Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Spomenka in Tine Hribar: Slovenski razkoli in slovenska sprava

24.01.2022

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič

Mengeš : Ciceron, 2021

Deloma že objavljeno, zdaj v skupni knjigi strnjeno pisanje publicistke Spomenke Hribar in njenega družbeno prav tako izpostavljenega soproga, filozofa akademika Tineta Hribarja o slovenskih razkolih in slovenski spravi je takoj po izidu silovito razvnelo strasti. V polemiko se je med pandemijo in z njo povezanimi stiskami z razmišljanjem in razsojanjem o narodni razdvojenosti vključilo toliko različno opredeljenih državljanov Slovenije, kot že dolgo ne. Kar je dobro, saj bi bil molk slabša izbira.

Skupnemu uvodu sledita ponatis prelomnega eseja Krivda in greh in dopolnjenega članka Zamolčana zgodovina in sočutje iz leta 2019, kjer Spomenka Hribar piše o usodnosti zavračanja sprave v duhu načela Kdor ni z nami, je proti nam. To geslo Antona Mahniča s konca 19. stoletja je na Evharističnem kongresu leta 1935 v Ljubljani spodbudilo napoved križarske vojne liberalizmu in komunizmu, ki se prek bratomorne državljanske vojne nadaljuje v naš čas. »Kako zelo,« pripomni avtorica, »sta si podobni marksistično-leninistična in klerikalno-katoliška govorica!«

Spomenka Hribar ob poskusu predstavitve začetka katoliškega totalitarizma piše, da se nam bo šele s primerjalno interpretativno analizo klerikalno katoliškega in boljševiško-komunističnega ekskluzivizma »razjasnila podoba vrtinčenja vzrokov in posledic v dogajanju med domačo državljansko vojno«. Skrajni čas je, da »po več kot sto letih zavestne ločitve duhov od mahničevsko klerikalne prek boljševiške razredno-bojne do poosamosvojitvene protikomunistične to obdobje naše zgodovine zaključimo«, še poudarja.

Medtem ko ona vidi eno ključnih pobud zoper spravo med Slovenci – Cerkvi vdanimi in podrejenimi katoliki in liberalno usmerjenimi rojaki – češ, z nemškimi nacionalisti še, z odpadniki od vere pa nikakor ne! – akademik Tine Hribar v Mahničevih pozivih k ločevanju odkriva razloge za razkol globlje v preteklosti. Čas prvega razkola vidi v valjhunskem pokristjanjevanju, drugega v protireformaciji, o tretjemu razkolu, Mahničevi cepitvi duhov, pa še enkrat piše Spomenka Hribar, ki knjigo tudi sklene s spisom Ustaviti refašizacijo desnice in reboljševizacijo levice.

Tine Hribar začenja utemeljevanje svojega pogleda na zgodovinski razvoj Slovencev in še trajajoči razkol z vprašanjema: »Je slovenska sprava najprej sprava med Slovenci? Na podlagi slovenstva, med Slovenci kot pripadniki istega naroda?!« In odgovarja: »Ne – dokler sta religija in ideologija (katolicizem in komunizem) več vredna od (slovenske) nacionalnosti, tako da sta vernost in zavednost (cerkvena in partijska gorečnost) postavljeni pred slovenstvo. A človek se ne rodi kot katolik niti kot komunist; rodi pa se kot človek tega ali onega naroda.«

Nadaljuje z razčlenjevanjem sporočil Krsta pri Savici Franceta Prešerna in Dominika Smoleta, ki si ju nasprotni strani razlagata po svoje. In med drugim zapiše: »Bogomila je v glavnem molila, Črtomir pa je postal aktivni pospeševalec Valjhunovega ekspanzivnega krščanstva.« Poudarja tudi pomembnost ločevanja med spravo in pomiritvijo, med mirom, ki izvira iz sprave, in mirom kot rezultatom pomiritve, pacifikacije.

Ob drugem razkolu Tine Hribar opozarja na vnovično zaostritev 350 let pozneje v navezi med ideologom Mahničem in nadškofom Jakobom Missio, ki se ni zavzemal za jezik večine vernikov, češ tudi narodnost v večnacionalni državi se »lahko v polnosti uresniči le v univerzalni, nadnacionalni katoliški Cerkvi«. Velja dodati, da je njegova nespravljivost zajela le bojeviti vrh klera, medtem ko se mu zlasti primorski čedermaci v tem pogledu niso uklonili.

Zatem Hribar podrobneje sledi obdobjem stopnjevanja spora med Cerkvijo in vsemi, ki niso na njeni strani. Po letu 1935, ko je Mahniča nasledil Aleš Ušeničnik, nadaljuje z analizo medvojne kolaboracije. Leta 1942, ugotavlja, sta se nasprotnika, siamska dvojčka, »ki sta drug drugega na smrt sovražila, zapletla v smrtni krč,« umor Erlicha pa je bil zločin, ki je, »kakor zdaj vidim, bratomorno državljansko vojno naredil za nepovratno ...«

Potem ko nameni veliko pozornosti vlogi škofa Rožmana in se posveti vprašanju, kaj je in kaj ni vsebina sprave, Hribar tudi v razmišljanjih o etičnosti in prihodnosti sprave vedno bolj sega v današnji čas. V eni od definicij zapiše: »Slovenska sprava je narodna sprava: sprava naroda v sebi in s samim seboj, utemeljena v spravljenosti vsakega od nas s svojo vestjo kot glasom lastne biti.« Glede krivde in odgovornosti pa: »Nismo vsi odgovorni za vse, smo pa odgovorni za svoje stališče do vsega, tudi do tistega, česar nismo naredili.«

V nadaljevanju knjige Slovenski razkoli in slovenska sprava Tine Hribar ostro in polemično ocenjuje aktualne politične in družbene razmere v državi ter vzroke zanje. Zgovorna je kronika spreminjanja stališč članov Slovenske akademije znanosti in umetnosti do sprave, zlasti ob lanski objavi Slovenske sprave ter javnih odzivih nanjo. Kot soavtor ustave in več drugih ključnih dokumentov Tine Hribar seveda pozna njihovo nastajanje in poznejšo usodo. S soprogo Spomenko kljub ponavljajočim se zastojem in razočaranjem vztraja, da je sprejetje sprave, kot jo opredeljuje, usodnega pomena za prihodnost slovenstva. Večina, tudi med akademiki, zadnjo različico v celoti ali večidel sprejema, levi in desni skrajneži, kot jim pravi, pa jo že spodkopavajo. Zato ta čas ne vidi možnosti za sprejetje in potrditev besedila v parlamentu. Ob tem ne skriva zaskrbljenosti: »Strah pred resnico vodi v sovraštvo do sprave; sovraštvo pa do iskanja zla zgolj pri nasprotniku in prikrivanja zla na lastni strani,« opozarja.


Ocene

2027 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Spomenka in Tine Hribar: Slovenski razkoli in slovenska sprava

24.01.2022

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič

Mengeš : Ciceron, 2021

Deloma že objavljeno, zdaj v skupni knjigi strnjeno pisanje publicistke Spomenke Hribar in njenega družbeno prav tako izpostavljenega soproga, filozofa akademika Tineta Hribarja o slovenskih razkolih in slovenski spravi je takoj po izidu silovito razvnelo strasti. V polemiko se je med pandemijo in z njo povezanimi stiskami z razmišljanjem in razsojanjem o narodni razdvojenosti vključilo toliko različno opredeljenih državljanov Slovenije, kot že dolgo ne. Kar je dobro, saj bi bil molk slabša izbira.

Skupnemu uvodu sledita ponatis prelomnega eseja Krivda in greh in dopolnjenega članka Zamolčana zgodovina in sočutje iz leta 2019, kjer Spomenka Hribar piše o usodnosti zavračanja sprave v duhu načela Kdor ni z nami, je proti nam. To geslo Antona Mahniča s konca 19. stoletja je na Evharističnem kongresu leta 1935 v Ljubljani spodbudilo napoved križarske vojne liberalizmu in komunizmu, ki se prek bratomorne državljanske vojne nadaljuje v naš čas. »Kako zelo,« pripomni avtorica, »sta si podobni marksistično-leninistična in klerikalno-katoliška govorica!«

Spomenka Hribar ob poskusu predstavitve začetka katoliškega totalitarizma piše, da se nam bo šele s primerjalno interpretativno analizo klerikalno katoliškega in boljševiško-komunističnega ekskluzivizma »razjasnila podoba vrtinčenja vzrokov in posledic v dogajanju med domačo državljansko vojno«. Skrajni čas je, da »po več kot sto letih zavestne ločitve duhov od mahničevsko klerikalne prek boljševiške razredno-bojne do poosamosvojitvene protikomunistične to obdobje naše zgodovine zaključimo«, še poudarja.

Medtem ko ona vidi eno ključnih pobud zoper spravo med Slovenci – Cerkvi vdanimi in podrejenimi katoliki in liberalno usmerjenimi rojaki – češ, z nemškimi nacionalisti še, z odpadniki od vere pa nikakor ne! – akademik Tine Hribar v Mahničevih pozivih k ločevanju odkriva razloge za razkol globlje v preteklosti. Čas prvega razkola vidi v valjhunskem pokristjanjevanju, drugega v protireformaciji, o tretjemu razkolu, Mahničevi cepitvi duhov, pa še enkrat piše Spomenka Hribar, ki knjigo tudi sklene s spisom Ustaviti refašizacijo desnice in reboljševizacijo levice.

Tine Hribar začenja utemeljevanje svojega pogleda na zgodovinski razvoj Slovencev in še trajajoči razkol z vprašanjema: »Je slovenska sprava najprej sprava med Slovenci? Na podlagi slovenstva, med Slovenci kot pripadniki istega naroda?!« In odgovarja: »Ne – dokler sta religija in ideologija (katolicizem in komunizem) več vredna od (slovenske) nacionalnosti, tako da sta vernost in zavednost (cerkvena in partijska gorečnost) postavljeni pred slovenstvo. A človek se ne rodi kot katolik niti kot komunist; rodi pa se kot človek tega ali onega naroda.«

Nadaljuje z razčlenjevanjem sporočil Krsta pri Savici Franceta Prešerna in Dominika Smoleta, ki si ju nasprotni strani razlagata po svoje. In med drugim zapiše: »Bogomila je v glavnem molila, Črtomir pa je postal aktivni pospeševalec Valjhunovega ekspanzivnega krščanstva.« Poudarja tudi pomembnost ločevanja med spravo in pomiritvijo, med mirom, ki izvira iz sprave, in mirom kot rezultatom pomiritve, pacifikacije.

Ob drugem razkolu Tine Hribar opozarja na vnovično zaostritev 350 let pozneje v navezi med ideologom Mahničem in nadškofom Jakobom Missio, ki se ni zavzemal za jezik večine vernikov, češ tudi narodnost v večnacionalni državi se »lahko v polnosti uresniči le v univerzalni, nadnacionalni katoliški Cerkvi«. Velja dodati, da je njegova nespravljivost zajela le bojeviti vrh klera, medtem ko se mu zlasti primorski čedermaci v tem pogledu niso uklonili.

Zatem Hribar podrobneje sledi obdobjem stopnjevanja spora med Cerkvijo in vsemi, ki niso na njeni strani. Po letu 1935, ko je Mahniča nasledil Aleš Ušeničnik, nadaljuje z analizo medvojne kolaboracije. Leta 1942, ugotavlja, sta se nasprotnika, siamska dvojčka, »ki sta drug drugega na smrt sovražila, zapletla v smrtni krč,« umor Erlicha pa je bil zločin, ki je, »kakor zdaj vidim, bratomorno državljansko vojno naredil za nepovratno ...«

Potem ko nameni veliko pozornosti vlogi škofa Rožmana in se posveti vprašanju, kaj je in kaj ni vsebina sprave, Hribar tudi v razmišljanjih o etičnosti in prihodnosti sprave vedno bolj sega v današnji čas. V eni od definicij zapiše: »Slovenska sprava je narodna sprava: sprava naroda v sebi in s samim seboj, utemeljena v spravljenosti vsakega od nas s svojo vestjo kot glasom lastne biti.« Glede krivde in odgovornosti pa: »Nismo vsi odgovorni za vse, smo pa odgovorni za svoje stališče do vsega, tudi do tistega, česar nismo naredili.«

V nadaljevanju knjige Slovenski razkoli in slovenska sprava Tine Hribar ostro in polemično ocenjuje aktualne politične in družbene razmere v državi ter vzroke zanje. Zgovorna je kronika spreminjanja stališč članov Slovenske akademije znanosti in umetnosti do sprave, zlasti ob lanski objavi Slovenske sprave ter javnih odzivih nanjo. Kot soavtor ustave in več drugih ključnih dokumentov Tine Hribar seveda pozna njihovo nastajanje in poznejšo usodo. S soprogo Spomenko kljub ponavljajočim se zastojem in razočaranjem vztraja, da je sprejetje sprave, kot jo opredeljuje, usodnega pomena za prihodnost slovenstva. Večina, tudi med akademiki, zadnjo različico v celoti ali večidel sprejema, levi in desni skrajneži, kot jim pravi, pa jo že spodkopavajo. Zato ta čas ne vidi možnosti za sprejetje in potrditev besedila v parlamentu. Ob tem ne skriva zaskrbljenosti: »Strah pred resnico vodi v sovraštvo do sprave; sovraštvo pa do iskanja zla zgolj pri nasprotniku in prikrivanja zla na lastni strani,« opozarja.


23.12.2019

Miha Mazzini: Funny

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Ana Bohte in Jure Franko.


20.12.2019

Vojna zvezd: Vzpon Skywalkerja

… z izbranimi kritiškimi odzivi in pogovorom z Matejem Juhom.


20.12.2019

Nož v hrbet

Ocena klasične detektivke s sodobnim pristopom Riana Johnsona z zvezdniško zasedbo.


20.12.2019

Portret mladenke v ognju

Scenarij je na filmskem festivalu v Cannesu prejel nagrado za najboljši scenarij.


20.12.2019

Sune in Sune

Švedski komični mladinski film.


16.12.2019

Jernej Županič: Behemot

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Ana Bohte in Jure Franko.


16.12.2019

Sergej Harlamov: Mnogoboj mitologij

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Ana Bohte in Jure Franko.


16.12.2019

Ivo Andrić: Na sončni strani

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Jure Franko.


16.12.2019

Erich Prunč: Tihožitja in Besi

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Bereta Ana Bohte in Jure Franko.


15.12.2019

Andrej Rozman Roza: Obuti maček

»Nismo skušali narediti nekaj broadwayjskega, ampak smo skušali narediti nekaj avtentičnega,« o družinskem mijauziklu Obuti maček pove režiser Vito Taufer. Priredbo znane pravljice Obuti maček je napisal Andrej Rozman - Roza, predstava pa je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Gledališča Koper. Premiero si je ogledala Saška Rakef. Ustvarjalci Režija: Vito Taufer Glasba: Nana Forte, Jure Ivanušič Dramaturgija: Dubravko Mihanović Asistenca režije: Mitja Lovše Scenografija in kostumografija: Barbara Stupica Projekcije: Barbara Stupica, Nejc Saje Video: Nejc Saje Korepeticija: Diego Barrios Ross Koreografija: Natalija Manojlović Varga Lektorica: Mateja Dermelj Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Vodja predstave: Liam Hlede/Urša Červ Zasedba Maček, človekoliki maček v škornjih, Lutkamuc (glas – video): Rok Matek Matic, mlad in simpatičen (takisto na videu): Luka Cimprič Marjetica, mlada in simpatična kraljična: Anja Drnovšek Kralj, njen sitni in nervozni oče: Ivan Rupnik Kraljica, njena tečna in razvajena mama: Maruša Oblak Brdavšek, grof in poosebljena hudoba: Ivan Godnič Glasbenik, Sodnik (video): Jure Ivanušič Glasbenik, Pomočnica (video): Uroš Maček Glasbenik: Vasko Atanasovski Glasbenik: Marjan Stanić Glasbenik: Žiga Golob Lutkamuc (animacija – video): Barbara Bulatović Avtor fotografije: Miha Fras Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Gledališče Koper/Premiera:14. 12. 2019


16.12.2019

Neda R. Bric: Dr. Prešeren

Prešernovo gledališče Kranj Neda R. Bric: Dr.Prešeren, krstna uprizoritev 13. in 14. decembra 2019. Režija: Neda R. Bric Dramaturg:Rok Andres Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov Scenograf: Branko Hojnik Avtor glasbe: Damir Avdić Avtorica videa: Pila Rusjan Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe: Nejc Plevnik Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Vesna Slapar, Darja Reichman, Nataša Keser k. g./Lara Fortuna k. g., Vesna Pernarčič, Peter Musevski, Blaž Setnikar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek NAPOVED: V letu, ko je minilo sto sedemdeset let odkar je v Kranju umrl slovenski pesnik France Prešeren, v letu, ki prihaja, pa se spominjamo dve sto dvajsete obletnice njegovega rojstva, je bilo sinoči v Prešernovem gledališču v Kranju krstno uprizorjeno besedilo Nede Rusjan Bric z naslovom Dr. Prešeren. V njem se ukvarja s pričevanji Prešernovih žensk. Od kod je črpala snov, pove: KUL631 Neda Rusjan Bric je dramo tudi režirala, na premieri je bila Tadeja Krečič.


13.12.2019

Fanatični filharmoniki

Sinoči je bil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani četrti koncert iz letošnjega cikla oranžnega abonmaja. Poročilo je pripravil Andrej Bedjanič.


13.12.2019

Ocena filma Jumanji: Naslednja stopnja

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


13.12.2019

Ocena filma Aeronavta

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


13.12.2019

Ocena filma Greš? Grem!

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.12.2019

Robert Titan Felix: Povedati moraš ime

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Jure Franko.


09.12.2019

Slavko Pregl: Srajca srečnega človeka

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


09.12.2019

Tjaša Koprivec Vuga: Tu je moj onkraj

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere: Jasna Rodošek


09.12.2019

Viktor Pelevin: Rumena puščica

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Jasna Rodošek.


06.12.2019

Korporacija

Ko so pred slabimi tremi leti v slovenskih kinematografih zalajali Psi brezčasja, prvi pravi slovenski film noir in celovečerni prvenec režiserja Mateja Nahtigala, je bil njihov lajež dobro slišan. V neodvisni produkciji posnet film je kljub temačni mafijski tematiki izžareval tisto pristno ustvarjalno navdušenje, ki je pulziralo s filmskega platna med gledalce in prepričalo celo najbolj skeptične, zato so bila pričakovanja ob novem Nahtigalovem projektu temu primerno visoka. Žal nekoliko previsoka. Korporacija je, v primerjavi s Psi brezčasja zastavljena izredno ambiciozno in prav to se zdi, je tudi njena poglavitna težava. Čudoviti kadri, skrivnostni posnetki nočnih ulic, poigravanje s kotom kamere, ki naredi zanimivo še najbolj neugledno zagrebško stolpnico, dolge vožnje z avtomobilom in seveda obvezno sukanje cigaretnega dima, vse to naj bi pomagalo ustvariti pravo napeto kriminalno razpoloženje, v katerem poskuša policijski inšpektor Leon Gall preprečiti graditev največjega stavbnega kompleksa na mestu barakarskega naselja, kjer je kot otrok narkomanske matere nekoč živel tudi sam. Pri tem se seveda zaplete v stvari, ki jim ni kos in njegova zgodba dobi – čisto prehitro in preveč preprosto – pričakovano nepričakovani zasuk, film pa celo novega protagonista. Nedvomno je, da so bile želje po ustvarjanju resnično dobre slovenske kriminalne drame velike, letvica, ki si jo je Nahtigal sam postavil, pa resnično visoko, a samo impresivni panoramski posnetki in odlični igralci na čelu s Primožem Vrhovcem, Urošem Fürstom in še posebej zanimivo Jano Zupančič ne morejo nadomestiti manka pri sami zgodbi. Ta je po eni strani prepolna različnih zastranitev in drobnih ovinkov, ki naj bi osvetlili Leonovo preteklost, po drugi pa se vse odvija izrazito prehitro, preveč poenostavljeno, ne povsem logično in predvsem pretirano v slogu ne ravno najboljših ameriških epizodnih serij. Vprašanj, ki skupaj z grenkim priokusom ostanejo gledalcu, je tako na koncu skoraj več, kot jih je bilo ob začetku filma, kar za tovrstni žanr morda ni ravno najbolj pohvalno. Korporacija je film prevelikih ambicij, želja in pričakovanj in manjka mu tistega začetniškega navdušenja, tiste želje po ustvarjanju zaradi ustvarjanja samega, ki je prevevala Pse brezčasja, tu pa se je izgubila v pretiranih počasnih bližnjih posnetkih in neposrečeno izpeljani zgodbi. Na kratko – preveč razpoloženja in premalo vsebine.


Stran 79 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov