Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film odlikuje predvsem izredno duhovit, živahen, rahlo karikiran in ravno prav eruptiven začetek, poln pretiravanj.
Čeprav so jih stari Egipčani častili kot božanstva, je bila pot mačk do človekove postelje, kjer se danes počutijo tako domače, vse prej kot kratka in lahka. Še na polovici 19. stoletja so kot izurjene lovke miši, podgan in ostalih glodavcev veljale za sicer izredno pomembne člane družbe – ponekod, recimo pri Pošti Združenih držav Amerike so bile celo uradno zaposlene –, le redkim ljudem pa je padlo na pamet, da bi jih popolnoma udomačili in jim odprli vrata svojih domovanj. Na prehodu v 20. stoletje pa se je javno mnenje do brkatih lovk počasi začelo spreminjati in vsaj v anglosaksonskem svetu, pozneje pa tudi drugod, je pri tem veliko vlogo odigral ekscentrični britanski umetnik Louis Wain. Njegove humorne in večinoma barvno izredno izrazite antropomorfne upodobitve mačk z velikimi očmi, sprva redno obljavljane v časniku Illustrated London News, pozneje pa tudi na razglednicah, karticah in tako naprej, so se namreč nemudoma priljubile predvsem ženskam in otrokom, mačkam pa počasi začela odpirati nova vrata – tista v kuhinjo, se razume.
Vendar pa življenje Louisa Waina ni zanimivo le zaradi njegovega vpliva na mačji svet, temveč tudi zaradi njegovega izredno samosvojega karakterja in svojevrstnih okoliščin, v katerih je odraščal. Kot otroka ga je zaznamovala zajčja ustnica, zaradi katere se je sprva šolal doma in se tudi pozneje kljub kar petim mlajšim sestram v družbi nikoli ni prav dobro znašel. Že pri dvajsetih je po očetovi smrti moral prevzeti tudi skrb za družino, kar se nikakor ni skladalo z njegovim dokaj naivnim, umetniškim, raziskujočim in predvsem prav nič poslovno naravnanim pogledom na svet. Zaradi tega je bil deležen mnogih očitkov, družina pa se je le stežka dostojno preživljala. Nekaj srečnih let je preživel v zakonu z nekdanjo guvernanto svojih sester, kar je bilo seveda prav tako absolutno škandalozno, vendar je žena že kmalu umrla in Louis je ostal sam z mačkom Petrom, ki je bil njegov prvi in glavni slikarski navdih. Ostalo je, kot se reče, zgodovina.
Električno življenje Lousa Waina, ki ga je režiral Will Sharpe, odlikuje predvsem izredno duhovit, živahen, rahlo karikiran in ravno prav eruptiven začetek, poln pretiravanj. Natančno stilizirana igra, v angleški črni humor zavita naracija in zelo zanimiva barvna paleta filmske fotografije gledalca kar posrkata vase in približno do polovice se zdi, da bo film resnično električen. Potem pa, sicer časovno v skladu s slabšanjem Louisovega psihičnega stanja, a vse preveč površno in površinsko, zgodba nenadoma ugasne in razen res impresivne igre Benedicta Cumberbatcha od začetnega električnega naboja ostane bore malo. Le kakšen slaboten in nič kaj nasršen mjav, morda.
Film odlikuje predvsem izredno duhovit, živahen, rahlo karikiran in ravno prav eruptiven začetek, poln pretiravanj.
Čeprav so jih stari Egipčani častili kot božanstva, je bila pot mačk do človekove postelje, kjer se danes počutijo tako domače, vse prej kot kratka in lahka. Še na polovici 19. stoletja so kot izurjene lovke miši, podgan in ostalih glodavcev veljale za sicer izredno pomembne člane družbe – ponekod, recimo pri Pošti Združenih držav Amerike so bile celo uradno zaposlene –, le redkim ljudem pa je padlo na pamet, da bi jih popolnoma udomačili in jim odprli vrata svojih domovanj. Na prehodu v 20. stoletje pa se je javno mnenje do brkatih lovk počasi začelo spreminjati in vsaj v anglosaksonskem svetu, pozneje pa tudi drugod, je pri tem veliko vlogo odigral ekscentrični britanski umetnik Louis Wain. Njegove humorne in večinoma barvno izredno izrazite antropomorfne upodobitve mačk z velikimi očmi, sprva redno obljavljane v časniku Illustrated London News, pozneje pa tudi na razglednicah, karticah in tako naprej, so se namreč nemudoma priljubile predvsem ženskam in otrokom, mačkam pa počasi začela odpirati nova vrata – tista v kuhinjo, se razume.
Vendar pa življenje Louisa Waina ni zanimivo le zaradi njegovega vpliva na mačji svet, temveč tudi zaradi njegovega izredno samosvojega karakterja in svojevrstnih okoliščin, v katerih je odraščal. Kot otroka ga je zaznamovala zajčja ustnica, zaradi katere se je sprva šolal doma in se tudi pozneje kljub kar petim mlajšim sestram v družbi nikoli ni prav dobro znašel. Že pri dvajsetih je po očetovi smrti moral prevzeti tudi skrb za družino, kar se nikakor ni skladalo z njegovim dokaj naivnim, umetniškim, raziskujočim in predvsem prav nič poslovno naravnanim pogledom na svet. Zaradi tega je bil deležen mnogih očitkov, družina pa se je le stežka dostojno preživljala. Nekaj srečnih let je preživel v zakonu z nekdanjo guvernanto svojih sester, kar je bilo seveda prav tako absolutno škandalozno, vendar je žena že kmalu umrla in Louis je ostal sam z mačkom Petrom, ki je bil njegov prvi in glavni slikarski navdih. Ostalo je, kot se reče, zgodovina.
Električno življenje Lousa Waina, ki ga je režiral Will Sharpe, odlikuje predvsem izredno duhovit, živahen, rahlo karikiran in ravno prav eruptiven začetek, poln pretiravanj. Natančno stilizirana igra, v angleški črni humor zavita naracija in zelo zanimiva barvna paleta filmske fotografije gledalca kar posrkata vase in približno do polovice se zdi, da bo film resnično električen. Potem pa, sicer časovno v skladu s slabšanjem Louisovega psihičnega stanja, a vse preveč površno in površinsko, zgodba nenadoma ugasne in razen res impresivne igre Benedicta Cumberbatcha od začetnega električnega naboja ostane bore malo. Le kakšen slaboten in nič kaj nasršen mjav, morda.
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.
Na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor je bila premiera drame Prividi kačjega pastirja. Besedilo zanjo je prispevala Mirjana Medojevič, ki je navdih našla v poljudnem delu Milene Mikalavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Predstavo, s katero SNG Maribor odpira novo sezono je režiral Daniel Day Škufca, ki je tudi avtor scenografije. Obenem je to njegov režiserski debi in slovo igralca Miloša Battelina za katerega je bila to zadnja predstava pred upokojitvijo. Poleg njega igrajo še Minca Lorenci, Zvezdana Novakovič, Mateja Pucko in Žan Koprivnik.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor je bila premierno prikazana avtorska predstava za otroke Bimberli. Predstava, ki sta jo zasnovala Rok Predin in Andrej Predin, prvi se podpisuje kot režiser in avtor likovne podobe, drugi kot avtor dramatizacije, pripoveduje o prikupnih, magičnih bitjih, ki jih večina pozna tudi kot namišljene prijatelje. Dramaturško je predstavo zasnovala Tanja Lužar, igrajo Metka Jurc, Dunja Zupanec, Miha Bezeljak in Gregor Prah.
Mala drama SNG Drama v Ljubljani Matjaž Zupančič: Nova rasa, krstna izvedba premiera: 25. 9. 2020 Režiser: Matjaž Zupančič Dramaturgija: Darja Dominkuš Scenografinja Janja Korun Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Koreografinja Sinja Ožbolt Oblikovalec zvoka Vanja Novak Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Lektor Jože Faganel Študijsko sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. igrajo: Bojan Emeršič, Jurij Zrnec, Saša Tabaković, Barbara Cerar in Gregor Baković scenografinja Janja Korun, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, koreografinja Sinja Ožbolt, oblikovalec zvoka Vanja Novak, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, lektor Jože Faganel, študijsko pa sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. NAPOVED: Tako kot marsikatero nastajajočo predstavo, je epidemija spomladi prekinila študij drame Nova rasa Matjaža Zupančiča, dramatika, režiserja in profesorja na akademiji. Premiera se je zato premaknila na sinočnji večer. Na odru Male drame je bilo besedilo krstno uprizorjeno pod avtorjevim režijskim vodstvom in ob dramaturgiji Darje Dominkuš. Zupančič postavlja fokus igre na konec druge svetovne vojne, osrednji figuri sta prijatelja Viktor Karlstein in Hitler. Na premieri je bila Tadeja Krečič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Celjsko gledališče je otvorilo svojo jubilejno, sedemdeseto, sezono s komedijo enega največkrat prevedenih in uprizarjanih sodobnih nemških dramatikov: Lutza Hübnerja, z naslovom MARJETKA, STRAN 89. Premiero si je ogledala Vilma Štritof. Lutz Hübner: MARJETKA, STRAN 89 Prevajalec Darko Čuden Režiser Andrej Jus Dramaturginja Ana Obreza Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Andrej Jus, Urša Vidic, Denis Kresnik Igrajo Renato Jenček Živa Selan Luka Bokšan Premieri 16. in 18. septembra 2020
Potential States Moment, Gledališče Glej, Ballhaus Ost / premiera 18.09.2020 Koncept: Eva Nina Lampič in Beliban zu Stolberg Zasnova in izvedba: Barbara Kukovec (Maribor, Ljubljana), Eva Nina Lampič, Beliban zu Stolberg, Linda Vaher (Berlin) Scenografija in dokumentacija: Dani Modrej Oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Dramaturško svetovanje: Fabian Löwenbrück Produkcija: Nika Bezeljak (Moment), Barbara Poček (Gledališče Glej), Tina Pfurr (Ballhaus Ost) Izvršna produkcija: Anna Mareike Holtz (ehrliche arbeit) Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Maribor, Mestna občina Ljubljana, Fundacija Robert Bosch (Nemčija) Sinoči so na Intimnem odru premierno izvedli predstavo Potential States, ki tematizira Jugoslavijo in Kurdistan, hkrati pa zgodovinske vzorce in značilnosti obeh držav vpleta tudi v uprizoritveni dogodek. Gre za koprodukcijo mariborskega Momenta, Gledališča Glej in berlinskega Ballhaus Osta, ki jo bodo prihodnji teden premierno predstavili še v Ljubljani, oktobra pa tudi v Berlinu. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Dani Modrej
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič.
Neveljaven email naslov