Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bralec: Jure Franko
Novo mesto: Goga, 2021
Roman Trg osvoboditve v dialoškem segmentu vrača Blatnikovo pisavo v čase, ko se je v zbirkah kratke proze približala dramatiki, namesto naracije so meso zgodbe predstavljali naostreni in izbrušeni dialogi para v različnih legah – včasih ljubosumnostnih, včasih razhajalskih – predvsem pa so replike tudi s svojimi zamolki in zgostitvami, z zamolčanim pričale o teži odnosa med moškim in žensko. Posebej še takrat, ko se je v njun odnos prištulil še kdo s strani in so pretežno spodletele partnerske mimobežnosti dobile nove kote in ustvarjale nove like. Trg osvoboditve iz naslova tako prek zaljubljenega protagonista govori o odraščanju kot osvoboditvi od iluzij in zavedanju o odgovornosti, hkrati pa je to simbolno mesto protestov za svobodo najbolj znanih političnih obsojencev, torej v podporo tistim, ki so z vojaških dokumentov odstranjevali oznake zaupno in jih podčrtavali za bralce, svoje in tuje. Takrat so se na trgu in pred vojašnico na Roški zbirale množice, seveda nenapovedano in neorganizirano, kar je danes sankcionirano, če ne celo zaplinjeno. Potem so tam pesniki brali besedila, pesniška in politična in narodobudna, ki so jih pisali kot prispevke v nacionalni program, tam so postavljali zahteve po ločitvi od manj demokratičnih, z vojaško in obramboslovno miselnostjo obremenjenih in v razvoju zaostalih regij in političnih osebkov.
Blatnik izpisuje ljubezenski roman: na enem takšnih shodov fant stopi dekletu na nogo, ona pa mu da telefonsko številko in po dveh sladolednih epizodah ob obisku doma še ostalo. Potem pridejo novi časi, in ti so tematizirani posebej. Pridejo ljudje z idejami in poslovnimi domisleki, pridejo novi direktorji in odkupujejo podjetja, potem ko so jih izčrpali, na koncu pa skupno, družbeno lastnino za drobiž pokončajo stečajni upravitelji. To je ta prehranska veriga, v kateri so zaposleni in prejšnji vsaj na nek način solastniki le plen in hrana bolj aktivnih in zvijačnih predatorjev. Blatnikov protagonist brez imena se zaveda, da se je rodil po zaslugi prepričanja o naravnem mešanju socialnih slojev in brezplačno doštudiral in da lahko kmalu piše neplačane kritike, ki nikogar več ne zanimajo, ker so zadeve vzeli v roke profesionalci s področja stikov z javnostmi in reklamiranja. Je tipičen slovenski junak in to ugotavlja tudi sam, očitno podkrepljen z literarno zgodovino: ne znajde se, ostaja pasiven, na prigovarjanje drugih, da naj se zmiga, češ da so zdaj odlični časi za vzpone na družbeni lestvici in bogatenje, se ne odziva, svet privatizacije gre mimo njega. Le s pisanja o literaturi, od katere ne more preživeti, se obrne v oglaševanje in potem v vsaki situaciji vidi geslo, ki bi ga lahko prodal naprej. Razen nekaj kil in podnajemniškega stanovanja, ki ga potem odkupi z dosmrtnim kreditom, v tridesetih letih tranzicije ne pridobi ničesar. Tranzicijski luzer, ki izgubi tudi punco, ki ji je prišel najbližje od vseh, ker je ona razpršena in ima, v nasprotju z njim, težave s samoiskanjem; on jih pač nima, saj je zadovoljen z vsem oziroma z vsem enako nezadovoljen. Aktivno vlogo v odnosu tako prevzame punca s trga, iz premožne družine, ki se nekako išče. Enkrat v vzhodni duhovnosti, drugič v begu od doma in iz domovine, ko zapoka na ulicah s tanki. Potem se srečujeta na kultnih mestih, v prodajalnah poštene trgovine, ali na poti, ki je imela včasih ime po tovarištvu in spominih, ko so tovarištvo in spomini še kaj veljali in niso bili podložni preoblačenju. In na koncu, odprtem na vse strani, se spet odpravita na sladoled, spet na njeno pobudo. To je roman, v katerem izbirajo ženske in morda bo šlo tokrat brez bežanja, brez stranpoti.
Ob ljubezenski zgodbi je tudi pojasnjevalna plast, v kateri Blatnik sledi svojemu siceršnjemu, z aforizmi in komentarjem opremljenemu pisanju. Ob zgodbi fanta in dekleta v prelomnih časih so namreč ekskurzi v tiste čase namenjeni tistim, ki so do teh časov ignorantski, ali pa se jih, ker so bili preveč notri, ne spomnijo. V teh ločenih in na preskok posejanih poglavjih Blatnik, podobno kot v romanu Luknje in še kje, recimo v svojih kratkih kratkih zgodbah, ponuja hladno diagnozo sveta, to pa počne tako s stališča makroekonomije, kot se rad vrača na obča mesta osemdesetih let in kulture zabave : ošvrkne pank, inflacijo in njene vzroke, trboveljsko industrijsko glasbeno zasedbo in domačega modnega filozofa, opredeljuje pa se tudi do ključnih pojmov tistega časa, najsi gre za teritorialno obrambo kot vzporednico jugoslovanski vojski ali za spremembo miselnosti, ko je zmahano ideologijo o odtujenosti in delavski participaciji na produktih dela nadomestil kapital kot nepreklicna ideologija o končanju vseh ideologij.
Roman Trg osvoboditve tako združuje dve zgodbi o velikih ljubezenskih in kolektivnih pričakovanjih, ki pa niso izpolnjena – razen za redke sposobneže na robu zakonitega ali čez. Andrej Blatnik svoj roman polni s poznavanjem sivih finančnih tokov, subkulture in množične kulture in premikov v glasbeni industriji ter ob tem piše poglavja iz zgodovine za telebane, za tiste, ki jih ni bilo zraven. Seveda gre tudi za generacijski glas, za tiste, ki smo zaradi inercije soodgovorni za današnje stanje, oziroma za razkorak med pričakovanji in realizacijo, s katero razen omenjene peščice ne moremo biti zadovoljni.
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bralec: Jure Franko
Novo mesto: Goga, 2021
Roman Trg osvoboditve v dialoškem segmentu vrača Blatnikovo pisavo v čase, ko se je v zbirkah kratke proze približala dramatiki, namesto naracije so meso zgodbe predstavljali naostreni in izbrušeni dialogi para v različnih legah – včasih ljubosumnostnih, včasih razhajalskih – predvsem pa so replike tudi s svojimi zamolki in zgostitvami, z zamolčanim pričale o teži odnosa med moškim in žensko. Posebej še takrat, ko se je v njun odnos prištulil še kdo s strani in so pretežno spodletele partnerske mimobežnosti dobile nove kote in ustvarjale nove like. Trg osvoboditve iz naslova tako prek zaljubljenega protagonista govori o odraščanju kot osvoboditvi od iluzij in zavedanju o odgovornosti, hkrati pa je to simbolno mesto protestov za svobodo najbolj znanih političnih obsojencev, torej v podporo tistim, ki so z vojaških dokumentov odstranjevali oznake zaupno in jih podčrtavali za bralce, svoje in tuje. Takrat so se na trgu in pred vojašnico na Roški zbirale množice, seveda nenapovedano in neorganizirano, kar je danes sankcionirano, če ne celo zaplinjeno. Potem so tam pesniki brali besedila, pesniška in politična in narodobudna, ki so jih pisali kot prispevke v nacionalni program, tam so postavljali zahteve po ločitvi od manj demokratičnih, z vojaško in obramboslovno miselnostjo obremenjenih in v razvoju zaostalih regij in političnih osebkov.
Blatnik izpisuje ljubezenski roman: na enem takšnih shodov fant stopi dekletu na nogo, ona pa mu da telefonsko številko in po dveh sladolednih epizodah ob obisku doma še ostalo. Potem pridejo novi časi, in ti so tematizirani posebej. Pridejo ljudje z idejami in poslovnimi domisleki, pridejo novi direktorji in odkupujejo podjetja, potem ko so jih izčrpali, na koncu pa skupno, družbeno lastnino za drobiž pokončajo stečajni upravitelji. To je ta prehranska veriga, v kateri so zaposleni in prejšnji vsaj na nek način solastniki le plen in hrana bolj aktivnih in zvijačnih predatorjev. Blatnikov protagonist brez imena se zaveda, da se je rodil po zaslugi prepričanja o naravnem mešanju socialnih slojev in brezplačno doštudiral in da lahko kmalu piše neplačane kritike, ki nikogar več ne zanimajo, ker so zadeve vzeli v roke profesionalci s področja stikov z javnostmi in reklamiranja. Je tipičen slovenski junak in to ugotavlja tudi sam, očitno podkrepljen z literarno zgodovino: ne znajde se, ostaja pasiven, na prigovarjanje drugih, da naj se zmiga, češ da so zdaj odlični časi za vzpone na družbeni lestvici in bogatenje, se ne odziva, svet privatizacije gre mimo njega. Le s pisanja o literaturi, od katere ne more preživeti, se obrne v oglaševanje in potem v vsaki situaciji vidi geslo, ki bi ga lahko prodal naprej. Razen nekaj kil in podnajemniškega stanovanja, ki ga potem odkupi z dosmrtnim kreditom, v tridesetih letih tranzicije ne pridobi ničesar. Tranzicijski luzer, ki izgubi tudi punco, ki ji je prišel najbližje od vseh, ker je ona razpršena in ima, v nasprotju z njim, težave s samoiskanjem; on jih pač nima, saj je zadovoljen z vsem oziroma z vsem enako nezadovoljen. Aktivno vlogo v odnosu tako prevzame punca s trga, iz premožne družine, ki se nekako išče. Enkrat v vzhodni duhovnosti, drugič v begu od doma in iz domovine, ko zapoka na ulicah s tanki. Potem se srečujeta na kultnih mestih, v prodajalnah poštene trgovine, ali na poti, ki je imela včasih ime po tovarištvu in spominih, ko so tovarištvo in spomini še kaj veljali in niso bili podložni preoblačenju. In na koncu, odprtem na vse strani, se spet odpravita na sladoled, spet na njeno pobudo. To je roman, v katerem izbirajo ženske in morda bo šlo tokrat brez bežanja, brez stranpoti.
Ob ljubezenski zgodbi je tudi pojasnjevalna plast, v kateri Blatnik sledi svojemu siceršnjemu, z aforizmi in komentarjem opremljenemu pisanju. Ob zgodbi fanta in dekleta v prelomnih časih so namreč ekskurzi v tiste čase namenjeni tistim, ki so do teh časov ignorantski, ali pa se jih, ker so bili preveč notri, ne spomnijo. V teh ločenih in na preskok posejanih poglavjih Blatnik, podobno kot v romanu Luknje in še kje, recimo v svojih kratkih kratkih zgodbah, ponuja hladno diagnozo sveta, to pa počne tako s stališča makroekonomije, kot se rad vrača na obča mesta osemdesetih let in kulture zabave : ošvrkne pank, inflacijo in njene vzroke, trboveljsko industrijsko glasbeno zasedbo in domačega modnega filozofa, opredeljuje pa se tudi do ključnih pojmov tistega časa, najsi gre za teritorialno obrambo kot vzporednico jugoslovanski vojski ali za spremembo miselnosti, ko je zmahano ideologijo o odtujenosti in delavski participaciji na produktih dela nadomestil kapital kot nepreklicna ideologija o končanju vseh ideologij.
Roman Trg osvoboditve tako združuje dve zgodbi o velikih ljubezenskih in kolektivnih pričakovanjih, ki pa niso izpolnjena – razen za redke sposobneže na robu zakonitega ali čez. Andrej Blatnik svoj roman polni s poznavanjem sivih finančnih tokov, subkulture in množične kulture in premikov v glasbeni industriji ter ob tem piše poglavja iz zgodovine za telebane, za tiste, ki jih ni bilo zraven. Seveda gre tudi za generacijski glas, za tiste, ki smo zaradi inercije soodgovorni za današnje stanje, oziroma za razkorak med pričakovanji in realizacijo, s katero razen omenjene peščice ne moremo biti zadovoljni.
Mestno gledališče ljubljansko Ivan Cankar: Za narodov blagor 1901 Komedija Premiera 9. januar 2020 Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Koreografka Sinja Ožbolt Lektorica Maja Cerar Avtor glasbe in glasbeni opremljevalec Vanja Novak Korepetitorka Ana Erčulj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Primož Pirnat, Lotos Vincenc Šparovec, Bernarda Oman, Ajda Smrekar, Uroš Smolej, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Tomo Tomšič, Tanja Ribič, Matic Lukšič, Jaka Lah, Jernej Gašperin, Boris Kerč, Gaber K. Trseglav, Anja Möderndorfer, Petra Peček, Veronika Valdes / Neža Blažič, Aja Zupanec Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili eno zgodnejših del Ivana Cankarja, komedijo Za narodov blagor; napisal jo je leta 1901 na Dunaju in jo imenoval satirična farsa; kot pravi režiser Matjaža Zupančič, Cankar »tukaj napada, kritizira, smeši vse po vrsti – vse tiste, ki za velikimi besedami o narodu, narodovih blagrih, skrivajo popolnoma zasebne, pritlehne interese. Ena ključnih replik v igri je 'Danes ne rabimo značajnosti, rabimo kapital.'« Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/za-narodov-blagor/
Polsestra je nov celovečerec Damjana Kozoleta, enega od mednarodno najuspešnejših in najbolj produktivnih domačih režiserjev. Zaplet filma je preprost: polsestri iz Izole, starejša frizerka Irena in novopečena podiplomska študentka Neža (igrata ju Urša Menart in Liza Marijina) se po sili razmer znajdeta v najetem stanovanjcu v Ljubljani. Zdi se, da z izjemo očeta Silva (igra ga Peter Musevski) ter vzajemno nenaklonjenega odnosa nimata veliko skupnega, a to je le temelj bolj univerzalne zgodbe. O filmu se pogovarjata novinar Urban Tarman in filmski kritik Denis Valič.
Urednik, novinar, publicist in pisatelj Stieg Larsson je svetovno zaslovel z »Milenijsko trilogijo« kriminalnih romanov, vendar uspeha svojega dela, krone svojega življenjskega opusa, ni dočakal; pri petdesetih letih ga je pokončal infarkt. Njegovo ime je postalo sinonim za verjetno višek podžanra mračnih, angažiranih kriminalk, ki jih poznamo pod nazivom »nordijski noir«. Larssonov dokumentarni portret je režiral Henrik Georgsson, ki je pred tem kot soavtor sodeloval pri televizijskih serijah istega žanra Most in Wallander, in tukaj tako rekoč obrne perspektivo. Osnovna teza dokumentarca je namreč, da je glavna dediščina Larssonovega življenja pravzaprav drugje, v njegovem strastnem delu preiskovalnega novinarja in sourednika revije Expo, v obsesivnem zbiranju podatkov, spremljanju in razkrivanju skrajnodesničarskih in neonacističnih gibanj na Švedskem. Skozi spretno dramaturško nizanje arhivskih epizod kaže, da je bil pretežni del njegovega življenja enako napet kot v detektivkah. Z izpostavljanjem njegovega poguma, predanega terenskega dela, zagnanosti, natančenga zbiranja podatkov in mapiranja povezav, nepopustljivosti, deloholične vztrajnosti in iznajdljivosti je pravzaprav romantično posvetilo nekim bolj ali manj preteklim novinarskim časom. Dokumentarec Stieg Larsson: Mož, ki se je igral z ognjem kot celota pusti televizijski vtis, pri čemer se zanaša na predvidljivo kombinacijo arhivskih posnetkov, govorečih glav nekdanjih sodelavcev in nekaj malega zaigranih rekonstrukcij. Pri tem film, ponekod tudi tehnično okorno, spodobno poustvari duha časa preteklih desetletij, ne izpostavlja pa dejstva, da je bil sam Larsson na začetku kariere politični aktivist in levičarski skrajnež, ki je inštruiral marksistične gverilce v Eritreji ... Portret je najbolj ganljiv in introspektiven v prikazu Larssonovega otroštva, v katerem je bilo že posajeno seme poznejših romanov, ki jim morda posveti petino časa; ostale primerjave z njegovim življenjem, razen določenih neposrednih namigov, pa so večinoma prepuščene gledalcu. Larsson ostaja tudi po tem filmu neznani znanec. Veliko je novih informacij, vendar se vse zdi – vsaj ljubiteljem njegovih kriminalk – nekako domače. Očitno pa so imeli avtorji na razpolago še veliko več materiala, saj so lani film razširili v dokumentarno miniserijo.
Najnovejši dodatek v kanon vojnega filma je 1917, velikopotezni in hkrati intimni projekt britanskega režiserja Sama Mendesa, čigar dedek se je bojeval v jarkih prve svetovne vojne. Podobno kot Dunkirk Christopherja Nolana je tudi 1917 v prvi vrsti osupljiv tehnični dosežek: čeprav ga direktor fotografije Roger Deakins ni posnel v enem samem kadru, je montaža Leeja Smitha skrbno prekrila vse reze in ustvarila vtis vročične kontinuitete in usodnosti odtekajočih minut. Prav ta skrajna estetiziranost in umetniška senzibiliteta filma pa sta v disonanci s klasičnim pacifističnim sporočilom vojnih filmov. Ali lahko zgodba o krvoločnosti in nesmiselnosti vojne morije zares podčrta svojo poanto, če to počne na presunljivo lep način? Nočni prizori zbombardirane vasi Écoust, ki migota v tehniki chiaroscura, skoraj spominjajo na klasično umetnost. 1917 svoje protivojno sporočilo seveda podkrepi s kupi napihnjenih, razpadajočih trupel, a ta trupla razporedi v premišljene kompozicije na razritih poljih; na trenutke se nevarno približa t. i. „pornografiji mizerije“, v kateri blesti denimo nadaljevanka Deklina zgodba. Bolj kot kolektiv Mendesa zanima osebni pogum na preizkušnji – a prav s tem poudarkom na individualnem se rahlo zabriše širša slika krvavega konflikta, v katerem je na milijone mož padlo zaradi arbitrarnih linij v pesku. Na ravni zgodbe je pred nami linearna, za ta žanr precej konvencionalna pripoved: dva golobrada, rosno mlada britanska vojaka Blake in Schofield morata sosednjemu bataljonu še pred naslednjim jutrom dostaviti generalov preklic napada. Vse druge linije komunikacije so bile prerezane in če jima ne uspe, bo 1600 mož, vključno z Blakeovim bratom, zakorakalo v past nemške vojske. Podobno kot v Dunkirku tudi tukaj nimamo opravka z visokoletečimi koncepti junaštva in pravičnosti, le z utrujenimi, blatnimi pešaki, ki skušajo preživeti do naslednjega jutra. Schofield je, kot izvemo, že v eni od prejšnjih bitk dobil medaljo za pogum, a jo je z nekim Francozom zamenjal za buteljko vina, „ker je bil žejen“. Mendes je za film rekrutiral cel kup znanih igralcev: Colin Firth je general Erinmore, Benedict Cumberbatch polkovnik MacKenzie, pojavita se tudi Mark Strong in Richard Madden. Vsak od njih dobi samo kratek prizor ali dva; kamera si ne dovoli bližnjih posnetkov njihovih obrazov in s tem gledalca ohranja na varni čustveni razdalji. Čeprav avtorski film praviloma vedno enačimo z njegovim scenaristom in režiserjem, je vsaj polovico zaslug za presežnost projekta 1917 treba pripisati Rogerju Deakinsu, ki "tradicionalno" tehnično plat filma v prvi plan postavi na način, ki ga v dobi stripovskih eksplozij in digitalnega pomlajevanja igralcev nismo več vajeni. Zelo lahko si je predstavljati scenarij, po katerem 1917 – resen in dostojanstven, a obenem mainstreamovski vojni film – februarja na podelitvi oskarjev pomete s konkurenco. To ni film, ki bi se ubadal z etičnimi ali političnimi odtenki vélike vojne, pač pa spektakel, ki najprej cilja na čute in adrenalin, nekakšen „Skyfall na fronti“, in šele potem pogojno na čustva.
Začne se kot nekakšna pomlajšana Babica gre na jug: David – ja, glavnemu junaku je ime enako kot v legendarnem slovenskem filmu – se v objestnem mladostniškem begu od doma odpravi novim dogodivščinam naproti in mimogrede v avto dobi še zanimivo sopotnico. Ta je enako divja, nepredvidljiva in skrivnostna, kot je bila Babica, le da je precej precej mlajša in enako nemirna kot David. Pred čem Dekle, kot si po nizozemsko pravi sama, saj njenega imena ne izvemo, beži, ni jasno, a konec koncev niti ni pomembno. V ospredju so predvsem svoboda, morje, mladost in želja po divji avanturi, ki se je zaljubljenca lotita z malo denarja, malo prepovedanih substanc in – ukradeno jadrnico. Njuna razigrana mladostniška idila seveda ne traja prav dolgo in splet scenaristično dokaj šibko razdelanih okoliščin kmalu pripelje do preizpraševanja njune ljubezni in nadaljnjih odločitev. Unstill, v prevodu Nemir, je neodvisni prvenec mladega slovenskega režiserja in scenarista Andraža Kadunca. V njem je poleg Babice močno čutiti tudi vpliv filmov, kot so Nož v vodi Romana Polanskega in predvsem slovenskih Mrtve ladje Rajka Ranfla in Hladnikovega Peščenega gradu. Občutek klavstrofobičnosti, kot jo lahko povzroči le dolgotrajno bivanje na jadrnici, in nenavaden, tako rekoč izsiljen ljubezenski trikotnik so lahko odlična podlaga za razvoj intenzivne filmske drame, ki pa se Kaduncu žal ni najbolje posrečila. Dialogi, ki so pretežno v angleščini, saj je Dekle tujka, so kljub trudu, da bi načeli resna življenjska vprašanja – ali pa mogoče prav zato – pretirano izumetničeni, površni in plastični, kadri prevečkrat predolgi, scenarij pa ponekod tako nedosleden in nelogičen, da se vzročno-posledično razmerje med posameznimi dogodki izgubi. Pomanjkljivosti, ki jih žal ne morejo zasenčiti niti čudoviti posnetki Jadranskega morja in želja ustvarjalcev, da bi ustvarili nekaj lepega, ki preveva ves film. Vsak celovečerni prvenec slovenskih režiserjev, sploh mlajše generacije, ki je nastal v neodvisni produkciji, si zasluži posebno pohvalo za ves trud, ki ga je ekipa vložila v nastanek dela, ki bogati zgodovino našega filma in naše kinematografije, in tudi film Unstill je dodal pomemben kamenček v ta mozaik. Škoda le, da Kadunc svoje priložnosti ni nekoliko bolje izkoristil, namenil še malo več pozornosti predvsem dialoškemu segmentu in dramaturškemu loku posameznih prizorov in tako ustvaril filma, ki ne bi bil samo čudovit v svoji neskončni modrini, ampak tudi globok kot morje. Morda prihodnjič.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
»V bistvu je že proces študija potekal tako, da smo improvizirali na teme iz teksta in so potem nekatere od teh improvizacij ostale v predstavi, tako da se izmenjuje Strnišev tekst z improviziranimi prizori,« pove Maruša Kink, režiserka predstave Žabe, ki je nastala po istoimenski dramski predlogi Gregorja Strniše. Premierno izvedbo predstave, ki je nastala v produkciji zavoda Bunker, si je ogledala Saška Rakef.
Avtor recenzije: Milan Vogel Bere Jure Franko.
Neveljaven email naslov