Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film se posveča materam in ženskam širše, v njem pa mesto najde tudi izrazito politična tema
V filmu Vzporedni materi najprej spoznamo Janis, ki med svojim delom fotografira forenzičnega arheologa Artura. Nanj se po delu obrne z osebno prošnjo; želi namreč, da bi njeni vasi pomagal z izkopavanjem enega od grobišč iz časa španske državljanske vojne, kjer ležijo moški predniki številnih tamkajšnjih družin. Almodóvar tako zareže v do danes nerazrešeno špansko preteklost; več kot 100 000 pobitih žrtev falangistov še vedno ni dočakalo dostojnih pokopov. V politični razdvojenosti tistih, ki si prizadevajo za izkopavanja in spravo na eni strani, ter tistimi, ki so mnenja, da naj se v zgodovino ne dreza, na drugi, se tako Almodóvar odločno postavi na stran prvih.
Pa vendar ta tema kmalu izgine iz ospredja, kot osrednja pa se izriše tema materinstva. Janis z Arturom, čeprav je ta poročen, zanosi in z nekaj časovnimi preskoki se znajdemo v bolnišnici, kjer spozna več kot dvajset let mlajšo Ano, ki prav tako pričakuje otroka. Bodoči materi samohranilki, nastanjeni v isti sobi, se spoprijateljita in si, preden z novorojenkama odideta domov, izmenjata stike.
Janis samozavestno vstopi v čevlje mame samohranilke, vendar se stvari kmalu zapletejo. Arturov komentar, da mu otrok ni podoben, jo spodbudi, da preveri, ali je res kaj na tem in kot z raznoraznimi indici film da slutiti že vnaprej, izve, da so v bolnišnici njeno hčer zamenjali z Anino. Na tej točki Almodóvar začne v pripoved vpletati nove in nove melodramatične zasuke, ki so ponekod, povsem v njegovem slogu, zabavni, a kmalu postanejo tako pogosti in neosnovani, da ni več zares jasno, kam nas film pelje, predvsem pa čemu so preobrati namenjeni.
Čeprav oba lika kažeta kompleksnost dveh različnih žensk v luči materinstva, nekje na polovici filma odločitev, ki jima jih narekuje scenarij, ne zmoreta več dohajati. Pretirani melodramatičnosti, ki je sprva še delovala, pa ob težkih temah zmanjka globine. Zdi se namreč, da se je režiser s prikazom sodobnih žensk, ki se upirata družbenim normam – med drugim Janis v enem od prizorov povedno nosi majico z napisom »Vsi bi morali biti feministi« – zapletel v prevelik izbor tem, ki bi jih lika morala poosebiti. Takšna je denimo romantična vez med ženskama, ki ne deluje prepričljivo in daje občutek, da je režiser želel fluidnost spolnih identitet navreči v film kot samo še nekaj, česar likoma zavoljo poudarjanja tega, kako napredni sta, ne sme manjkati.
In če je naslov filma Vzporedni materi, ob vseh zapletih pozabimo, da film vzporedno načenja tudi zgodbo o izkopavanju vojnih žrtev. Ta spet pride v ospredje na koncu, ko Janisina vas dočaka izkop svojih umrlih. Almodóvar je menda želel poudariti, da so neodvisne in uporniške ženske tiste, ki se borijo tudi proti zamolčani zgodovini, vendar pa zgodba, ki predvsem uokvirja tisto o materah, izpade bolj kot politično stališče, ki ga je želel izraziti, saj mu obeh pripovedi ni uspelo preplesti tako, da bi dobili primerno podrobnejšo obravnavo.
Film se posveča materam in ženskam širše, v njem pa mesto najde tudi izrazito politična tema
V filmu Vzporedni materi najprej spoznamo Janis, ki med svojim delom fotografira forenzičnega arheologa Artura. Nanj se po delu obrne z osebno prošnjo; želi namreč, da bi njeni vasi pomagal z izkopavanjem enega od grobišč iz časa španske državljanske vojne, kjer ležijo moški predniki številnih tamkajšnjih družin. Almodóvar tako zareže v do danes nerazrešeno špansko preteklost; več kot 100 000 pobitih žrtev falangistov še vedno ni dočakalo dostojnih pokopov. V politični razdvojenosti tistih, ki si prizadevajo za izkopavanja in spravo na eni strani, ter tistimi, ki so mnenja, da naj se v zgodovino ne dreza, na drugi, se tako Almodóvar odločno postavi na stran prvih.
Pa vendar ta tema kmalu izgine iz ospredja, kot osrednja pa se izriše tema materinstva. Janis z Arturom, čeprav je ta poročen, zanosi in z nekaj časovnimi preskoki se znajdemo v bolnišnici, kjer spozna več kot dvajset let mlajšo Ano, ki prav tako pričakuje otroka. Bodoči materi samohranilki, nastanjeni v isti sobi, se spoprijateljita in si, preden z novorojenkama odideta domov, izmenjata stike.
Janis samozavestno vstopi v čevlje mame samohranilke, vendar se stvari kmalu zapletejo. Arturov komentar, da mu otrok ni podoben, jo spodbudi, da preveri, ali je res kaj na tem in kot z raznoraznimi indici film da slutiti že vnaprej, izve, da so v bolnišnici njeno hčer zamenjali z Anino. Na tej točki Almodóvar začne v pripoved vpletati nove in nove melodramatične zasuke, ki so ponekod, povsem v njegovem slogu, zabavni, a kmalu postanejo tako pogosti in neosnovani, da ni več zares jasno, kam nas film pelje, predvsem pa čemu so preobrati namenjeni.
Čeprav oba lika kažeta kompleksnost dveh različnih žensk v luči materinstva, nekje na polovici filma odločitev, ki jima jih narekuje scenarij, ne zmoreta več dohajati. Pretirani melodramatičnosti, ki je sprva še delovala, pa ob težkih temah zmanjka globine. Zdi se namreč, da se je režiser s prikazom sodobnih žensk, ki se upirata družbenim normam – med drugim Janis v enem od prizorov povedno nosi majico z napisom »Vsi bi morali biti feministi« – zapletel v prevelik izbor tem, ki bi jih lika morala poosebiti. Takšna je denimo romantična vez med ženskama, ki ne deluje prepričljivo in daje občutek, da je režiser želel fluidnost spolnih identitet navreči v film kot samo še nekaj, česar likoma zavoljo poudarjanja tega, kako napredni sta, ne sme manjkati.
In če je naslov filma Vzporedni materi, ob vseh zapletih pozabimo, da film vzporedno načenja tudi zgodbo o izkopavanju vojnih žrtev. Ta spet pride v ospredje na koncu, ko Janisina vas dočaka izkop svojih umrlih. Almodóvar je menda želel poudariti, da so neodvisne in uporniške ženske tiste, ki se borijo tudi proti zamolčani zgodovini, vendar pa zgodba, ki predvsem uokvirja tisto o materah, izpade bolj kot politično stališče, ki ga je želel izraziti, saj mu obeh pripovedi ni uspelo preplesti tako, da bi dobili primerno podrobnejšo obravnavo.
SLG Celje / premiera 29.09.2020 Prevajalka Živa Čebulj Režiser Jernej Kobal Dramaturginja Alja Predan Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografinja Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Oblikovalci svetlobe Jernej Kobal, Juš A. Zidar, Uroš Gorjanc Avtor scenske ilustracije Jure Brglez Lektorica Živa Čebulj Asistent scenografa Juš A. Zidar Igrajo: Aljoša Koltak, Tanja Potočnik, Rastko Krošl, Maša Grošelj V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so sinoči premierno uprizorili dramo Laž francoskega pisatelja, dramatika in režiserja Floriana Zellerja, ki se v besedilu poigrava z mislijo, da: »Če bi vsi drug drugemu povedali resnico, noben par na svetu ne bi bil več skupaj.« Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Jaka Babnik
Gledališče Glej / premiera 28.09.2020 Avtorji besedila so ustvarjalke in ustvarjalci predstave: Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Blaž Dolenc, Vid Klemenc, Maja Sever, Klemen Janežič, Joseph Nzobandora – Jose, Ivan Čuić, Luka Ipavec, Borut Bučinel, Adriana Furlan, Luka Marcen, Nastja Miheljak, Maša Pelko, Anja Pirnat, Sara Smrajc Žnidarčič, Mateja Starič Izvršna produkcija: Anja Pirnat Tehnično vodenje: Grega Mohorčič Tehnična podpora: Simon Bezek, Brina Ivanetič Fotografiranje: Ivian Kan Mujezinović, Borut Bučinel in Peter Giodani Video: Borut Bučinel Urednikovanje gledališkega lista: Tery Žeželj Oblikovanje gledališkega lista in plakata: Mina Fina, Ivian Kan Mujezinović / Grupa Ee Odnosi z javnostmi: Tjaša Pureber Sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeneno gledališču, vendar so navkljub temu na dvorišču Gledališča Glej premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Čeprav sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeno gledališču, so na dvorišču Gledališča Glej kljub dežju premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.
Na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor je bila premiera drame Prividi kačjega pastirja. Besedilo zanjo je prispevala Mirjana Medojevič, ki je navdih našla v poljudnem delu Milene Mikalavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Predstavo, s katero SNG Maribor odpira novo sezono je režiral Daniel Day Škufca, ki je tudi avtor scenografije. Obenem je to njegov režiserski debi in slovo igralca Miloša Battelina za katerega je bila to zadnja predstava pred upokojitvijo. Poleg njega igrajo še Minca Lorenci, Zvezdana Novakovič, Mateja Pucko in Žan Koprivnik.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor je bila premierno prikazana avtorska predstava za otroke Bimberli. Predstava, ki sta jo zasnovala Rok Predin in Andrej Predin, prvi se podpisuje kot režiser in avtor likovne podobe, drugi kot avtor dramatizacije, pripoveduje o prikupnih, magičnih bitjih, ki jih večina pozna tudi kot namišljene prijatelje. Dramaturško je predstavo zasnovala Tanja Lužar, igrajo Metka Jurc, Dunja Zupanec, Miha Bezeljak in Gregor Prah.
Mala drama SNG Drama v Ljubljani Matjaž Zupančič: Nova rasa, krstna izvedba premiera: 25. 9. 2020 Režiser: Matjaž Zupančič Dramaturgija: Darja Dominkuš Scenografinja Janja Korun Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Koreografinja Sinja Ožbolt Oblikovalec zvoka Vanja Novak Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Lektor Jože Faganel Študijsko sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. igrajo: Bojan Emeršič, Jurij Zrnec, Saša Tabaković, Barbara Cerar in Gregor Baković scenografinja Janja Korun, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, koreografinja Sinja Ožbolt, oblikovalec zvoka Vanja Novak, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, lektor Jože Faganel, študijsko pa sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. NAPOVED: Tako kot marsikatero nastajajočo predstavo, je epidemija spomladi prekinila študij drame Nova rasa Matjaža Zupančiča, dramatika, režiserja in profesorja na akademiji. Premiera se je zato premaknila na sinočnji večer. Na odru Male drame je bilo besedilo krstno uprizorjeno pod avtorjevim režijskim vodstvom in ob dramaturgiji Darje Dominkuš. Zupančič postavlja fokus igre na konec druge svetovne vojne, osrednji figuri sta prijatelja Viktor Karlstein in Hitler. Na premieri je bila Tadeja Krečič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Neveljaven email naslov