Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film odlikuje predvsem izredno duhovit, živahen, rahlo karikiran in ravno prav eruptiven začetek, poln pretiravanj.
Čeprav so jih stari Egipčani častili kot božanstva, je bila pot mačk do človekove postelje, kjer se danes počutijo tako domače, vse prej kot kratka in lahka. Še na polovici 19. stoletja so kot izurjene lovke miši, podgan in ostalih glodavcev veljale za sicer izredno pomembne člane družbe – ponekod, recimo pri Pošti Združenih držav Amerike so bile celo uradno zaposlene –, le redkim ljudem pa je padlo na pamet, da bi jih popolnoma udomačili in jim odprli vrata svojih domovanj. Na prehodu v 20. stoletje pa se je javno mnenje do brkatih lovk počasi začelo spreminjati in vsaj v anglosaksonskem svetu, pozneje pa tudi drugod, je pri tem veliko vlogo odigral ekscentrični britanski umetnik Louis Wain. Njegove humorne in večinoma barvno izredno izrazite antropomorfne upodobitve mačk z velikimi očmi, sprva redno obljavljane v časniku Illustrated London News, pozneje pa tudi na razglednicah, karticah in tako naprej, so se namreč nemudoma priljubile predvsem ženskam in otrokom, mačkam pa počasi začela odpirati nova vrata – tista v kuhinjo, se razume.
Vendar pa življenje Louisa Waina ni zanimivo le zaradi njegovega vpliva na mačji svet, temveč tudi zaradi njegovega izredno samosvojega karakterja in svojevrstnih okoliščin, v katerih je odraščal. Kot otroka ga je zaznamovala zajčja ustnica, zaradi katere se je sprva šolal doma in se tudi pozneje kljub kar petim mlajšim sestram v družbi nikoli ni prav dobro znašel. Že pri dvajsetih je po očetovi smrti moral prevzeti tudi skrb za družino, kar se nikakor ni skladalo z njegovim dokaj naivnim, umetniškim, raziskujočim in predvsem prav nič poslovno naravnanim pogledom na svet. Zaradi tega je bil deležen mnogih očitkov, družina pa se je le stežka dostojno preživljala. Nekaj srečnih let je preživel v zakonu z nekdanjo guvernanto svojih sester, kar je bilo seveda prav tako absolutno škandalozno, vendar je žena že kmalu umrla in Louis je ostal sam z mačkom Petrom, ki je bil njegov prvi in glavni slikarski navdih. Ostalo je, kot se reče, zgodovina.
Električno življenje Lousa Waina, ki ga je režiral Will Sharpe, odlikuje predvsem izredno duhovit, živahen, rahlo karikiran in ravno prav eruptiven začetek, poln pretiravanj. Natančno stilizirana igra, v angleški črni humor zavita naracija in zelo zanimiva barvna paleta filmske fotografije gledalca kar posrkata vase in približno do polovice se zdi, da bo film resnično električen. Potem pa, sicer časovno v skladu s slabšanjem Louisovega psihičnega stanja, a vse preveč površno in površinsko, zgodba nenadoma ugasne in razen res impresivne igre Benedicta Cumberbatcha od začetnega električnega naboja ostane bore malo. Le kakšen slaboten in nič kaj nasršen mjav, morda.
Film odlikuje predvsem izredno duhovit, živahen, rahlo karikiran in ravno prav eruptiven začetek, poln pretiravanj.
Čeprav so jih stari Egipčani častili kot božanstva, je bila pot mačk do človekove postelje, kjer se danes počutijo tako domače, vse prej kot kratka in lahka. Še na polovici 19. stoletja so kot izurjene lovke miši, podgan in ostalih glodavcev veljale za sicer izredno pomembne člane družbe – ponekod, recimo pri Pošti Združenih držav Amerike so bile celo uradno zaposlene –, le redkim ljudem pa je padlo na pamet, da bi jih popolnoma udomačili in jim odprli vrata svojih domovanj. Na prehodu v 20. stoletje pa se je javno mnenje do brkatih lovk počasi začelo spreminjati in vsaj v anglosaksonskem svetu, pozneje pa tudi drugod, je pri tem veliko vlogo odigral ekscentrični britanski umetnik Louis Wain. Njegove humorne in večinoma barvno izredno izrazite antropomorfne upodobitve mačk z velikimi očmi, sprva redno obljavljane v časniku Illustrated London News, pozneje pa tudi na razglednicah, karticah in tako naprej, so se namreč nemudoma priljubile predvsem ženskam in otrokom, mačkam pa počasi začela odpirati nova vrata – tista v kuhinjo, se razume.
Vendar pa življenje Louisa Waina ni zanimivo le zaradi njegovega vpliva na mačji svet, temveč tudi zaradi njegovega izredno samosvojega karakterja in svojevrstnih okoliščin, v katerih je odraščal. Kot otroka ga je zaznamovala zajčja ustnica, zaradi katere se je sprva šolal doma in se tudi pozneje kljub kar petim mlajšim sestram v družbi nikoli ni prav dobro znašel. Že pri dvajsetih je po očetovi smrti moral prevzeti tudi skrb za družino, kar se nikakor ni skladalo z njegovim dokaj naivnim, umetniškim, raziskujočim in predvsem prav nič poslovno naravnanim pogledom na svet. Zaradi tega je bil deležen mnogih očitkov, družina pa se je le stežka dostojno preživljala. Nekaj srečnih let je preživel v zakonu z nekdanjo guvernanto svojih sester, kar je bilo seveda prav tako absolutno škandalozno, vendar je žena že kmalu umrla in Louis je ostal sam z mačkom Petrom, ki je bil njegov prvi in glavni slikarski navdih. Ostalo je, kot se reče, zgodovina.
Električno življenje Lousa Waina, ki ga je režiral Will Sharpe, odlikuje predvsem izredno duhovit, živahen, rahlo karikiran in ravno prav eruptiven začetek, poln pretiravanj. Natančno stilizirana igra, v angleški črni humor zavita naracija in zelo zanimiva barvna paleta filmske fotografije gledalca kar posrkata vase in približno do polovice se zdi, da bo film resnično električen. Potem pa, sicer časovno v skladu s slabšanjem Louisovega psihičnega stanja, a vse preveč površno in površinsko, zgodba nenadoma ugasne in razen res impresivne igre Benedicta Cumberbatcha od začetnega električnega naboja ostane bore malo. Le kakšen slaboten in nič kaj nasršen mjav, morda.
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so novo, spet negotovo sezono – naslovili so jo Velika pričakovanja – začeli z uprizoritvijo igre Zimska poroka izraelskega avtorja Hanoha Levina, ki je živel med letoma 1943 in 1999. Igro iz leta 1978 je prevedel Klemen Jelinčič Boeta; v njenem središču je poroka; toda ko v priprave nanjo vdre novica o smrti in pogrebu, ta igra, tako režiser Matjaž Zupančič, "postane en sam beg, seveda beg poroke pred pogrebom, beg dobre novice pred slabo novico, beg svatov pred pogrebcem, na nek način bi lahko rekli beg vseh pred smrtjo ". Prva slovenska uprizoritev Premiera 9. september 2021 Prevajalec Klemen Jelinčič Boeta Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe Jani Kovačič Svetovalka za gib Veronika Valdes Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Viktorija Bencik Emeršič, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Tomo Tomšič, Jaka Lah, Mojca Funkl, Nina Rakovec, Gal Oblak, Matic Lukšič Na fotografiji: Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Iva Krajnc Bagola, Mirjam Korbar, Tomo Tomšič, Gašper Jarni (avtor Peter Giodani)
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
3. septembra je bila v celjskem gledališču prva premiera letošnje sezone z naslovom IN PODGANA SE JE SMEJALA znane izraelske avtorice Nave Semel. Zasedba: Prevajalka in avtorica dramatizacije Tina Kosi Prevajalec songov Milan Dekleva Režiser Yonatan Esterkin Dramaturginja Tina Kosi Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor Leon Firšt Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Uroš Gorjanc, Ian A. Brooks, Yonatan Esterkin Oblikovalec videa Atej Tutta Igrajo Duhovnik, Profesor Andrej Murenc Pevka Jagoda Babica, TV voditeljica Lučka Počkaj Vnukinja, Minnie Eva Stražar Učiteljica, Y-mee Manca Ogorevc Posneti glasovi Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Eva Stražar Kmet David Čeh Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc Video Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Bina Rosa Peperko k.g. Kmet Aljoša Koltak Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc
Na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana so sinoči premierno uprizorili absurdno distopično enodejanko s štirimi igralci Konec igre, ki je nastala po istoimenskem delu znamenitega irskega dramatika Samuela Becketta.
Mala drama SNG Drama Ljubljana Lucy Prebble: Učinek PREVAJALKA: Tina Mahkota DRAMATURGINJA: Eva Kraševec SCENOGRAFINJA: Jasna Vastl KOSTUMOGRAFINJA: Gordana Bobojević AVTOR GLASBE: Aleš Zorec VIDEO: Dani Modrej LEKTORICA: Klasja Kovačič OBLIKOVALEC LUČI: Vlado Glavan Igralska zasedba: Dr. Lorna James - Polona Juh Dr. Toby Sealey - Rok Vihar Connie Hall - Eva Jesenovec Tristan Frey - Klemen Janežič Prvi septembrski konec tedna je bil vsekakor zaznamovan z gledališkimi premierami v več slovenskih teatrih. Predstava Učinek angleške dramatičarke Lucy Prebble v prevodu Tine Mahkota je bila že predvajana februarja po spletu, sinoči pa so jo premierno uprizorili v živo na odru Male drame. Režirala jo je Eva Nina Lampič. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov