Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film je na ogled na Applovi platformi pretočnih vsebin TV+
Macbeth je ena najbolj znanih Shakespearjevih tragedij, zgodba o tem, kako neverjetno hitro se čast pokvari v častihlepje, in moralnem zlomu, ki sledi grozljivemu dejanju. Film je režiral Joel Coen, prvič brez brata Ethana, ki se je začasno odločil posvetiti delu za gledališče. To je pravzaprav nenavadno, saj Tragedija Macbetha, filmska priredba gledališke igre, posneta na minimalistični sceni s črno-belo tehniko, daje vtis odrske produkcije. Toda Joel Coen se s to podobo ne ujame v past številnih režiserjev, ki so ustvarili preveč »gledališke« priredbe dramskih besedil, polne monologov, ki niso organsko povezani v realistično zastavljeno dogajanje in okolje. Prav scena Tragedije Macbetha namreč poskrbi za to, da gledalec v zgodbi niti ne išče realizma, temveč dušo in srce te drame, ki ju z odlično igro razgalja zasedba s Frances McDormand in Denzelom Washingtonom na čelu.
Sama zgodba Tragedije Macbetha ne prinaša večjih odklonov od izvirnika, a jih je ravno dovolj, da je očitno, po katerih predhodnikih se je Coen najbolj zgledoval. Vizualno je z ekspresionizmom in noirjem navdihnjena podoba blizu priredbi Orsona Wellsa iz leta 1948, delno pa tudi Krvavemu prestolu Akire Kurosawe, ki je dogajanje transponiral na Japonsko 17. stoletja in še zmeraj velja za eno najboljših adaptacij Shakespearja. Pri spremembah zapleta je Coen morda še najbliže Macbethu, ki ga je leta 1971 v Playboyevi produkciji posnel Roman Polanski, saj na podobno machiavellistično raven povzdigne vlogo sicer stranskega lika viteza Rossa, ki ga je tukaj odlično upodobil shakespearjanski igralec Alex Hassell. Najbrž namenoma ima film še najmanj skupnega z zadnjo veliko adaptacijo iz leta 2015, ki jo je režiral Justin Kurzel, z Michaelom Fassbenderjem in Marion Cotillard v glavnih vlogah. Ta sicer prav tako impresivni film se je namreč po vizualni plati in akciji zgledoval predvsem po seriji Igra prestolov.
Tudi dobrih štiristo let po prvi uprizoritvi je Macbethova zgodba še zmeraj relevantna metafora o željah, ambicijah in odgovornosti, filmske adaptacije klasičnih zgodb pa so dokazano eden najboljših pristopov, kako obdržati zanimanje za to literaturo med mlajšimi generacijami. Predvsem pa Coenova Tragedija Macbetha z osupljivo lepoto vizualno-zvočne podobe, mojstrsko postavitvijo mizanscene in igralsko predstavo nakazuje, da bo Shakespeare navdihoval umetnost še naslednjih štiristo let.
Film je na ogled na Applovi platformi pretočnih vsebin TV+
Macbeth je ena najbolj znanih Shakespearjevih tragedij, zgodba o tem, kako neverjetno hitro se čast pokvari v častihlepje, in moralnem zlomu, ki sledi grozljivemu dejanju. Film je režiral Joel Coen, prvič brez brata Ethana, ki se je začasno odločil posvetiti delu za gledališče. To je pravzaprav nenavadno, saj Tragedija Macbetha, filmska priredba gledališke igre, posneta na minimalistični sceni s črno-belo tehniko, daje vtis odrske produkcije. Toda Joel Coen se s to podobo ne ujame v past številnih režiserjev, ki so ustvarili preveč »gledališke« priredbe dramskih besedil, polne monologov, ki niso organsko povezani v realistično zastavljeno dogajanje in okolje. Prav scena Tragedije Macbetha namreč poskrbi za to, da gledalec v zgodbi niti ne išče realizma, temveč dušo in srce te drame, ki ju z odlično igro razgalja zasedba s Frances McDormand in Denzelom Washingtonom na čelu.
Sama zgodba Tragedije Macbetha ne prinaša večjih odklonov od izvirnika, a jih je ravno dovolj, da je očitno, po katerih predhodnikih se je Coen najbolj zgledoval. Vizualno je z ekspresionizmom in noirjem navdihnjena podoba blizu priredbi Orsona Wellsa iz leta 1948, delno pa tudi Krvavemu prestolu Akire Kurosawe, ki je dogajanje transponiral na Japonsko 17. stoletja in še zmeraj velja za eno najboljših adaptacij Shakespearja. Pri spremembah zapleta je Coen morda še najbliže Macbethu, ki ga je leta 1971 v Playboyevi produkciji posnel Roman Polanski, saj na podobno machiavellistično raven povzdigne vlogo sicer stranskega lika viteza Rossa, ki ga je tukaj odlično upodobil shakespearjanski igralec Alex Hassell. Najbrž namenoma ima film še najmanj skupnega z zadnjo veliko adaptacijo iz leta 2015, ki jo je režiral Justin Kurzel, z Michaelom Fassbenderjem in Marion Cotillard v glavnih vlogah. Ta sicer prav tako impresivni film se je namreč po vizualni plati in akciji zgledoval predvsem po seriji Igra prestolov.
Tudi dobrih štiristo let po prvi uprizoritvi je Macbethova zgodba še zmeraj relevantna metafora o željah, ambicijah in odgovornosti, filmske adaptacije klasičnih zgodb pa so dokazano eden najboljših pristopov, kako obdržati zanimanje za to literaturo med mlajšimi generacijami. Predvsem pa Coenova Tragedija Macbetha z osupljivo lepoto vizualno-zvočne podobe, mojstrsko postavitvijo mizanscene in igralsko predstavo nakazuje, da bo Shakespeare navdihoval umetnost še naslednjih štiristo let.
Avtor recenzije: Lev Detela Bere Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
V nedeljo dopoldne je v dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji v Ljubljani potekal drugi koncert iz letošnjega abonmajskega cikla Mozartine. Koncertni dogodek je bil v celoti namenjen glasbi Georga Friedricha Händla, ki sta jo poustvarila Simfonični orkester RTV Slovenija pod umetniškim vodstvom violončelista Gregorja Feleta in solist tenorist Aco Biščević. Poročilo o dogodku je pripravil Andrej Bedjanič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Mala drama SNG Drama Ljubljana Jan Krmelj: Življenje drugih (premiera 31. 1. 2020) po motivih filma Floriana Henckla von Donnersmarcka Režiser: Jan Krmelj Dramaturginja: Diana Koloini Skladatelj : Silence (Boris Benko, Primož Hladnik) Scenograf : Jan Krmelj Kostumografinja : Špela Ema Veble Oblikovalca luči : Jan Krmelj, Vlado Glavan Lektorica: Kristina Anželj Asistentka režiserja : Nika Prusnik Kardum Asistentka scenografa : Mila Peršin Igrajo: Janez Škof Gerd H. Wiesler Uroš Fürst Georg Dreyman Saša Mihelčič Christa-Maria Sieland Življenje drugih. Tak je naslov dramske priredbe Jana Krmelja po motivih filma z istim naslovom Floriana Henckela von Donnersmacka iz leta 2006, dobitnika oskarja za tujejezični film. Sinoči smo odrsko različico gledali na odru Male drame v Ljubljani. Dramaturginja predstave je bila Diana Koloini, režiser in scenograf pa Jan Krmelj.Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič. Foto: Peter Uhan
Neprilagojen, uporniški in z vedno kritičnim pogledom je Bellocchio ostal tudi v zrelem obdobju svojega ustvarjanja.
Vsi proti vsem je precej lahkotno, skorajda komično podan politični kriminalni triler, v katerem so dobesedno – vsi proti vsem.
Neveljaven email naslov