Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prevedla Petra Meterc; Ljubljana: Cankarjeva založba, 2021
Leta 1975 rojeni Ta-Nehisi Coates je brezkompromisen kritik ameriške družbe. Ne gre za to, da bi ji s svojim pisanjem kazal ogledalo, temveč razkrinkava in obtožuje ameriško državo in njen kruti odnos do črnskih teles. Besedni zvezi črnsko telo in črnska telesa je na svojih predavanjih uporabljala belopolta predavateljica Eilen Boris in izražala kritičen odnos do življenjskega položaja deprivilegiranih prebivalcev. Naslov eseja Med svetom in mano pa je enak kot naslov pesmi Richarda Wrighta iz leta 1935. Pesnik v svojih verzih govori o strahu, linčanju in ovirah.
Strah ves čas priznava tudi Coates; v ameriški družbi je dovolj razlogov zanj, saj ga lastne in tuje izkušnje opozarjajo, da je njegovo črno telo nenehno v nevarnosti. Nazorno opisuje sanje, ki jih družba slika o lepem, uspešnem in pravičnem svetu, toda okoliščine ga vedno znova streznijo, da so te sanje zanj neuresničljive.
Ozira se v ameriško zgodovino suženjstva in brezobzirnega ravnanja z ljudmi, ki so jih prisilno pripeljali v Združene države Amerike in jim odvzeli človeško dostojanstvo. Rasizem je tisti, ki prignanim ljudem pripisuje globoko zakoreninjene značilnosti ter jih ponižuje, omejuje in uničuje.
Knjiga Med svetom in mano je označena kot esej, lahko pa bi jo imeli tudi za roman, saj sta v avtorjevem pisanju določena dogajalni čas in prostor, delo je notranje strukturirano, dovolj obsežno in usklajeno z merili kakovostne literature. Oznaka esej je najbrž izbrana zaradi celovitega in kritičnega prikaza zgodovine rasizma v Združenih državah Amerike, sedanjega stanja in brezperspektivnosti. V eseju prevladuje obsodba države in njenega ravnanja s temnopoltimi ljudmi. Avtor ves čas govori o črnskem telesu in njegovi ogroženosti. Telo simbolizira drugačnost, ki je ameriška družba ni pripravljena sprejeti, in rasistično naravnanost ohranja kot nekaj samoumevnega. Telesa temnopoltih ljudi nimajo vrednosti in cene, vsak hip jih lahko ubije kak policist, če presodi, da je treba potegniti pištolo in ukrepati. Zatem se le redko zgodi, da je njegovo dejanje kaznovano, čeprav je več kot očitno, da ubiti človek ni storil nič prepovedanega. Coates občuti bolečino ob mrtvem mladeniču, ki ga je policist ustrelil brez razloga in prič, in s svojim prizadevanjem v eseju prispeva k množičnemu gibanju proti policijskemu nasilju.
Glede izbire besed je nenavadno, da pisec ves čas govori o črncih in črnkah, šele približno na sredi knjige uporabi izraz Afroameričan, poimenovanje, ki bi bilo po vsej verjetnosti ustreznejše kot črnec, primeren pa bi bil tudi izraz temnopolti. Ker pa sam spada v skupnost ljudi s tako obarvano kožo, njegova izbira besed ni vrednostno določena.
Temnopolti starši svoje otroke vzgajajo s trdo roko. Dopovedujejo jim, da morajo biti boljši od drugih in se dokazovati z dobrimi dejanji. Tudi z udarci jim ne prizanašajo, kot da bi jim hoteli napovedati, da jih bodo v življenju dobili še veliko. Ker vedo, da jih čaka težko življenje, jim ne kažejo nežnosti, kljub temu pa jim dajejo vedeti, da so ves čas z njimi in zaščitniški ter jim pripravljeni tako ali drugače olajšati pot v samostojno življenje.
Esej Med svetom in mano je napisan kot pismo, ki ga oče piše petnajstletnemu sinu. Ko je otrok vstopil v njegovo življenje, se je vse spremenilo. Ni več mislil le nase, temveč je prevzel odgovornost za bitje, ki se je rodilo v neusmiljeni svet. Ne čaka ga nič dobrega, zato ga je treba na življenje pripraviti. Vsak človek mora sam prehoditi svojo pot, toda ni narobe, če o ovirah in možnostih izve čim prej in čim več. Dobronamerna popotnica ni odveč.
»Resnica je, da ti dolgujem vse, kar imam. Preden si prišel, sem imel svoja vprašanja, vendar sem naprodaj nosil zgolj svojo kožo, in to v resnici ni bilo nič, saj sem bil mlad moški in mi vse moje človeške ranljivosti še niso bile znane. Toda prizemljilo in udomačilo me je preprosto dejstvo, da se, če se mi zdaj kaj zgodi, to ne bo zgodilo samo meni.«
Vsebina je pesimistična. Kar naprej se poraja vprašanje, ali res ni nikakršnega izhoda. Bo tako imenovana bela rasa, ki si domišlja, da je večvredna, vedno gospodovala nad črnimi telesi, si jih podrejala in jih poniževala? Ali ni mogoče ničesar spremeniti? So besede enakost, enakovrednost in spoštovanje različnosti samo prazne lupine? Coates občuti kozmično krivico in ta ga žene k hrepenenju, da bi svoje telo osvobodil verig. Delno rešitev je našel v branju knjig. V njih je spoznaval drugačen svet, postajal je vse bolj uporniški. Potrditev mu je prineslo pisanje, odkril je umetnost razmišljanja, toda ohraniti je moral previdnost glede vsakršnih sanj in vseh ljudi, celo svojih lastnih. Pisanje je njegov odziv na dogajanje v današnji Ameriki. Črnogledost za hip omili in pravi: »Če bi se moje življenje danes končalo, bi ti povedal, da je bilo to srečno življenje – da sta mi študij in boj, h kateremu zdaj spodbujam tebe, prinesla veliko veselja.«
Petra Meterc v spremni besedi piše, da je knjiga Med svetom in mano oblikovana kot osebno potovanje ter zgodovinska analiza in družbena teorija. Osrednje gibalo pripovedi je iskanje možnosti pobega skozi vrzel med sanjami in drugim svetom. Coatesova glavna misel je opozorilo, da je sistemski rasizem resničnost, s katero se morajo Afroameričani spopadati in se proti njej boriti. Ta-Nehisi Coates je za esej Med svetom in mano dobil nacionalno knjižno nagrado za stvarno literaturo in si pridobil ugled enega najpomembnejših afroameriških literarnih glasov v Združenih državah Amerike.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prevedla Petra Meterc; Ljubljana: Cankarjeva založba, 2021
Leta 1975 rojeni Ta-Nehisi Coates je brezkompromisen kritik ameriške družbe. Ne gre za to, da bi ji s svojim pisanjem kazal ogledalo, temveč razkrinkava in obtožuje ameriško državo in njen kruti odnos do črnskih teles. Besedni zvezi črnsko telo in črnska telesa je na svojih predavanjih uporabljala belopolta predavateljica Eilen Boris in izražala kritičen odnos do življenjskega položaja deprivilegiranih prebivalcev. Naslov eseja Med svetom in mano pa je enak kot naslov pesmi Richarda Wrighta iz leta 1935. Pesnik v svojih verzih govori o strahu, linčanju in ovirah.
Strah ves čas priznava tudi Coates; v ameriški družbi je dovolj razlogov zanj, saj ga lastne in tuje izkušnje opozarjajo, da je njegovo črno telo nenehno v nevarnosti. Nazorno opisuje sanje, ki jih družba slika o lepem, uspešnem in pravičnem svetu, toda okoliščine ga vedno znova streznijo, da so te sanje zanj neuresničljive.
Ozira se v ameriško zgodovino suženjstva in brezobzirnega ravnanja z ljudmi, ki so jih prisilno pripeljali v Združene države Amerike in jim odvzeli človeško dostojanstvo. Rasizem je tisti, ki prignanim ljudem pripisuje globoko zakoreninjene značilnosti ter jih ponižuje, omejuje in uničuje.
Knjiga Med svetom in mano je označena kot esej, lahko pa bi jo imeli tudi za roman, saj sta v avtorjevem pisanju določena dogajalni čas in prostor, delo je notranje strukturirano, dovolj obsežno in usklajeno z merili kakovostne literature. Oznaka esej je najbrž izbrana zaradi celovitega in kritičnega prikaza zgodovine rasizma v Združenih državah Amerike, sedanjega stanja in brezperspektivnosti. V eseju prevladuje obsodba države in njenega ravnanja s temnopoltimi ljudmi. Avtor ves čas govori o črnskem telesu in njegovi ogroženosti. Telo simbolizira drugačnost, ki je ameriška družba ni pripravljena sprejeti, in rasistično naravnanost ohranja kot nekaj samoumevnega. Telesa temnopoltih ljudi nimajo vrednosti in cene, vsak hip jih lahko ubije kak policist, če presodi, da je treba potegniti pištolo in ukrepati. Zatem se le redko zgodi, da je njegovo dejanje kaznovano, čeprav je več kot očitno, da ubiti človek ni storil nič prepovedanega. Coates občuti bolečino ob mrtvem mladeniču, ki ga je policist ustrelil brez razloga in prič, in s svojim prizadevanjem v eseju prispeva k množičnemu gibanju proti policijskemu nasilju.
Glede izbire besed je nenavadno, da pisec ves čas govori o črncih in črnkah, šele približno na sredi knjige uporabi izraz Afroameričan, poimenovanje, ki bi bilo po vsej verjetnosti ustreznejše kot črnec, primeren pa bi bil tudi izraz temnopolti. Ker pa sam spada v skupnost ljudi s tako obarvano kožo, njegova izbira besed ni vrednostno določena.
Temnopolti starši svoje otroke vzgajajo s trdo roko. Dopovedujejo jim, da morajo biti boljši od drugih in se dokazovati z dobrimi dejanji. Tudi z udarci jim ne prizanašajo, kot da bi jim hoteli napovedati, da jih bodo v življenju dobili še veliko. Ker vedo, da jih čaka težko življenje, jim ne kažejo nežnosti, kljub temu pa jim dajejo vedeti, da so ves čas z njimi in zaščitniški ter jim pripravljeni tako ali drugače olajšati pot v samostojno življenje.
Esej Med svetom in mano je napisan kot pismo, ki ga oče piše petnajstletnemu sinu. Ko je otrok vstopil v njegovo življenje, se je vse spremenilo. Ni več mislil le nase, temveč je prevzel odgovornost za bitje, ki se je rodilo v neusmiljeni svet. Ne čaka ga nič dobrega, zato ga je treba na življenje pripraviti. Vsak človek mora sam prehoditi svojo pot, toda ni narobe, če o ovirah in možnostih izve čim prej in čim več. Dobronamerna popotnica ni odveč.
»Resnica je, da ti dolgujem vse, kar imam. Preden si prišel, sem imel svoja vprašanja, vendar sem naprodaj nosil zgolj svojo kožo, in to v resnici ni bilo nič, saj sem bil mlad moški in mi vse moje človeške ranljivosti še niso bile znane. Toda prizemljilo in udomačilo me je preprosto dejstvo, da se, če se mi zdaj kaj zgodi, to ne bo zgodilo samo meni.«
Vsebina je pesimistična. Kar naprej se poraja vprašanje, ali res ni nikakršnega izhoda. Bo tako imenovana bela rasa, ki si domišlja, da je večvredna, vedno gospodovala nad črnimi telesi, si jih podrejala in jih poniževala? Ali ni mogoče ničesar spremeniti? So besede enakost, enakovrednost in spoštovanje različnosti samo prazne lupine? Coates občuti kozmično krivico in ta ga žene k hrepenenju, da bi svoje telo osvobodil verig. Delno rešitev je našel v branju knjig. V njih je spoznaval drugačen svet, postajal je vse bolj uporniški. Potrditev mu je prineslo pisanje, odkril je umetnost razmišljanja, toda ohraniti je moral previdnost glede vsakršnih sanj in vseh ljudi, celo svojih lastnih. Pisanje je njegov odziv na dogajanje v današnji Ameriki. Črnogledost za hip omili in pravi: »Če bi se moje življenje danes končalo, bi ti povedal, da je bilo to srečno življenje – da sta mi študij in boj, h kateremu zdaj spodbujam tebe, prinesla veliko veselja.«
Petra Meterc v spremni besedi piše, da je knjiga Med svetom in mano oblikovana kot osebno potovanje ter zgodovinska analiza in družbena teorija. Osrednje gibalo pripovedi je iskanje možnosti pobega skozi vrzel med sanjami in drugim svetom. Coatesova glavna misel je opozorilo, da je sistemski rasizem resničnost, s katero se morajo Afroameričani spopadati in se proti njej boriti. Ta-Nehisi Coates je za esej Med svetom in mano dobil nacionalno knjižno nagrado za stvarno literaturo in si pridobil ugled enega najpomembnejših afroameriških literarnih glasov v Združenih državah Amerike.
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov