Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Tragedija Macbetha

21.01.2022


Film je na ogled na Applovi platformi pretočnih vsebin TV+

Macbeth je ena najbolj znanih Shakespearjevih tragedij, zgodba o tem, kako neverjetno hitro se čast pokvari v častihlepje, in moralnem zlomu, ki sledi grozljivemu dejanju. Film je režiral Joel Coen, prvič brez brata Ethana, ki se je začasno odločil posvetiti delu za gledališče. To je pravzaprav nenavadno, saj Tragedija Macbetha, filmska priredba gledališke igre, posneta na minimalistični sceni s črno-belo tehniko, daje vtis odrske produkcije. Toda Joel Coen se s to podobo ne ujame v past številnih režiserjev, ki so ustvarili preveč »gledališke« priredbe dramskih besedil, polne monologov, ki niso organsko povezani v realistično zastavljeno dogajanje in okolje. Prav scena Tragedije Macbetha namreč poskrbi za to, da gledalec v zgodbi niti ne išče realizma, temveč dušo in srce te drame, ki ju z odlično igro razgalja zasedba s Frances McDormand in Denzelom Washingtonom na čelu.

Sama zgodba Tragedije Macbetha ne prinaša večjih odklonov od izvirnika, a jih je ravno dovolj, da je očitno, po katerih predhodnikih se je Coen najbolj zgledoval. Vizualno je z ekspresionizmom in noirjem navdihnjena podoba blizu priredbi Orsona Wellsa iz leta 1948, delno pa tudi Krvavemu prestolu Akire Kurosawe, ki je dogajanje transponiral na Japonsko 17. stoletja in še zmeraj velja za eno najboljših adaptacij Shakespearja. Pri spremembah zapleta je Coen morda še najbliže Macbethu, ki ga je leta 1971 v Playboyevi produkciji posnel Roman Polanski, saj na podobno machiavellistično raven povzdigne vlogo sicer stranskega lika viteza Rossa, ki ga je tukaj odlično upodobil shakespearjanski igralec Alex Hassell. Najbrž namenoma ima film še najmanj skupnega z zadnjo veliko adaptacijo iz leta 2015, ki jo je režiral Justin Kurzel, z Michaelom Fassbenderjem in Marion Cotillard v glavnih vlogah. Ta sicer prav tako impresivni film se je namreč po vizualni plati in akciji zgledoval predvsem po seriji Igra prestolov.

Tudi dobrih štiristo let po prvi uprizoritvi je Macbethova zgodba še zmeraj relevantna metafora o željah, ambicijah in odgovornosti, filmske adaptacije klasičnih zgodb pa so dokazano eden najboljših pristopov, kako obdržati zanimanje za to literaturo med mlajšimi generacijami. Predvsem pa Coenova Tragedija Macbetha z osupljivo lepoto vizualno-zvočne podobe, mojstrsko postavitvijo mizanscene in igralsko predstavo nakazuje, da bo Shakespeare navdihoval umetnost še naslednjih štiristo let.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Tragedija Macbetha

21.01.2022


Film je na ogled na Applovi platformi pretočnih vsebin TV+

Macbeth je ena najbolj znanih Shakespearjevih tragedij, zgodba o tem, kako neverjetno hitro se čast pokvari v častihlepje, in moralnem zlomu, ki sledi grozljivemu dejanju. Film je režiral Joel Coen, prvič brez brata Ethana, ki se je začasno odločil posvetiti delu za gledališče. To je pravzaprav nenavadno, saj Tragedija Macbetha, filmska priredba gledališke igre, posneta na minimalistični sceni s črno-belo tehniko, daje vtis odrske produkcije. Toda Joel Coen se s to podobo ne ujame v past številnih režiserjev, ki so ustvarili preveč »gledališke« priredbe dramskih besedil, polne monologov, ki niso organsko povezani v realistično zastavljeno dogajanje in okolje. Prav scena Tragedije Macbetha namreč poskrbi za to, da gledalec v zgodbi niti ne išče realizma, temveč dušo in srce te drame, ki ju z odlično igro razgalja zasedba s Frances McDormand in Denzelom Washingtonom na čelu.

Sama zgodba Tragedije Macbetha ne prinaša večjih odklonov od izvirnika, a jih je ravno dovolj, da je očitno, po katerih predhodnikih se je Coen najbolj zgledoval. Vizualno je z ekspresionizmom in noirjem navdihnjena podoba blizu priredbi Orsona Wellsa iz leta 1948, delno pa tudi Krvavemu prestolu Akire Kurosawe, ki je dogajanje transponiral na Japonsko 17. stoletja in še zmeraj velja za eno najboljših adaptacij Shakespearja. Pri spremembah zapleta je Coen morda še najbliže Macbethu, ki ga je leta 1971 v Playboyevi produkciji posnel Roman Polanski, saj na podobno machiavellistično raven povzdigne vlogo sicer stranskega lika viteza Rossa, ki ga je tukaj odlično upodobil shakespearjanski igralec Alex Hassell. Najbrž namenoma ima film še najmanj skupnega z zadnjo veliko adaptacijo iz leta 2015, ki jo je režiral Justin Kurzel, z Michaelom Fassbenderjem in Marion Cotillard v glavnih vlogah. Ta sicer prav tako impresivni film se je namreč po vizualni plati in akciji zgledoval predvsem po seriji Igra prestolov.

Tudi dobrih štiristo let po prvi uprizoritvi je Macbethova zgodba še zmeraj relevantna metafora o željah, ambicijah in odgovornosti, filmske adaptacije klasičnih zgodb pa so dokazano eden najboljših pristopov, kako obdržati zanimanje za to literaturo med mlajšimi generacijami. Predvsem pa Coenova Tragedija Macbetha z osupljivo lepoto vizualno-zvočne podobe, mojstrsko postavitvijo mizanscene in igralsko predstavo nakazuje, da bo Shakespeare navdihoval umetnost še naslednjih štiristo let.


04.02.2022

Titan

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


04.02.2022

Ulica nočnih mor

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.02.2022

Aleksander Gadžijev navdušil publiko 2. koncerta 5. Zimskega festivala

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


31.01.2022

Dževad Karahasan: Vonj po strahu

Avtor recenzije: Simon Popek Bere: Jure Franko.


31.01.2022

Andrzej Stasiuk: Fado

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere: Jure Franko.


31.01.2022

Nataša Velikonja: Prostor sred križišč

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Aleksander Golja in Lidija Hartman.


31.01.2022

Željko Kozinc: Ledina neba

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


28.01.2022

Vzporedni materi

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.01.2022

Električno življenje Louisa Waina

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.01.2022

Junak

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


26.01.2022

Sally Potter: Party

Sally Potter: Party, premiera na velikem odru SNG Drama Ljubljana, 26. 1. 2022 Prevajalka: Tina Mahkota Režiser: Ivica Buljan Umetniški sodelavec: Robert Waltl Dramaturginja: Mojca Kranjc Scenograf: Mark Požlep Kostumografinja: Ana Savić Gecan Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa son:DA, Toni Soprano Meneglejte Lektor: Arko Asistentka dramaturgije: Manca Sevšek Majeršič Asistentka kostumografinje: Nina Gorišek Igrajo: Nataša Barbara Gračner Marko Mandić Polona Juh Igor Samobot Zvezdana Mlakar Saša Pavlin Stošić Timon Šturbej NAPOVED: Party. Tako je naslov filma scenaristke in režiserke Sally Potter iz leta 2017, po katerem je režiser Ivica Buljan ob sodelovanju Roberta Valtla na veliki oder ljubljanske Drame postavil prvo slovensko uprizoritev tega besedila v prevodu Tine Mahkota in ob dramaturgiji Mojce Krajnc. Drama Party se dotika več tem sodobnih družb, med drugim tudi položaja zdravstva in umetne oploditve v istospolnih zvezah. Premiera je bila sinoči na velikem odru, ogledala si jo je Tadeja Krečič:


24.01.2022

Boris Kolar: Potopimo Islandijo

Avtorira recenzije: Katarina Mahnič Bere Barbara Zupan


24.01.2022

Kristina Kočan: Selišča

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Barbara Zupan.


24.01.2022

Spomenka in Tine Hribar: Slovenski razkoli in slovenska sprava

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič


21.01.2022

Zastoj

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.01.2022

V Slovenski kinoteki predvajajo filme Chrisa Markerja

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.01.2022

Katarina Šrimpf Vendramin: Zgodbe in prostori

Avtor recenzije: Milan Vogel Bere Dejan Kaloper.


17.01.2022

Veronika Razpotnik: Krekspot na požarnih štengah

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.


17.01.2022

Goran Gluvić: Požri se, Robi

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Aleksander Golja


Stran 46 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov