Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodba izpostavlja moralni razkorak med običajnimi karnevalskimi ljudmi, ki morda niso največji poštenjaki, razumejo pa družino in prijateljstvo, medtem ko so na zunaj poštirkani bogataši izprijeni do dna.
Mehiški režiser Guillermo del Toro je za prvi film po z oskarji ovenčanemu Obliki vode izbral ekranizacijo kultnega noirovskega romana Ulica nočnih mor, ki so ga leta 1947 že priredili v sloviti istoimenski film. Odločitev za rimejk se zdi na prvi pogled ohola, podobno kot je bila priredba King Konga v režiji Petra Jacksona ali pa Psiho, ki ga je posnel Gus van Sant, vendar se del Toro izogne pastem malikovanja klasike ter ustvari pravo pošast. Glavni junak zgodbe je Stanton, ambiciozni mladenič, ki se pridruži potujočemu karnevalu, kjer ga pod okrilje vzame izmuzljivi vodja, ki zbira v formaldehid vložene mrtvorojence, kar je lik, ki ga Willem Dafoe oživi z največjim užitkom. Stanton se zbliža z vedeževalko in se priuči mentalizma, trika branja misli publike, ga izpili in ponese iz nizkotnega karnevala v bleščeče salone hotelov. Tam pa, kot v vsakem pravem noirju, naleti na fatalko, psihiatrinjo Lilith v podobi enkratne Cate Blanchett. Z njenim dostopom do zaupnih podatkov o čikaški eliti se Stanton loti velikopoteznih in nevarnih goljufij, ki ga privedejo do propada.
Zgodba prinaša trdno moralno sporočilo, ki v del Torovi različici ni zgolj opozorilo pred zločinskim življenjem, temveč predvsem izpostavlja moralni razkorak med običajnimi karnevalskimi ljudmi, ki morda niso največji poštenjaki, razumejo pa družino in prijateljstvo, medtem ko so na zunaj poštirkani bogataši izprijeni do dna. Prehod med obema svetovoma je mogoč zgolj s popolno preobrazbo, ki je Stanton ne zmore. Pri tem ne gre spregledati niti deltorovskih komentarjev na bližajočo se drugo svetovno vojno, ki tli v ozadju dogajanja, saj jasno nakažejo, pristaši katere strani so posamezni liki.
V glavni vlogi se izkaže Bradley Cooper, a tako zanj kot tudi za večino ostalih izvrstnih igralcev velja, da njihova prezenca na platnu zbledi, ko sta v kadru Willem Dafoe ali Cate Blanchett, ki se v vlogi manipulativnih zlikovcev vživita z dušo in telesom. Njuna mestoma teatralna igra se odlično vklopi v razbohoteno vizualno in zvočno podobo, ki jo je ustvaril del Toro, prav v sredino pisanega karnevala ali pozlačenega blišča hotelskih salonov. Zanimiva je tudi primerjava filma s klasiko, saj gre povečini za izboljšave. Del Toro razširi ozadja junakov, ki tako postanejo bolj plastični, predstavi bolj neposredne, logične goljufije in predvsem spremeni konec, saj leta 1947 zaradi moralnega kodeksa in zvezdniškega statusa ni bilo mogoče posneti zaključka iz knjige.
Zgodba izpostavlja moralni razkorak med običajnimi karnevalskimi ljudmi, ki morda niso največji poštenjaki, razumejo pa družino in prijateljstvo, medtem ko so na zunaj poštirkani bogataši izprijeni do dna.
Mehiški režiser Guillermo del Toro je za prvi film po z oskarji ovenčanemu Obliki vode izbral ekranizacijo kultnega noirovskega romana Ulica nočnih mor, ki so ga leta 1947 že priredili v sloviti istoimenski film. Odločitev za rimejk se zdi na prvi pogled ohola, podobno kot je bila priredba King Konga v režiji Petra Jacksona ali pa Psiho, ki ga je posnel Gus van Sant, vendar se del Toro izogne pastem malikovanja klasike ter ustvari pravo pošast. Glavni junak zgodbe je Stanton, ambiciozni mladenič, ki se pridruži potujočemu karnevalu, kjer ga pod okrilje vzame izmuzljivi vodja, ki zbira v formaldehid vložene mrtvorojence, kar je lik, ki ga Willem Dafoe oživi z največjim užitkom. Stanton se zbliža z vedeževalko in se priuči mentalizma, trika branja misli publike, ga izpili in ponese iz nizkotnega karnevala v bleščeče salone hotelov. Tam pa, kot v vsakem pravem noirju, naleti na fatalko, psihiatrinjo Lilith v podobi enkratne Cate Blanchett. Z njenim dostopom do zaupnih podatkov o čikaški eliti se Stanton loti velikopoteznih in nevarnih goljufij, ki ga privedejo do propada.
Zgodba prinaša trdno moralno sporočilo, ki v del Torovi različici ni zgolj opozorilo pred zločinskim življenjem, temveč predvsem izpostavlja moralni razkorak med običajnimi karnevalskimi ljudmi, ki morda niso največji poštenjaki, razumejo pa družino in prijateljstvo, medtem ko so na zunaj poštirkani bogataši izprijeni do dna. Prehod med obema svetovoma je mogoč zgolj s popolno preobrazbo, ki je Stanton ne zmore. Pri tem ne gre spregledati niti deltorovskih komentarjev na bližajočo se drugo svetovno vojno, ki tli v ozadju dogajanja, saj jasno nakažejo, pristaši katere strani so posamezni liki.
V glavni vlogi se izkaže Bradley Cooper, a tako zanj kot tudi za večino ostalih izvrstnih igralcev velja, da njihova prezenca na platnu zbledi, ko sta v kadru Willem Dafoe ali Cate Blanchett, ki se v vlogi manipulativnih zlikovcev vživita z dušo in telesom. Njuna mestoma teatralna igra se odlično vklopi v razbohoteno vizualno in zvočno podobo, ki jo je ustvaril del Toro, prav v sredino pisanega karnevala ali pozlačenega blišča hotelskih salonov. Zanimiva je tudi primerjava filma s klasiko, saj gre povečini za izboljšave. Del Toro razširi ozadja junakov, ki tako postanejo bolj plastični, predstavi bolj neposredne, logične goljufije in predvsem spremeni konec, saj leta 1947 zaradi moralnega kodeksa in zvezdniškega statusa ni bilo mogoče posneti zaključka iz knjige.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Sprememba lokacije iz Kongresnega trga v Gallusovo dvorano se je izkazala za odlično potezo, saj ni le organizatorju odpravila skrbi z vremenom, temveč tudi publiki v akustični dvorani zagotovila bolj primerno zvočno podobo. Operna zakonca sta namreč domačemu občinstvu z izborom prepoznavnih arij in duetov pripravila pravo predstavo. Čeprav se je mestoma izgubila v orkestrskem zvoku, je Ana Netrebko vsekakor navdušila s svojo odrsko prezenco in doživeto izvedbo. Njen nastop je bil, za razliko od nastopa Jusifa Ejvazova, bolj sproščen in v njem ni manjkalo zanjo značilnega lahkotnega poplesovanja po odru in koketiranja s publiko, ki jo je uspešno šarmiral tudi njen mož. Vsa pričakovanja pa je upravičil odlično pripravljen simfonični orkester RTV Slovenija, ki ga je vodil razpoloženi Michelangelo Mazza in uspešno usklajeval razigrano, mestoma nepredvidljivo izvedbo opernega para. Publika si je s stoječimi ovacijami prislužila dva dodatka, s katerima je operni par še prilil olja na ogenj svoji priljubljenosti.
Neveljaven email naslov