Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Spomenka in Tine Hribar: Slovenski razkoli in slovenska sprava

24.01.2022

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič

Mengeš : Ciceron, 2021

Deloma že objavljeno, zdaj v skupni knjigi strnjeno pisanje publicistke Spomenke Hribar in njenega družbeno prav tako izpostavljenega soproga, filozofa akademika Tineta Hribarja o slovenskih razkolih in slovenski spravi je takoj po izidu silovito razvnelo strasti. V polemiko se je med pandemijo in z njo povezanimi stiskami z razmišljanjem in razsojanjem o narodni razdvojenosti vključilo toliko različno opredeljenih državljanov Slovenije, kot že dolgo ne. Kar je dobro, saj bi bil molk slabša izbira.

Skupnemu uvodu sledita ponatis prelomnega eseja Krivda in greh in dopolnjenega članka Zamolčana zgodovina in sočutje iz leta 2019, kjer Spomenka Hribar piše o usodnosti zavračanja sprave v duhu načela Kdor ni z nami, je proti nam. To geslo Antona Mahniča s konca 19. stoletja je na Evharističnem kongresu leta 1935 v Ljubljani spodbudilo napoved križarske vojne liberalizmu in komunizmu, ki se prek bratomorne državljanske vojne nadaljuje v naš čas. »Kako zelo,« pripomni avtorica, »sta si podobni marksistično-leninistična in klerikalno-katoliška govorica!«

Spomenka Hribar ob poskusu predstavitve začetka katoliškega totalitarizma piše, da se nam bo šele s primerjalno interpretativno analizo klerikalno katoliškega in boljševiško-komunističnega ekskluzivizma »razjasnila podoba vrtinčenja vzrokov in posledic v dogajanju med domačo državljansko vojno«. Skrajni čas je, da »po več kot sto letih zavestne ločitve duhov od mahničevsko klerikalne prek boljševiške razredno-bojne do poosamosvojitvene protikomunistične to obdobje naše zgodovine zaključimo«, še poudarja.

Medtem ko ona vidi eno ključnih pobud zoper spravo med Slovenci – Cerkvi vdanimi in podrejenimi katoliki in liberalno usmerjenimi rojaki – češ, z nemškimi nacionalisti še, z odpadniki od vere pa nikakor ne! – akademik Tine Hribar v Mahničevih pozivih k ločevanju odkriva razloge za razkol globlje v preteklosti. Čas prvega razkola vidi v valjhunskem pokristjanjevanju, drugega v protireformaciji, o tretjemu razkolu, Mahničevi cepitvi duhov, pa še enkrat piše Spomenka Hribar, ki knjigo tudi sklene s spisom Ustaviti refašizacijo desnice in reboljševizacijo levice.

Tine Hribar začenja utemeljevanje svojega pogleda na zgodovinski razvoj Slovencev in še trajajoči razkol z vprašanjema: »Je slovenska sprava najprej sprava med Slovenci? Na podlagi slovenstva, med Slovenci kot pripadniki istega naroda?!« In odgovarja: »Ne – dokler sta religija in ideologija (katolicizem in komunizem) več vredna od (slovenske) nacionalnosti, tako da sta vernost in zavednost (cerkvena in partijska gorečnost) postavljeni pred slovenstvo. A človek se ne rodi kot katolik niti kot komunist; rodi pa se kot človek tega ali onega naroda.«

Nadaljuje z razčlenjevanjem sporočil Krsta pri Savici Franceta Prešerna in Dominika Smoleta, ki si ju nasprotni strani razlagata po svoje. In med drugim zapiše: »Bogomila je v glavnem molila, Črtomir pa je postal aktivni pospeševalec Valjhunovega ekspanzivnega krščanstva.« Poudarja tudi pomembnost ločevanja med spravo in pomiritvijo, med mirom, ki izvira iz sprave, in mirom kot rezultatom pomiritve, pacifikacije.

Ob drugem razkolu Tine Hribar opozarja na vnovično zaostritev 350 let pozneje v navezi med ideologom Mahničem in nadškofom Jakobom Missio, ki se ni zavzemal za jezik večine vernikov, češ tudi narodnost v večnacionalni državi se »lahko v polnosti uresniči le v univerzalni, nadnacionalni katoliški Cerkvi«. Velja dodati, da je njegova nespravljivost zajela le bojeviti vrh klera, medtem ko se mu zlasti primorski čedermaci v tem pogledu niso uklonili.

Zatem Hribar podrobneje sledi obdobjem stopnjevanja spora med Cerkvijo in vsemi, ki niso na njeni strani. Po letu 1935, ko je Mahniča nasledil Aleš Ušeničnik, nadaljuje z analizo medvojne kolaboracije. Leta 1942, ugotavlja, sta se nasprotnika, siamska dvojčka, »ki sta drug drugega na smrt sovražila, zapletla v smrtni krč,« umor Erlicha pa je bil zločin, ki je, »kakor zdaj vidim, bratomorno državljansko vojno naredil za nepovratno ...«

Potem ko nameni veliko pozornosti vlogi škofa Rožmana in se posveti vprašanju, kaj je in kaj ni vsebina sprave, Hribar tudi v razmišljanjih o etičnosti in prihodnosti sprave vedno bolj sega v današnji čas. V eni od definicij zapiše: »Slovenska sprava je narodna sprava: sprava naroda v sebi in s samim seboj, utemeljena v spravljenosti vsakega od nas s svojo vestjo kot glasom lastne biti.« Glede krivde in odgovornosti pa: »Nismo vsi odgovorni za vse, smo pa odgovorni za svoje stališče do vsega, tudi do tistega, česar nismo naredili.«

V nadaljevanju knjige Slovenski razkoli in slovenska sprava Tine Hribar ostro in polemično ocenjuje aktualne politične in družbene razmere v državi ter vzroke zanje. Zgovorna je kronika spreminjanja stališč članov Slovenske akademije znanosti in umetnosti do sprave, zlasti ob lanski objavi Slovenske sprave ter javnih odzivih nanjo. Kot soavtor ustave in več drugih ključnih dokumentov Tine Hribar seveda pozna njihovo nastajanje in poznejšo usodo. S soprogo Spomenko kljub ponavljajočim se zastojem in razočaranjem vztraja, da je sprejetje sprave, kot jo opredeljuje, usodnega pomena za prihodnost slovenstva. Večina, tudi med akademiki, zadnjo različico v celoti ali večidel sprejema, levi in desni skrajneži, kot jim pravi, pa jo že spodkopavajo. Zato ta čas ne vidi možnosti za sprejetje in potrditev besedila v parlamentu. Ob tem ne skriva zaskrbljenosti: »Strah pred resnico vodi v sovraštvo do sprave; sovraštvo pa do iskanja zla zgolj pri nasprotniku in prikrivanja zla na lastni strani,« opozarja.


Ocene

2027 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Spomenka in Tine Hribar: Slovenski razkoli in slovenska sprava

24.01.2022

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič

Mengeš : Ciceron, 2021

Deloma že objavljeno, zdaj v skupni knjigi strnjeno pisanje publicistke Spomenke Hribar in njenega družbeno prav tako izpostavljenega soproga, filozofa akademika Tineta Hribarja o slovenskih razkolih in slovenski spravi je takoj po izidu silovito razvnelo strasti. V polemiko se je med pandemijo in z njo povezanimi stiskami z razmišljanjem in razsojanjem o narodni razdvojenosti vključilo toliko različno opredeljenih državljanov Slovenije, kot že dolgo ne. Kar je dobro, saj bi bil molk slabša izbira.

Skupnemu uvodu sledita ponatis prelomnega eseja Krivda in greh in dopolnjenega članka Zamolčana zgodovina in sočutje iz leta 2019, kjer Spomenka Hribar piše o usodnosti zavračanja sprave v duhu načela Kdor ni z nami, je proti nam. To geslo Antona Mahniča s konca 19. stoletja je na Evharističnem kongresu leta 1935 v Ljubljani spodbudilo napoved križarske vojne liberalizmu in komunizmu, ki se prek bratomorne državljanske vojne nadaljuje v naš čas. »Kako zelo,« pripomni avtorica, »sta si podobni marksistično-leninistična in klerikalno-katoliška govorica!«

Spomenka Hribar ob poskusu predstavitve začetka katoliškega totalitarizma piše, da se nam bo šele s primerjalno interpretativno analizo klerikalno katoliškega in boljševiško-komunističnega ekskluzivizma »razjasnila podoba vrtinčenja vzrokov in posledic v dogajanju med domačo državljansko vojno«. Skrajni čas je, da »po več kot sto letih zavestne ločitve duhov od mahničevsko klerikalne prek boljševiške razredno-bojne do poosamosvojitvene protikomunistične to obdobje naše zgodovine zaključimo«, še poudarja.

Medtem ko ona vidi eno ključnih pobud zoper spravo med Slovenci – Cerkvi vdanimi in podrejenimi katoliki in liberalno usmerjenimi rojaki – češ, z nemškimi nacionalisti še, z odpadniki od vere pa nikakor ne! – akademik Tine Hribar v Mahničevih pozivih k ločevanju odkriva razloge za razkol globlje v preteklosti. Čas prvega razkola vidi v valjhunskem pokristjanjevanju, drugega v protireformaciji, o tretjemu razkolu, Mahničevi cepitvi duhov, pa še enkrat piše Spomenka Hribar, ki knjigo tudi sklene s spisom Ustaviti refašizacijo desnice in reboljševizacijo levice.

Tine Hribar začenja utemeljevanje svojega pogleda na zgodovinski razvoj Slovencev in še trajajoči razkol z vprašanjema: »Je slovenska sprava najprej sprava med Slovenci? Na podlagi slovenstva, med Slovenci kot pripadniki istega naroda?!« In odgovarja: »Ne – dokler sta religija in ideologija (katolicizem in komunizem) več vredna od (slovenske) nacionalnosti, tako da sta vernost in zavednost (cerkvena in partijska gorečnost) postavljeni pred slovenstvo. A človek se ne rodi kot katolik niti kot komunist; rodi pa se kot človek tega ali onega naroda.«

Nadaljuje z razčlenjevanjem sporočil Krsta pri Savici Franceta Prešerna in Dominika Smoleta, ki si ju nasprotni strani razlagata po svoje. In med drugim zapiše: »Bogomila je v glavnem molila, Črtomir pa je postal aktivni pospeševalec Valjhunovega ekspanzivnega krščanstva.« Poudarja tudi pomembnost ločevanja med spravo in pomiritvijo, med mirom, ki izvira iz sprave, in mirom kot rezultatom pomiritve, pacifikacije.

Ob drugem razkolu Tine Hribar opozarja na vnovično zaostritev 350 let pozneje v navezi med ideologom Mahničem in nadškofom Jakobom Missio, ki se ni zavzemal za jezik večine vernikov, češ tudi narodnost v večnacionalni državi se »lahko v polnosti uresniči le v univerzalni, nadnacionalni katoliški Cerkvi«. Velja dodati, da je njegova nespravljivost zajela le bojeviti vrh klera, medtem ko se mu zlasti primorski čedermaci v tem pogledu niso uklonili.

Zatem Hribar podrobneje sledi obdobjem stopnjevanja spora med Cerkvijo in vsemi, ki niso na njeni strani. Po letu 1935, ko je Mahniča nasledil Aleš Ušeničnik, nadaljuje z analizo medvojne kolaboracije. Leta 1942, ugotavlja, sta se nasprotnika, siamska dvojčka, »ki sta drug drugega na smrt sovražila, zapletla v smrtni krč,« umor Erlicha pa je bil zločin, ki je, »kakor zdaj vidim, bratomorno državljansko vojno naredil za nepovratno ...«

Potem ko nameni veliko pozornosti vlogi škofa Rožmana in se posveti vprašanju, kaj je in kaj ni vsebina sprave, Hribar tudi v razmišljanjih o etičnosti in prihodnosti sprave vedno bolj sega v današnji čas. V eni od definicij zapiše: »Slovenska sprava je narodna sprava: sprava naroda v sebi in s samim seboj, utemeljena v spravljenosti vsakega od nas s svojo vestjo kot glasom lastne biti.« Glede krivde in odgovornosti pa: »Nismo vsi odgovorni za vse, smo pa odgovorni za svoje stališče do vsega, tudi do tistega, česar nismo naredili.«

V nadaljevanju knjige Slovenski razkoli in slovenska sprava Tine Hribar ostro in polemično ocenjuje aktualne politične in družbene razmere v državi ter vzroke zanje. Zgovorna je kronika spreminjanja stališč članov Slovenske akademije znanosti in umetnosti do sprave, zlasti ob lanski objavi Slovenske sprave ter javnih odzivih nanjo. Kot soavtor ustave in več drugih ključnih dokumentov Tine Hribar seveda pozna njihovo nastajanje in poznejšo usodo. S soprogo Spomenko kljub ponavljajočim se zastojem in razočaranjem vztraja, da je sprejetje sprave, kot jo opredeljuje, usodnega pomena za prihodnost slovenstva. Večina, tudi med akademiki, zadnjo različico v celoti ali večidel sprejema, levi in desni skrajneži, kot jim pravi, pa jo že spodkopavajo. Zato ta čas ne vidi možnosti za sprejetje in potrditev besedila v parlamentu. Ob tem ne skriva zaskrbljenosti: »Strah pred resnico vodi v sovraštvo do sprave; sovraštvo pa do iskanja zla zgolj pri nasprotniku in prikrivanja zla na lastni strani,« opozarja.


16.05.2018

Mestno gledališče ljubljansko - Praznina spomina

Mestno gledališče ljubljansko Barbara Zemljič Praznina spomina Gledališka kriminalna nadaljevanka Krstna uprizoritev Premiera 14. in 15. maj 2018 Režija Nina Šorak Dramaturgija Urša Adamič Scenografija Lenka Đorojević Kostumografija Tina Pavlović Avtorica videa Pila Rusjan Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Nastopajo Jette Ostan Vejrup, Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Gaber K. Trseglav, Bernarda Oman, Boris Ostan, Ana Dolinar Horvat, Mojca Funkl, Primož Pirnat, Maruša Majer k. g. Po lanskih Vranjih vratih Nejca Gazvode so v Mestnem gledališču ljubljanskem letos avtorstvo kriminalne serije zaupali Barbari Zemljič. V Praznini spomina se na mali sceni v štirih delih odvije kriminalna zgodba o minulem in sedanjih zločinih; v njej nastopa deseterica igralcev, režijo podpisuje Nina Šorak. Serijo si je v dveh večerih ogledala Staša Grahek. foto Peter Giodani


26.04.2018

Mestno gledališče ljubljansko - Orlando

Mestno gledališče ljubljansko Drago Ivanuša Orlando Po motivih istoimenskega romana Virginie Woolf Krstna uprizoritev Premiera 25. april 2018 Avtor glasbe Drago Ivanuša Režiserka Barbara Hieng Samobor Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Uroš Belantič Koreografka Anja Möderndorfer Lektorica Maja Cerar Oblikovalka maske Barbara Pavlin Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Korepetitorja Jože Šalej in Ana Erčulj Nastopajo Matic Lukšič, Iva Krajnc Bagola, Nataša Tič Ralijan, Lado Bizovičar k. g., Tomo Tomšič k. g., Sebastian Cavazza, Jaka Lah, Ajda Smrekar, Lena Hribar, Eva Stražar k. g., Robert Korošec k. g., Matej Zemljič k. g., Drago Ivanuša / Jože Šalej V Mestnem gledališču ljubljanskem so premierno uprizorili muzikal Orlando, izvirno slovensko delo, ki ga je skladatelj Drago Ivanuša ustvaril na podlagi istoimenskega romana Virginie Woolf. Več Anamarija Štukelj Cusma. Foto Peter Giodani


25.04.2018

Lutkovno gledališče Ljubljana - Vihar v glavi

Lutkovno gledališče Ljubljana Ned Glasier, Emily Lim in Company Three Vihar v glavi Premiera 24.4.2018 Prevod in priredba Primož Ekart, Ana Duša, skupina Vihar v glavi Režija Primož Ekart Dramaturgija Ana Duša Igrajo Jaka Babič, Neža Dvorščak, Matic Eržen, Nace Korošec, Julita Kropec, Tilen Lajevec, Ana Logar, Aja Markovič, Ronja Matijevec Jerman, Maks Mihajlović, Jon Napotnik, Sergej Osterc, Urška Pečevnik, Ana Pribošič, Alica Ela Rogelj, Aleksandra Staroveški, Svit Stefanija Scenografija Damir Leventić Kostumografija Maja Mirković Koreografija Sebastjan Starič Avtorska glasba Koala Voice V Lutkovnem gledališču Ljubljana je sinoči 17 mladostnikov premierno uprizorilo gledališko avanturo Vihar v glavi, ki je sicer nastala tudi po gledališki zamisli najstnikov londonske gledališke skupine ter na podlagi znanstvenih dognanj o razvoju in delovanju možganov. Sinočnja predstava, ki jo je režiral Primož Ekart, dramaturginja pa je bila Ana Duša, pa je spregovorila iz prepleta besedil življenj tukajšnjih mladostnikov. Magda Tušar. foto Matej Povše


27.04.2018

Drama SNG Ljubljana - Matiček se ženi

Drama SNG Ljubljana Anton Tomaž Linhart Ta veseli dan ali Matiček se ženi Premiera 26.4.2018 Režiser Janusz Kica Dramaturginja Mojca Kranjc Scenografinja Karin Fritz Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Skladatelj Kyrre Kvam Oblikovalec svetlobe Aleš Vrhovec Nastopajo Marko Mandić, Polona Juh, Gregor Baković, Nina Ivanišin, Nik Škrlec, Igor Samobor, Ivo Ban, Bojan Emeršič, Eva Jesenovec, Rok Vihar, Zvone Hribar, Sabina Kogovšek, Lucija Harum V ljubljanski Drami je bila sinoči premiera komedije Ta veseli dan ali Matiček se ženi v režiji Janusza Kice. Z delom Antona Tomaža Linharta so sklenili jubilejno sezono ob 150. obletnici Dramatičnega društva v Ljubljani. Nova uprizoritev Matička med drugim priča o kondiciji osrednjega slovenskega gledališča, namigne pa tudi o tem, kdo in kaj znamo biti Slovenci na »ta veseli dan«. Nekaj misli po premieri je strnil Dušan Rogelj. Foto Peter Uhan


14.05.2018

Vinko Möderndorfer: Druga preteklost

Obsežen, prek 800 strani obsegajoč roman Druga preteklost je Vinko Möderndorfer označil za fresko – in jo v besedilu opisal kot »kopico človeških figur, postavljenih v različne pokrajine«. Iz današnjega zornega kota opazuje predvsem življenje v desetletjih okoli druge svetovne vojne, množico posameznikov z različnimi videnji in doživljanji. Roman je izdala založba Goga, ocenjuje ga Matej Bogataj.


21.04.2018

P. Mlakar, D. Živadinov: Odilo. Zatemnitev. Oratorij.

Režija: Dragan Živadinov Slovensko mladinsko gledališče in CUK Kino Šiška Premiera: 20.4.2018, CUK Kino Šiška Predstava Odílo. Zatemnitev. Oratorij., ki jo je vsebinsko in oblikovno zaznamovalo življenje Odila Globočnika, je zaživela na odru Katedrale Kina Šiška. Oratorij, ki ga oblikuje veliko število nastopajočih: igralcev, pevcev in statistov, učinkuje s premišljeno umestitvijo zgodovinskih dejstev v etični okvir večnosti. foto: Nada Žgank


04.11.2017

Mohamed El Khatib: Naj bo konec lep

Mini teater, Mestno gledališče Ptuj, Novo kazalište Zagreb / Premiera 3.11.2017 Režiser, dramaturg in izbor glasbe: Ivica Buljan Prevajalka: Suzana Koncut Scenograf in video: Mark Požlep Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka lektorice: Špela Kopitar Fotograf: Mark Požlep Oblikovalec plakata in gledališkega lista: Zoran Pungerčar Igra: Robert Waltl Po premieri v Mestnem gledališču Ptuj so sinoči predstavo Naj bo konec lep uprizorili še pri drugem koprodukcijskem partnerju, v ljubljanskem Mini teatru. Avtor Mohamed El Khatib je za besedilo prejel francosko veliko nagrado za dramatiko, v njem pa avtobiografsko pripoved o izgubi matere sestavlja iz transkripcij pogovorov, videov, elektronskih in telefonskih sporočil – dokumentarni material prepleta s fikcijo. Prvo uprizoritev besedila izven Francije si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Mark Požlep


Stran 102 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov