Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Florjan Lipuš: Zgode in nezgode

07.02.2022

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.

Maribor : Litera, 2021

Florjan Lipuš, naš koroški zamejski rojak, ves čas avtorsko prepoznavno izpisuje zgodbo svoje skupnosti, svojega komaj še kolektiva, saj so presahnile moči, ki bi ga držale skupaj, vse pa tako, da je kar najbolj neprizanesljiv do okolice, do tistih potuhnjenih, ki vedno potegnejo z močnejšim in se ves čas spravljajo na tiste, ki imajo še manj. V romanu Zmote dijaka Tjaža je s takšne drže opisoval zagate odraščanja, nepristnost stikov z vrstniki in še bolj z nadrejenimi in učitelji v ustanovi, tudi razočaranje nad prepadom med osebno vero in tisto zapovedano, za katero so se brez milosti in občutka zavzemali nadrejeni in starejši. Ali pa se v pisanju vrača v preteklost, v romančku Poizvedovanje za imenom v čase, ko je kot mladostnik na nagrobnikih neustavljivo in brez upa zmage iskal materino ime, na katero so pozabili tako tisti, ki so bili odgovorni za njeno deportacijo v koncentracijsko taborišče, kot tudi tisti, ki so svoj moralni in v politiki unovčeni kapital kovali v imenu spomina na žrtve. Vendar v Lipuševem pisanju ne manjka niti pristne radoživosti, kakršno ponuja roman Mirne duše, napisan v žanru »cvetja v jeseni« – gre za pisanje o ljubezenskem izpopolnjenju in trajanju obeta skupnosti dveh v letih, ko tega ni več pričakovati, vsaj ne nekomu, ki je že vse doživel in si ne obeta več veliko veselja. Lipuš zna pisati tudi o tleči ljubezni na starost, ko lahko po rekapitulaciji življenja mirne duše odideš z zavestjo o polnosti doživetega.

Vendar v ducatu zgodb, zbranih v zbirki Zgode in nezgode, ni tega veselja. Vse so namreč dosledno ubrane na temo deziluzije, takšne ali drugačne, in Lipuš kot pripadnik moderne pisave je v razgaljanju in ogolevanju stvarnosti neprizanesljiv, njegov postopek je dosledno odštevanje, via negativa. Podobno kot eden največjih mojstrov moderne proze, Lojze Kovačič, ki je v svojih zadnjih knjigah po tem, ko je popisal vse svoje življenje in občutek tujosti, ki ga je doživljal kot iz Švice izgnani potomec Slovenca, tu pa so ga neprijazno sprejeli kot Nemca, svoje pisanje zaostril v proznih fragmentih Vzemljohod, je tudi pri Lipušu pisanje o smrti, neizogibnem stanju odhajanja in minevanja, tokrat osrednja tema. Loteva se je iz več zornih kotov, s pomočjo več eksemplarično izbranih oseb, od mlinarice do cerkvenega dostojanstvenika ali starca, ki se mu je licemerje bližnjih zamerilo. Ali pa piše o križu, ki da je stal, še preden so zgradili mogočno poslopje, vendar Križani nemo zre na človeško bedo in se ne vmeša, molče in skoraj brezbrižno dopušča tudi največje gorje. Skoraj tipična je zgodba Sleka, ki govori prav o tem slačenju in ogolevanju vseh preoblek – govorcu na prižnici, spoštovanemu in temu primerno vzvišenemu, počasi lušči in slači oblačila, do gole kosti, do umetnih nohtov, do bistva, ki je mrtvo neodzivno okostje. Zgodbe iz Lipuševe zbirke so nekakšen literarni mrtvaški ples, v katerem tista s koso – imenovana z različnimi imeni, tudi votloglava – v fantastičnem plesu vodi s seboj mogočne in najmanjše, pokvarjene in poštenjake, vsi so izenačeni pod njenim neizprosnim obličjem in kosa, to njeno orodje za množično košnjo, je osrednji rekvizit zbirke Zgode in nezgode. Vendar se pri Lipušu deziluzija ne razkrije samo v smrtni uri. Takrat ob soočenju s temeljno in končno resnico šele polno udari, a prej se sluti in kaže v sledovih, njeni nezgrešljivi znaki so pokvarjenost vseh vrst, licemerje, tudi pomanjkanje ljubezni, in kar nekaj zgodb govori o odraščanju nasploh in o tem, kako trdo je bilo in kako mučno vsaj za tiste malo bolj občutljive. Nič nenavadnega torej ni, da vzgojo otrok in pomanjkanje izkazovanja ljubezni primerja z odnosom do živali, s splošno neusmiljenostjo in nepopustljivostjo.

»Pravo nasprotje hitrosti je bilo oranje njive, tam so voli določali hitrost, tu orač ni imel besede. Nobeno nadiranje, nobena palica oranja ni pospešila, nobeno ukazovanje hitrosti ni spremenilo, kvečjemu se je zgodilo,da sta oba vola obstala sredi brazde in prignala priganjalno palico do absurda. Vse en vrag je bilo, ali so vola tepli ali ne, živali se nista kaj zmenili za udarce. Po volovih hrbtih je padalo iz navade, po otroških hrbtih pa iz vzgojne vneme. V tistem času med otroki in volovi ni bilo razlike. Moški so pretepali ženske, ženske so vzgajale otroke, da bodo nekoč pretepali ženske. Očetje so zmerjali matere, matere so vzgajale otroke, da bodo pozneje zmerjali očete. Pretepali so starši, ravnali, prebirali kosti otrokom, tepli so učitelji in župniki. S sledovi palice so otroci sedeli v šoli, in še dobro tedaj, da jih niso basali po zadnji strani. Otroci in volovi so bili vajeni udarcev. Zagodli so kakšno malenkost, pa bodi še tako nedolžno, in so vedeli, da bo zvečer padalo, ali da jo bojo izkupili jutri zjutraj. Voli so zagrešili samo to, da so bili voli. Pri otrocih pa so vzgojitelji poskušali zlepa ali shuda, pri tem zlepa kar obšli, kajti na kmetih se ne ustavljajo z nezanesljivimi, tveganimi rečmi, na kmetih se mudi.« (str. 42-43)

Lipuševa pisava ostaja zgrajena asociacijsko, npr. spomin na mlin in soočenje s smrtjo. Precej abstraktno in včasih na arhetipsko naslonjeno pisanje o skupnosti, ki ima svoje zvijačnosti pri upogibanju posameznikove drugačnosti, o splošnem pomanjkanju ljubezni in ljubeznivosti, ki se potem preveša v nerazumljivo kaznovanje in trpinčenje, vse to so teme, ki jih v Lipuševem opusu že poznamo. Tudi preoblačenje skupnosti, ki zastavo in vznesene pesmi zlahka zamenja in pozabi na tiste, ki so jih s svojim marširanjem in ovajanjem izločili, je nekako stalnica njegovega pisanja, in v tej doslednosti pri razkrinkavanju hinavščine je soroden svoji pesniški sestri Svetlani Makarovič, prvi dami temnega pesniškega modernizma. Ob tem je v tej asociacijsko zgrajeni prozi dobil glas izločeni, skoraj onstranski in zato v vseh prevarah nasmoljeni pripovedovalec, ki kot z angelskim pogledom nekako lebdi nad skupnostjo in sešteva njene okrutnosti in izključevanja. Lipuševa proza je tako pridobila na grenkobi in tudi na neizprosnosti. Seveda je še vedno stilsko izredno artikulirana, tudi nekoliko uvrtana vase in zato postavljena v bližino večje hermetičnosti. Skuša biti vsota vsega, končni literarni obračun, ki pa je izpisan suvereno, pridušeno, pa tudi natančno z vsem obujanjem starih in pozabljenih besed, ki se pridružujejo na novo izumljenim in izpeljanim izrazom, saj prejšnji jezik zakriva, Lipušev pa razkriva tudi tisto, pred čimer si zakrivamo oči.


Ocene

2023 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Florjan Lipuš: Zgode in nezgode

07.02.2022

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.

Maribor : Litera, 2021

Florjan Lipuš, naš koroški zamejski rojak, ves čas avtorsko prepoznavno izpisuje zgodbo svoje skupnosti, svojega komaj še kolektiva, saj so presahnile moči, ki bi ga držale skupaj, vse pa tako, da je kar najbolj neprizanesljiv do okolice, do tistih potuhnjenih, ki vedno potegnejo z močnejšim in se ves čas spravljajo na tiste, ki imajo še manj. V romanu Zmote dijaka Tjaža je s takšne drže opisoval zagate odraščanja, nepristnost stikov z vrstniki in še bolj z nadrejenimi in učitelji v ustanovi, tudi razočaranje nad prepadom med osebno vero in tisto zapovedano, za katero so se brez milosti in občutka zavzemali nadrejeni in starejši. Ali pa se v pisanju vrača v preteklost, v romančku Poizvedovanje za imenom v čase, ko je kot mladostnik na nagrobnikih neustavljivo in brez upa zmage iskal materino ime, na katero so pozabili tako tisti, ki so bili odgovorni za njeno deportacijo v koncentracijsko taborišče, kot tudi tisti, ki so svoj moralni in v politiki unovčeni kapital kovali v imenu spomina na žrtve. Vendar v Lipuševem pisanju ne manjka niti pristne radoživosti, kakršno ponuja roman Mirne duše, napisan v žanru »cvetja v jeseni« – gre za pisanje o ljubezenskem izpopolnjenju in trajanju obeta skupnosti dveh v letih, ko tega ni več pričakovati, vsaj ne nekomu, ki je že vse doživel in si ne obeta več veliko veselja. Lipuš zna pisati tudi o tleči ljubezni na starost, ko lahko po rekapitulaciji življenja mirne duše odideš z zavestjo o polnosti doživetega.

Vendar v ducatu zgodb, zbranih v zbirki Zgode in nezgode, ni tega veselja. Vse so namreč dosledno ubrane na temo deziluzije, takšne ali drugačne, in Lipuš kot pripadnik moderne pisave je v razgaljanju in ogolevanju stvarnosti neprizanesljiv, njegov postopek je dosledno odštevanje, via negativa. Podobno kot eden največjih mojstrov moderne proze, Lojze Kovačič, ki je v svojih zadnjih knjigah po tem, ko je popisal vse svoje življenje in občutek tujosti, ki ga je doživljal kot iz Švice izgnani potomec Slovenca, tu pa so ga neprijazno sprejeli kot Nemca, svoje pisanje zaostril v proznih fragmentih Vzemljohod, je tudi pri Lipušu pisanje o smrti, neizogibnem stanju odhajanja in minevanja, tokrat osrednja tema. Loteva se je iz več zornih kotov, s pomočjo več eksemplarično izbranih oseb, od mlinarice do cerkvenega dostojanstvenika ali starca, ki se mu je licemerje bližnjih zamerilo. Ali pa piše o križu, ki da je stal, še preden so zgradili mogočno poslopje, vendar Križani nemo zre na človeško bedo in se ne vmeša, molče in skoraj brezbrižno dopušča tudi največje gorje. Skoraj tipična je zgodba Sleka, ki govori prav o tem slačenju in ogolevanju vseh preoblek – govorcu na prižnici, spoštovanemu in temu primerno vzvišenemu, počasi lušči in slači oblačila, do gole kosti, do umetnih nohtov, do bistva, ki je mrtvo neodzivno okostje. Zgodbe iz Lipuševe zbirke so nekakšen literarni mrtvaški ples, v katerem tista s koso – imenovana z različnimi imeni, tudi votloglava – v fantastičnem plesu vodi s seboj mogočne in najmanjše, pokvarjene in poštenjake, vsi so izenačeni pod njenim neizprosnim obličjem in kosa, to njeno orodje za množično košnjo, je osrednji rekvizit zbirke Zgode in nezgode. Vendar se pri Lipušu deziluzija ne razkrije samo v smrtni uri. Takrat ob soočenju s temeljno in končno resnico šele polno udari, a prej se sluti in kaže v sledovih, njeni nezgrešljivi znaki so pokvarjenost vseh vrst, licemerje, tudi pomanjkanje ljubezni, in kar nekaj zgodb govori o odraščanju nasploh in o tem, kako trdo je bilo in kako mučno vsaj za tiste malo bolj občutljive. Nič nenavadnega torej ni, da vzgojo otrok in pomanjkanje izkazovanja ljubezni primerja z odnosom do živali, s splošno neusmiljenostjo in nepopustljivostjo.

»Pravo nasprotje hitrosti je bilo oranje njive, tam so voli določali hitrost, tu orač ni imel besede. Nobeno nadiranje, nobena palica oranja ni pospešila, nobeno ukazovanje hitrosti ni spremenilo, kvečjemu se je zgodilo,da sta oba vola obstala sredi brazde in prignala priganjalno palico do absurda. Vse en vrag je bilo, ali so vola tepli ali ne, živali se nista kaj zmenili za udarce. Po volovih hrbtih je padalo iz navade, po otroških hrbtih pa iz vzgojne vneme. V tistem času med otroki in volovi ni bilo razlike. Moški so pretepali ženske, ženske so vzgajale otroke, da bodo nekoč pretepali ženske. Očetje so zmerjali matere, matere so vzgajale otroke, da bodo pozneje zmerjali očete. Pretepali so starši, ravnali, prebirali kosti otrokom, tepli so učitelji in župniki. S sledovi palice so otroci sedeli v šoli, in še dobro tedaj, da jih niso basali po zadnji strani. Otroci in volovi so bili vajeni udarcev. Zagodli so kakšno malenkost, pa bodi še tako nedolžno, in so vedeli, da bo zvečer padalo, ali da jo bojo izkupili jutri zjutraj. Voli so zagrešili samo to, da so bili voli. Pri otrocih pa so vzgojitelji poskušali zlepa ali shuda, pri tem zlepa kar obšli, kajti na kmetih se ne ustavljajo z nezanesljivimi, tveganimi rečmi, na kmetih se mudi.« (str. 42-43)

Lipuševa pisava ostaja zgrajena asociacijsko, npr. spomin na mlin in soočenje s smrtjo. Precej abstraktno in včasih na arhetipsko naslonjeno pisanje o skupnosti, ki ima svoje zvijačnosti pri upogibanju posameznikove drugačnosti, o splošnem pomanjkanju ljubezni in ljubeznivosti, ki se potem preveša v nerazumljivo kaznovanje in trpinčenje, vse to so teme, ki jih v Lipuševem opusu že poznamo. Tudi preoblačenje skupnosti, ki zastavo in vznesene pesmi zlahka zamenja in pozabi na tiste, ki so jih s svojim marširanjem in ovajanjem izločili, je nekako stalnica njegovega pisanja, in v tej doslednosti pri razkrinkavanju hinavščine je soroden svoji pesniški sestri Svetlani Makarovič, prvi dami temnega pesniškega modernizma. Ob tem je v tej asociacijsko zgrajeni prozi dobil glas izločeni, skoraj onstranski in zato v vseh prevarah nasmoljeni pripovedovalec, ki kot z angelskim pogledom nekako lebdi nad skupnostjo in sešteva njene okrutnosti in izključevanja. Lipuševa proza je tako pridobila na grenkobi in tudi na neizprosnosti. Seveda je še vedno stilsko izredno artikulirana, tudi nekoliko uvrtana vase in zato postavljena v bližino večje hermetičnosti. Skuša biti vsota vsega, končni literarni obračun, ki pa je izpisan suvereno, pridušeno, pa tudi natančno z vsem obujanjem starih in pozabljenih besed, ki se pridružujejo na novo izumljenim in izpeljanim izrazom, saj prejšnji jezik zakriva, Lipušev pa razkriva tudi tisto, pred čimer si zakrivamo oči.


04.07.2022

Vid Kmetič: Blues

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralca: Jasna Rodošek in Matjaž Romih


04.07.2022

Jurij Meden: Kaj je kinoteka

Avtor recenzije: Urban Tarman Bralec: Matjaž Romih


04.07.2022

Anja Radaljac: Punčica

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bralka: Eva Longyka Marušič


04.07.2022

Kostas Hatziandoniu: Agrigento

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bralka: Jasna Rodošek


28.06.2022

Elvis

Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …


27.06.2022

Ace Mermolja: Lukov greh

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Maja Moll in Jure Franko


27.06.2022

Tone Peršak: Praznovanje

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralka: Eva Longyka Marušič


27.06.2022

John Muir: Dolg sprehod do zaliva

Avtor recenzije: Blaž Mazi Bralec: Bernard Stramič


27.06.2022

Ur. Kristina Kočan: Po toku navzgor

Avtorica recenzije: Katja Šifkovič Bralec: Bernard Stramič


20.06.2022

Max Brod: Franz Kafka, biografija

Avtor recenzije: Simon Popek Bralec: Jure Franko


20.06.2022

Ana Schnabl: Plima

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bralca: Matjaž Romih in Eva Longyka Marušič


20.06.2022

Peter Mlakar: Drugačni svet

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič


20.06.2022

Vinko Möderndorfer: Pes je lajal vse noč

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič


14.06.2022

Milan Dekleva: Nevidnosti

Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...


13.06.2022

Karmina Šilec: Baba

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič


13.06.2022

Marjan Žiberna: Dedič

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Lidija Hartman


06.06.2022

Snežni leopard

Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni


06.06.2022

Drago Jančar: Ob nastanku sveta

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralka: Barbara Zupan


06.06.2022

Janko Messner - Solidarnost ob meji

Avtor recenzije: Milan Vogel Bralec: Jure Franko


06.06.2022

Jure Jakob: Učitelj gluhih, učenec nemih

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko


Stran 38 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov