Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Tomo Podstenšek: Zgodbe za lažji konec sveta

14.02.2022

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše

Dob : Miš, 2021

Rahlo ironičen naslov tretje zbirka kratkih zgodb Zgodbe za lažji konec sveta Toma Podstenška, tudi avtorja šestih romanov, takoj prikliče občutek tesnobnosti in apokaliptičnosti, ki nas prežema že skoraj dve leti, obenem pa takoj zaslutimo, da se za njim skriva še nekaj več. Pod površjem zbirke namreč nekaj nezadržno brbota, od družbenih komentarjev do simbolike in aluzij, vse to čemi v podtalju in potrpežljivo čaka na svoj trenutek. Svet pričujoče zbirke, svet, ki naj bi šel proti koncu, je namreč enoten. O tem je v knjigi več namigov in bralec jih po začetnem presenečenju začne prav po detektivsko iskati, pa naj gre za časopisni članek, ki omenja dogajanje iz neke druge zgodbe, ali kar za del telesa, ki se pojavi iznenada. Ti namigi so uporabljeni premeteno, pa tudi odmerjeno, saj se ne povezujejo po naivnem ključu kar vse zgodbe med seboj, ampak gre za prepričljivo ustvarjanje sveta, ki deluje po svojih pravilih. Ob tem je nujno poudariti, da knjiga niti za trenutek ne postane vsebinsko monotona ali predvidljiva, saj je Podstenškov svet poln bizarnih prigod in prismuknjenih domislic, ki zrastejo v polnokrvne zgodbe. Obenem je podstat večine zgodb zaokroženost, še več, cikličnost, saj se nekatere končajo prav tam, kjer so se začele. V eni izmed najbolj uspelih in zagonetno slastnih zgodb z naslovom Zgodba z epilogom se pojavi celo kulten simbol nenehnega rojstva in smrti – kača, ki požira lasten rep oziroma uroboros. Vse, kar se nekje namigne, se kasneje uresniči, ni izpuščenih priložnosti ali pozabljenih podrobnosti, saj vse deluje v smeri ciklične strukture.

Zbirka Zgodbe za lažji konec sveta je tudi polna žanrskih prvin. Nekatere zgodbe spominjajo na britansko antiutopično serijo Črno ogledalo, takšna je fascinantna zgodba Do dna, v kateri razne naprave analizirajo človekovo ravnanje in počutje, iz česar generirajo številčno oceno varnostnega tveganja. Čeprav je iz naslova sklepati, da bo šlo za temačnejše zgodbe, navduši t. i. telesna grozljivka – body horror, značilna za žanr new weird, katerega najvidnejši predstavnik je Jeff VanderMeer in ga v domači produkciji zasledimo zelo redko. Take podobe vzbujajo gomazeč občutek studa in ko se bralcu pred očmi rišejo te grafične podobe, si ne more kaj, da ne bi bil vznemirjen. Tako se recimo pojavi odsekana roka, eden izmed likov pa se spremeni v drevo in opisuje, kako se v njegovem telesu naseljujejo žuželke. Dodana vrednost Podstenškovega pisanja pa je zagotovo humor, s katerim uspešno razbremenjuje ozračje. Takšna je recimo zgodba Vse je v redu, v kateri protagonist ugotovi, da je v resnici bog, potem pa se pod težo morebitnih odločitev in odgovornostjo raje odloči za preprosto življenje pred televizijo s pivom v roki. Prav tako se avtor poigrava z nekaterimi ustaljenimi besednimi zvezami in jim da dobeseden pomen – ob nakupu nove preproge se recimo protagonistka odloči posesati pod staro, kamor je v zadnjih letih pometla nekdanje partnerje, bolezni in travme. Ker avtor ostaja zasidran v realistično podobje, ne odplavamo, ampak si vse z lahkoto predstavljamo, navdušuje pa tudi prefinjeno razmerje med informacijami, ki nam dajejo možnost vizualizacije, in zamolčanim, ki ustvarja rahlo zloveščost.

Kljub razgibanosti pa so Podstenškove zgodbe učinkovite, jasne in se ne zapletajo v zastranitve, ampak se gradijo proti vrhu. So živahne in vznemirljive, le da včasih preveč stavijo na konec in se oklepajo istega modela kratke zgodbe. Prav tako se pri nekaterih zgodbah izgubi fokus knjige, ki bi bila lahko malo krajša in bolj poantirana – jasno je, da je želel avtor naenkrat zajeti veliko tematik, zato mu kaj spolzi iz rok. Sicer pa sta vsebinsko najbolj izstopajoča dva momenta, družbena kritičnost in ilustracija osamljenosti. Družbena kritika se nanaša na razna področja, predvsem na delovanje kapitalističnega sistema, zato v zbirki srečamo par, ki bo za majhno in neugledno stanovanje vzel kredit za tristo let, ki ga bodo odplačevali še vnuki, saj je imelo nekoč lep razgled na gore. Ta ironija nepremičninskega trga je sicer prignana do skrajnosti, a če pogledamo trenutne oglase za stara, neopremljena in neprenovljena stanovanja, sploh ni daleč od resnice. V zgodbi Bolj se potrudi pa se poslovnež jezi na varnostnika in brezdomko, naj se malo bolj zavzameta, pa bo življenje takoj lepše, a kmalu poje zarečen kruh. Ta zgodba je med šibkejšimi, sicer res razgalja veliko laž kapitalizma, da imajo vsi enake možnosti za uspeh, če se le dovolj potrudijo, a v izvedbi je premalo inovativna in preveč dobesedna, obenem pa poenostavlja. Med učinkovitejšimi kritičnimi pa je zagotovo zgodba Superjunaki, kjer šele na koncu razkrije aduta in ne sili v sklepe, obenem pa naracija zgodbe spominja na brezsramno in destruktivno serijo The Boys. Omembe vredna je tudi zgodba Vse se vrača, ki je uspešen komentar zapiranja ali odprodaje lastne proizvodnje na eni strani in eksplozije uvoza izdelkov, ki jih producira izkoriščana poceni delovna sila. Tak hladen svet seveda nezadržno ustvarja tudi hladne protagoniste, zato je krovna tema zbirke že omenjena osamljenost. Ljudje v zbirki pogosto živijo sami, ne poznajo sosedov, ne družijo se s sodelavci, nimajo prijateljev, od družine pa so odtujeni. V trenutku šoka tako protagonist zadnje zgodbe z naslovom Pred koncem sveta razmišlja: »Treba se je bilo odločiti, minute so neusmiljeno odtekale. Šele zdaj se je spomnil, da bi lahko zadnje ure preživel s svojimi bližnjimi. Problem je bil le, da se ni mogel domisliti nikogar, ki bi ga lahko umestil v to kategorijo.«

Prav ta zgodba zareže v samo tkivo teme in zaplet iz kakšnih romantičnih komedij, ko se zaljubljenca želita presenetiti z obiskom, a se zaradi hkratnega potovanja zgrešita, obrne v zadnjo priložnost za srečanje pred koncem sveta in pusti res močan vtis. Ta odtujenost se skozi zbirko Zgodbe za lažji konec sveta vztrajno vleče in v času, ko smo dnevno opozarjani na razne mehurčke varnosti, še bolj zaskeli to uničevanje skupnosti in poveličevanje individualnosti in egoizma, dokler ne bo prepozno. Tudi zato je nujno raziskovati in brez omejitev doživljati imeniten, pester svet zbirke, vsaj dokler nas ne dohiti konec sveta.


Ocene

1978 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Tomo Podstenšek: Zgodbe za lažji konec sveta

14.02.2022

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše

Dob : Miš, 2021

Rahlo ironičen naslov tretje zbirka kratkih zgodb Zgodbe za lažji konec sveta Toma Podstenška, tudi avtorja šestih romanov, takoj prikliče občutek tesnobnosti in apokaliptičnosti, ki nas prežema že skoraj dve leti, obenem pa takoj zaslutimo, da se za njim skriva še nekaj več. Pod površjem zbirke namreč nekaj nezadržno brbota, od družbenih komentarjev do simbolike in aluzij, vse to čemi v podtalju in potrpežljivo čaka na svoj trenutek. Svet pričujoče zbirke, svet, ki naj bi šel proti koncu, je namreč enoten. O tem je v knjigi več namigov in bralec jih po začetnem presenečenju začne prav po detektivsko iskati, pa naj gre za časopisni članek, ki omenja dogajanje iz neke druge zgodbe, ali kar za del telesa, ki se pojavi iznenada. Ti namigi so uporabljeni premeteno, pa tudi odmerjeno, saj se ne povezujejo po naivnem ključu kar vse zgodbe med seboj, ampak gre za prepričljivo ustvarjanje sveta, ki deluje po svojih pravilih. Ob tem je nujno poudariti, da knjiga niti za trenutek ne postane vsebinsko monotona ali predvidljiva, saj je Podstenškov svet poln bizarnih prigod in prismuknjenih domislic, ki zrastejo v polnokrvne zgodbe. Obenem je podstat večine zgodb zaokroženost, še več, cikličnost, saj se nekatere končajo prav tam, kjer so se začele. V eni izmed najbolj uspelih in zagonetno slastnih zgodb z naslovom Zgodba z epilogom se pojavi celo kulten simbol nenehnega rojstva in smrti – kača, ki požira lasten rep oziroma uroboros. Vse, kar se nekje namigne, se kasneje uresniči, ni izpuščenih priložnosti ali pozabljenih podrobnosti, saj vse deluje v smeri ciklične strukture.

Zbirka Zgodbe za lažji konec sveta je tudi polna žanrskih prvin. Nekatere zgodbe spominjajo na britansko antiutopično serijo Črno ogledalo, takšna je fascinantna zgodba Do dna, v kateri razne naprave analizirajo človekovo ravnanje in počutje, iz česar generirajo številčno oceno varnostnega tveganja. Čeprav je iz naslova sklepati, da bo šlo za temačnejše zgodbe, navduši t. i. telesna grozljivka – body horror, značilna za žanr new weird, katerega najvidnejši predstavnik je Jeff VanderMeer in ga v domači produkciji zasledimo zelo redko. Take podobe vzbujajo gomazeč občutek studa in ko se bralcu pred očmi rišejo te grafične podobe, si ne more kaj, da ne bi bil vznemirjen. Tako se recimo pojavi odsekana roka, eden izmed likov pa se spremeni v drevo in opisuje, kako se v njegovem telesu naseljujejo žuželke. Dodana vrednost Podstenškovega pisanja pa je zagotovo humor, s katerim uspešno razbremenjuje ozračje. Takšna je recimo zgodba Vse je v redu, v kateri protagonist ugotovi, da je v resnici bog, potem pa se pod težo morebitnih odločitev in odgovornostjo raje odloči za preprosto življenje pred televizijo s pivom v roki. Prav tako se avtor poigrava z nekaterimi ustaljenimi besednimi zvezami in jim da dobeseden pomen – ob nakupu nove preproge se recimo protagonistka odloči posesati pod staro, kamor je v zadnjih letih pometla nekdanje partnerje, bolezni in travme. Ker avtor ostaja zasidran v realistično podobje, ne odplavamo, ampak si vse z lahkoto predstavljamo, navdušuje pa tudi prefinjeno razmerje med informacijami, ki nam dajejo možnost vizualizacije, in zamolčanim, ki ustvarja rahlo zloveščost.

Kljub razgibanosti pa so Podstenškove zgodbe učinkovite, jasne in se ne zapletajo v zastranitve, ampak se gradijo proti vrhu. So živahne in vznemirljive, le da včasih preveč stavijo na konec in se oklepajo istega modela kratke zgodbe. Prav tako se pri nekaterih zgodbah izgubi fokus knjige, ki bi bila lahko malo krajša in bolj poantirana – jasno je, da je želel avtor naenkrat zajeti veliko tematik, zato mu kaj spolzi iz rok. Sicer pa sta vsebinsko najbolj izstopajoča dva momenta, družbena kritičnost in ilustracija osamljenosti. Družbena kritika se nanaša na razna področja, predvsem na delovanje kapitalističnega sistema, zato v zbirki srečamo par, ki bo za majhno in neugledno stanovanje vzel kredit za tristo let, ki ga bodo odplačevali še vnuki, saj je imelo nekoč lep razgled na gore. Ta ironija nepremičninskega trga je sicer prignana do skrajnosti, a če pogledamo trenutne oglase za stara, neopremljena in neprenovljena stanovanja, sploh ni daleč od resnice. V zgodbi Bolj se potrudi pa se poslovnež jezi na varnostnika in brezdomko, naj se malo bolj zavzameta, pa bo življenje takoj lepše, a kmalu poje zarečen kruh. Ta zgodba je med šibkejšimi, sicer res razgalja veliko laž kapitalizma, da imajo vsi enake možnosti za uspeh, če se le dovolj potrudijo, a v izvedbi je premalo inovativna in preveč dobesedna, obenem pa poenostavlja. Med učinkovitejšimi kritičnimi pa je zagotovo zgodba Superjunaki, kjer šele na koncu razkrije aduta in ne sili v sklepe, obenem pa naracija zgodbe spominja na brezsramno in destruktivno serijo The Boys. Omembe vredna je tudi zgodba Vse se vrača, ki je uspešen komentar zapiranja ali odprodaje lastne proizvodnje na eni strani in eksplozije uvoza izdelkov, ki jih producira izkoriščana poceni delovna sila. Tak hladen svet seveda nezadržno ustvarja tudi hladne protagoniste, zato je krovna tema zbirke že omenjena osamljenost. Ljudje v zbirki pogosto živijo sami, ne poznajo sosedov, ne družijo se s sodelavci, nimajo prijateljev, od družine pa so odtujeni. V trenutku šoka tako protagonist zadnje zgodbe z naslovom Pred koncem sveta razmišlja: »Treba se je bilo odločiti, minute so neusmiljeno odtekale. Šele zdaj se je spomnil, da bi lahko zadnje ure preživel s svojimi bližnjimi. Problem je bil le, da se ni mogel domisliti nikogar, ki bi ga lahko umestil v to kategorijo.«

Prav ta zgodba zareže v samo tkivo teme in zaplet iz kakšnih romantičnih komedij, ko se zaljubljenca želita presenetiti z obiskom, a se zaradi hkratnega potovanja zgrešita, obrne v zadnjo priložnost za srečanje pred koncem sveta in pusti res močan vtis. Ta odtujenost se skozi zbirko Zgodbe za lažji konec sveta vztrajno vleče in v času, ko smo dnevno opozarjani na razne mehurčke varnosti, še bolj zaskeli to uničevanje skupnosti in poveličevanje individualnosti in egoizma, dokler ne bo prepozno. Tudi zato je nujno raziskovati in brez omejitev doživljati imeniten, pester svet zbirke, vsaj dokler nas ne dohiti konec sveta.


28.09.2020

Andrej Blatnik: Luknje

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Mateja Perpar


28.09.2020

Paul Celan: Zbrane pesmi II

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.


28.09.2020

Aleš Berger: Vicmaher

Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.


28.09.2020

Tadej Meserko: Najprej kultura, potem pa zdravje

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.


28.09.2020

Prividi kačjega pastirja

Na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor je bila premiera drame Prividi kačjega pastirja. Besedilo zanjo je prispevala Mirjana Medojevič, ki je navdih našla v poljudnem delu Milene Mikalavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Predstavo, s katero SNG Maribor odpira novo sezono je režiral Daniel Day Škufca, ki je tudi avtor scenografije. Obenem je to njegov režiserski debi in slovo igralca Miloša Battelina za katerega je bila to zadnja predstava pred upokojitvijo. Poleg njega igrajo še Minca Lorenci, Zvezdana Novakovič, Mateja Pucko in Žan Koprivnik.


28.09.2020

Bimberli

Na odru Lutkovnega gledališča Maribor je bila premierno prikazana avtorska predstava za otroke Bimberli. Predstava, ki sta jo zasnovala Rok Predin in Andrej Predin, prvi se podpisuje kot režiser in avtor likovne podobe, drugi kot avtor dramatizacije, pripoveduje o prikupnih, magičnih bitjih, ki jih večina pozna tudi kot namišljene prijatelje. Dramaturško je predstavo zasnovala Tanja Lužar, igrajo Metka Jurc, Dunja Zupanec, Miha Bezeljak in Gregor Prah.


26.09.2020

Matjaž Zupančič: Nova Rasa

Mala drama SNG Drama v Ljubljani Matjaž Zupančič: Nova rasa, krstna izvedba premiera: 25. 9. 2020 Režiser: Matjaž Zupančič Dramaturgija: Darja Dominkuš Scenografinja Janja Korun Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Koreografinja Sinja Ožbolt Oblikovalec zvoka Vanja Novak Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Lektor Jože Faganel Študijsko sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. igrajo: Bojan Emeršič, Jurij Zrnec, Saša Tabaković, Barbara Cerar in Gregor Baković scenografinja Janja Korun, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, koreografinja Sinja Ožbolt, oblikovalec zvoka Vanja Novak, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, lektor Jože Faganel, študijsko pa sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. NAPOVED: Tako kot marsikatero nastajajočo predstavo, je epidemija spomladi prekinila študij drame Nova rasa Matjaža Zupančiča, dramatika, režiserja in profesorja na akademiji. Premiera se je zato premaknila na sinočnji večer. Na odru Male drame je bilo besedilo krstno uprizorjeno pod avtorjevim režijskim vodstvom in ob dramaturgiji Darje Dominkuš. Zupančič postavlja fokus igre na konec druge svetovne vojne, osrednji figuri sta prijatelja Viktor Karlstein in Hitler. Na premieri je bila Tadeja Krečič.


25.09.2020

LGL v koprodukciji s SVŠGL: Rumena luna

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


25.09.2020

Mladi Ahmed

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.09.2020

Povratek Simfonikov RTV na koncertni oder

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.09.2020

Esad Babačić: Veš, mašina, svoj dolg

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.


21.09.2020

Gert Ledig: Povračilo

Avtorica recenzije: Tesa Drev Bere Jure Franko.


21.09.2020

Ivana Komel Solo: Abeceda majhnih zgodb

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Lidija Hartman.


21.09.2020

Mare Cestnik: Zmagoslavci

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.


17.09.2020

Lutz Hübner: MARJETKA, STRAN 89

Celjsko gledališče je otvorilo svojo jubilejno, sedemdeseto, sezono s komedijo enega največkrat prevedenih in uprizarjanih sodobnih nemških dramatikov: Lutza Hübnerja, z naslovom MARJETKA, STRAN 89. Premiero si je ogledala Vilma Štritof. Lutz Hübner: MARJETKA, STRAN 89 Prevajalec Darko Čuden Režiser Andrej Jus Dramaturginja Ana Obreza Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Andrej Jus, Urša Vidic, Denis Kresnik Igrajo Renato Jenček Živa Selan Luka Bokšan Premieri 16. in 18. septembra 2020


21.09.2020

Potential states

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


19.09.2020

Potential States

Potential States Moment, Gledališče Glej, Ballhaus Ost / premiera 18.09.2020 Koncept: Eva Nina Lampič in Beliban zu Stolberg Zasnova in izvedba: Barbara Kukovec (Maribor, Ljubljana), Eva Nina Lampič, Beliban zu Stolberg, Linda Vaher (Berlin) Scenografija in dokumentacija: Dani Modrej Oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Dramaturško svetovanje: Fabian Löwenbrück Produkcija: Nika Bezeljak (Moment), Barbara Poček (Gledališče Glej), Tina Pfurr (Ballhaus Ost) Izvršna produkcija: Anna Mareike Holtz (ehrliche arbeit) Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Maribor, Mestna občina Ljubljana, Fundacija Robert Bosch (Nemčija) Sinoči so na Intimnem odru premierno izvedli predstavo Potential States, ki tematizira Jugoslavijo in Kurdistan, hkrati pa zgodovinske vzorce in značilnosti obeh držav vpleta tudi v uprizoritveni dogodek. Gre za koprodukcijo mariborskega Momenta, Gledališča Glej in berlinskega Ballhaus Osta, ki jo bodo prihodnji teden premierno predstavili še v Ljubljani, oktobra pa tudi v Berlinu. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Dani Modrej


14.09.2020

Juš Škraban: Ribja hoja

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.


14.09.2020

Pascal Bruckner: Ledeni teden

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere: Barbara Zupan.


14.09.2020

Ljubomir M. Marić: Iz mojega poveljevanja Koroškemu odredu

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič.


Stran 65 od 99
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov