Avtor recenzije: Matej Bogataj Bralec: Jure Franko

Novo mesto: Goga, 2021

Roman Trg osvoboditve v dialoškem segmentu vrača Blatnikovo pisavo v čase, ko se je v zbirkah kratke proze približala dramatiki, namesto naracije so meso zgodbe predstavljali naostreni in izbrušeni dialogi para v različnih legah – včasih ljubosumnostnih, včasih razhajalskih – predvsem pa so replike tudi s svojimi zamolki in zgostitvami, z zamolčanim pričale o teži odnosa med moškim in žensko. Posebej še takrat, ko se je v njun odnos prištulil še kdo s strani in so pretežno spodletele partnerske mimobežnosti dobile nove kote in ustvarjale nove like. Trg osvoboditve iz naslova tako prek zaljubljenega protagonista govori o odraščanju kot osvoboditvi od iluzij in zavedanju o odgovornosti, hkrati pa je to simbolno mesto protestov za svobodo najbolj znanih političnih obsojencev, torej v podporo tistim, ki so z vojaških dokumentov odstranjevali oznake zaupno in jih podčrtavali za bralce, svoje in tuje. Takrat so se na trgu in pred vojašnico na Roški zbirale množice, seveda nenapovedano in neorganizirano, kar je danes sankcionirano, če ne celo zaplinjeno. Potem so tam pesniki brali besedila, pesniška in politična in narodobudna, ki so jih pisali kot prispevke v nacionalni program, tam so postavljali zahteve po ločitvi od manj demokratičnih, z vojaško in obramboslovno miselnostjo obremenjenih in v razvoju zaostalih regij in političnih osebkov.

Blatnik izpisuje ljubezenski roman: na enem takšnih shodov fant stopi dekletu na nogo, ona pa mu da telefonsko številko in po dveh sladolednih epizodah ob obisku doma še ostalo. Potem pridejo novi časi, in ti so tematizirani posebej. Pridejo ljudje z idejami in poslovnimi domisleki, pridejo novi direktorji in odkupujejo podjetja, potem ko so jih izčrpali, na koncu pa skupno, družbeno lastnino za drobiž pokončajo stečajni upravitelji. To je ta prehranska veriga, v kateri so zaposleni in prejšnji vsaj na nek način solastniki le plen in hrana bolj aktivnih in zvijačnih predatorjev. Blatnikov protagonist brez imena se zaveda, da se je rodil po zaslugi prepričanja o naravnem mešanju socialnih slojev in brezplačno doštudiral in da lahko kmalu piše neplačane kritike, ki nikogar več ne zanimajo, ker so zadeve vzeli v roke profesionalci s področja stikov z javnostmi in reklamiranja. Je tipičen slovenski junak in to ugotavlja tudi sam, očitno podkrepljen z literarno zgodovino: ne znajde se, ostaja pasiven, na prigovarjanje drugih, da naj se zmiga, češ da so zdaj odlični časi za vzpone na družbeni lestvici in bogatenje, se ne odziva, svet privatizacije gre mimo njega. Le s pisanja o literaturi, od katere ne more preživeti, se obrne v oglaševanje in potem v vsaki situaciji vidi geslo, ki bi ga lahko prodal naprej. Razen nekaj kil in podnajemniškega stanovanja, ki ga potem odkupi z dosmrtnim kreditom, v tridesetih letih tranzicije ne pridobi ničesar. Tranzicijski luzer, ki izgubi tudi punco, ki ji je prišel najbližje od vseh, ker je ona razpršena in ima, v nasprotju z njim, težave s samoiskanjem; on jih pač nima, saj je zadovoljen z vsem oziroma z vsem enako nezadovoljen. Aktivno vlogo v odnosu tako prevzame punca s trga, iz premožne družine, ki se nekako išče. Enkrat v vzhodni duhovnosti, drugič v begu od doma in iz domovine, ko zapoka na ulicah s tanki. Potem se srečujeta na kultnih mestih, v prodajalnah poštene trgovine, ali na poti, ki je imela včasih ime po tovarištvu in spominih, ko so tovarištvo in spomini še kaj veljali in niso bili podložni preoblačenju. In na koncu, odprtem na vse strani, se spet odpravita na sladoled, spet na njeno pobudo. To je roman, v katerem izbirajo ženske in morda bo šlo tokrat brez bežanja, brez stranpoti.

Ob ljubezenski zgodbi je tudi pojasnjevalna plast, v kateri Blatnik sledi svojemu siceršnjemu, z aforizmi in komentarjem opremljenemu pisanju. Ob zgodbi fanta in dekleta v prelomnih časih so namreč ekskurzi v tiste čase namenjeni tistim, ki so do teh časov ignorantski, ali pa se jih, ker so bili preveč notri, ne spomnijo. V teh ločenih in na preskok posejanih poglavjih Blatnik, podobno kot v romanu Luknje in še kje, recimo v svojih kratkih kratkih zgodbah, ponuja hladno diagnozo sveta, to pa počne tako s stališča makroekonomije, kot se rad vrača na obča mesta osemdesetih let in kulture zabave : ošvrkne pank, inflacijo in njene vzroke, trboveljsko industrijsko glasbeno zasedbo in domačega modnega filozofa, opredeljuje pa se tudi do ključnih pojmov tistega časa, najsi gre za teritorialno obrambo kot vzporednico jugoslovanski vojski ali za spremembo miselnosti, ko je zmahano ideologijo o odtujenosti in delavski participaciji na produktih dela nadomestil kapital kot nepreklicna ideologija o končanju vseh ideologij.

Roman Trg osvoboditve tako združuje dve zgodbi o velikih ljubezenskih in kolektivnih pričakovanjih, ki pa niso izpolnjena – razen za redke sposobneže na robu zakonitega ali čez. Andrej Blatnik svoj roman polni s poznavanjem sivih finančnih tokov, subkulture in množične kulture in premikov v glasbeni industriji ter ob tem piše poglavja iz zgodovine za telebane, za tiste, ki jih ni bilo zraven. Seveda gre tudi za generacijski glas, za tiste, ki smo zaradi inercije soodgovorni za današnje stanje, oziroma za razkorak med pričakovanji in realizacijo, s katero razen omenjene peščice ne moremo biti zadovoljni.