristina Kočan je vse knjige izdala na Štajerskem – v Mariboru in na Ptuju, kjer je pri Zavodu Itadakimasu leta 2014 izšla njena druga pesniška zbirka Kolesa in murve. Lahko bi rekli, da je hišna avtorica založbe Litera. Tako prvenec Šara kot tretja zbirka Šivje (2018) ter zbirka kratkih zgodb Divjad (2019) so namreč izšle prav pri tej založbi. Konec leta 2018 pa še večmedijska knjiga s|prehod, ki vključuje izbor njene poezije, avdio posnetke z njeno uglasbeno poezijo in fotografije Bojana Atanaskoviča. Glede na njeno zanimanje za sodobno ameriško poezijo ni naključje, da je leta 2016 na Filozofski fakulteti v Mariboru doktorirala prav iz sodobne ameriške poezije. Leta 2006 je soprevedla antologijo afriškoameriške poezije z naslovom Govoreči Boben (Murska Sobota, Separatio). Leta 2009 je izšel njen prevod izbranih pesmi Audre Lorde z naslovom Postaje (Ljubljana, ŠKUC).
Začnimo pri naslovih in pri besedah, torej pri jeziku, ki je za pesnika sredstvo, s katerim ubeseduje tvarino, snov, ki jo obdeluje. Enobesedni naslovi zbirk Šara, Šivje, Selišča opozarjajo na zvočno plat šumnikov, predvsem v besedah, ki nimajo pogoste rabe. V zadnji knjigi so to: tihotapen, tiholazec, tiholazno, vsemirje, rosljati, žužnjati, črnjava, vršaj, mirnodušje … Poleg zooloških, številnih botaničnih in ornitoloških terminov je opaziti tudi nekaj arhaičnih izrazov: begâj, tajinstveno … Zanimivi pa so tudi novi izrazi, na primer božališča, ki bi lahko stal kar v naslovu, saj gre v knjigi Selišča navsezadnje za božanje duše in telesa. Namesto povsem običajnih izrazov Kristina Kočan uporablja bolj nenavadno različico, ki vpelje oziroma odpre estetsko raven: za globoko rabi globočavo, za trenutek trenutje, za veter zapiše vetričava, za na rahlo zapiše polahko, za globino zapiše globočina, za meglo meglovje, za mraz mrzlota, za temo temota …
Prav vse te naštete in izpostavljene besede so del pesniške govorice avtorice, ki pesniško besedno gradivo razporeja v zelo kratke verze, tokrat izključno brez ločil in, z izjemo osebnih imen, z malimi črkami. Verzni lomi so različni, od tega, da gre za domnevno poudarjanje besede v novi vrstici in/ali dvojno, pentljajoče branje, ali tako, da poteka vsebinski lom, vdih, premor sredi vrstice, kot šiv. To slednje, ki je sicer samo občasno, opaženo že v zbirki Šivje, je izstopajoče in sveže … na primer v pesmi z naslovom Beseda ki to ni. Včasih taka postavitev odpira drugo/drugačno branje. Včasih pa se zazdi bolj enigmatično, kakor dejansko je. Pesem Viharnika je ena tistih, katere lom ni poseben, a vsebinsko ustrezen. Opazovanje vrstičnih postavitev me napotuje predvsem na sklep, da lom narekuje zunanja forma, torej vidna podoba natisnjene pesmi, in ne nujno vedno vsebinski razlog. To si lahko razložimo tudi kot dejstvo, da se Kristina Kočan ne pusti ujeti v nobeno pravilo. Več recenzentov je pri njeni poeziji omenilo anžambma. Raziskovanje loma vrstic je kar pogosto pri pesnikih, ki se poglabljajo v jezikovno strukturo in ekonomijo izraza. Pri Kristini Kočan zaznavam veliko svobode in odstopanj. Lomljenje bi bilo lahko še bolje raziskovano in tako bi bila pri recenzentih izpostavljena pesničina namera še bolj upravičena kot pesniška manira. Kočan uporabi tudi elipso in med abstraktnejše akvarele vstavi vsebinsko poved, kot v drugi pesmi z naslovom Zadnji klic: »vse moje / ljubezenske pesmi / so za njega / ki ne bere«. Na vsebinski ravni sta dva stebra, ki pesmi sredinita k ljubeznivosti, veselju. Tu je iz prejšnjih knjig že znani drugi/druga. Od prej znano telesno erotiko v Seliščih nadomešča duhovna atmosfera vsemirja in bližine. Novost pa je sin, ki se ga pesnica večkrat dotakne kot čudenje nad novim življenjem. Morda so nekateri izrazi tudi posledica interakcije z zgodnjo otroško govorico, gotovo pa ni naključno, da v zbirki najde mesto uspavanka.
Knjigo Selišča z le dvaintridesetimi pesmimi, izpisanimi zračno, z velikimi medvrstičnimi razmiki, je Kristina Kočan oblikovala iz treh razdelkov, ki se končajo na »-šča«. Prvi sklop Srečišča ima deset pesmi, drugi sklop Selišča ima dvanajst pesmi in tretji sklop Mislišča ima deset pesmi. Vse tri razdelke odpirajo večje izpisani verzi, ki so, iz kazala sodeč, prva pesem razdelka. Prvi nakazuje srečanje, srečo in mir. Pri drugem je zareza z verzom »žolna ki zadaja« in tako v bralcu odzvanja predvsem vizualni verz, ki stoji tik pred njim: »ivje na mahu«. Tretji uvod oziroma prva pesem tretjega razdelka pove stanje v obliki mislice: »včasih ni razlike / med človekom / in njegovo senco«.
Že na začetku razdelka s pesmijo Beseda ki to ni se tajinstveno, torej skrivnostno in nedoumljivo, posveti japonski besedi ȳugen. Takoj za tem omeni Snyderja. Navdušenju nad ameriško pesniško tradicijo je torej dodana japonska, predvsem japonska tradicionalna estetika. Znano je namreč, da dela Garyja Snyderja izražajo njegovo ukvarjanje z budistično duhovnostjo in naravo. Je zato na videz v tej knjigi vsega malo? Je to odraz pomika v meditacijsko/meditativno prakso? Beseda ȳugen ustreza zavesti o zavedanju vesolja, ob opazovanju in poglabljanju v naravo to sproži čustvene odzive in ti so pregloboki in premočni za besede. Poudarek je na minevanju stvari, na začasnosti, torej selitvi, naslovnih seliščih, in na občudovanju lepote trenutka. Subtilno globoka milina, ki pa ni očitna. Od tod posledično manj besed … To haikujevsko izkušnjo, zapisano nehaikujevsko, je Kristina Kočan vkomponirala že v prejšnjo zbirko Šivje. Zbirka Selišča je tako slogovno kakor vsebinsko poglobitev pesničinega raziskovanja: v jeziku in v že znani snovi ter zanjo novi tvarini – odnosu do sina in do narave. Poleg reminiscenc in nanašalnic na ameriško in vzhodnjaško pa najdemo tudi nekaj domače naravne dediščine, vzporejanje med tujimi in domačimi gorami ter vodovjem, rekami. Voda je pomemben element Selišč.
Tudi s temo minevanja je Kristina Kočan povezana že od prvenca, in sicer tedaj eksplicitno s temo smrti. Motrenje naravnih prizorov se je v zadnji knjigi poglobilo. Njena lirika tako drsi med kontemplacijo ob naravi in intimnimi doživetji v mikrokozmosu ter se gradi predvsem z vse močnejšo predajo v poglabljanje v jezikovno strukturo, imenovano ludistično raziskovanje pesniškega sredstva. Vendar raziskovanje nikoli ni samo sebi namen, nasprotno: jezikovno raziskovanje Kristine Kočan gre z roko v roki z vsebino. V pesmi z naslovom Selitve izvemo: »pot / je edino zatočišče«. Spet zazveni vzhodnjaška modrost in vsebinsko osmišljenje naslova, namreč govorka se vpraša: »je selitev vedno / res obljuba za povratek«. In če naslednje verze na 36. strani beremo pentljaje, se vračamo k prejšnji besedi in tako zaustavljamo linearni potek branja in doživljanja časa, se to bere: »povratek nas reši / odhod že pred / odhodom« »odhodom med / spanjem in / budnostjo«. Tam so mislišča, božališča, srečišča in selišča. V točki uvida in/ali zamrznjenega trenutka.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov