Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če v podjetje pred osamosvojitvijo, predvsem pa po njej ne bi posegla roka politike, bi računalnike Iskra Delta danes imeli po vsem svetu
Jurij Gruden je z dokumentarnim filmom Iskre v času na velika platna ponesel zgodbo, ki je, milo rečeno, nenavadnejša od fikcije same. Zgodba o podjetju, ki ga je v sedemdesetih zagnal dinamičen kolektiv študentov elektrotehnike, niza pričevanja takratnih sodelavcev, ki so sprva, kot sami povedo, delovali kot nekakšna organizirana anarhija, kjer je vsakdo lahko uresničil svoje ideje. Tako so se že leta 1978 odločili zasnovati svoj računalnik in ga poimenovali Delta, računalnik tako imenovane četrte generacije. Kolektiv, ki je hotel postati globalno podjetje in prehiteti IBM, je Titu za rojstni dan podaril pravcat jugoslovanski računalnik, ki je z zvezdicami in črticami natisnil njegovo podobo, medtem ko se je iz njega slišala jugoslovanska himna.
Režiser pričevanja deltašev v filmu spretno preplete s skrbno izbranim arhivskim materialom, ki sega od novic takratnega časa, zabavnih reklam, fotografij, pa vse do izsekov iz jugoslovanskih filmov. Čeprav je zasnova pripovedi z uspehom, preprekami na poti, bizarnimi peripetijami ter vmešavanjem politike in propadom že sama po sebi izvrsten filmski material, Gruden z montažo vzpostavi nianse, ki tu in tam humorno, a nikdar pretirano, gradijo vzdušje suspenza, ki še posebno v drugem delu, ko se za podjetje začnejo zanimati tajna služba doma, pa KGB in CIA, v slogu mednarodne detektivske zgodbe prikaže, kako hitro si politika tovrstne uspehe, sploh kadar gre za tehnologijo, želi podrediti.
Film Houston, imamo problem! Žige Virca zasnuje mit o jugoslovanskem vesoljskem programu, zgodba o Iskri Delti pa je resnična jugofuturistična zgodba. Za podjetje so se v osemdesetih zanimali na Kitajskem, kjer so predstavnike sprejeli z državniškimi častmi, pa tudi v Indiji. Tako si lahko samo predstavljamo, kaj bi se porodilo iz potenciala sodelovanja neuvrščenih na področju informatike, ki bi ga vodilo jugoslovansko podjetje. Ob poslušanju pripovedi deltašev o tem, kako so se dolgočasili na izobraževanju v Silicijski dolini, pa o tem, kako je eden izmed najmodernejših računalnikov tistega časa s posebnim prilagodljivim dizajnom, imenovan Triglav, tisti, ki se v Poletju v školjki z imenom Vedi pogovarja z glavnim junakom, deloval tudi na 2.800 metrih nadmorske višine, je jasno najmanj to, da bi, če v podjetje pred osamosvojitvijo, predvsem pa po njej ne bi posegla roka politike, računalnike Iskra Delta danes imeli po vsem svetu.
Če v podjetje pred osamosvojitvijo, predvsem pa po njej ne bi posegla roka politike, bi računalnike Iskra Delta danes imeli po vsem svetu
Jurij Gruden je z dokumentarnim filmom Iskre v času na velika platna ponesel zgodbo, ki je, milo rečeno, nenavadnejša od fikcije same. Zgodba o podjetju, ki ga je v sedemdesetih zagnal dinamičen kolektiv študentov elektrotehnike, niza pričevanja takratnih sodelavcev, ki so sprva, kot sami povedo, delovali kot nekakšna organizirana anarhija, kjer je vsakdo lahko uresničil svoje ideje. Tako so se že leta 1978 odločili zasnovati svoj računalnik in ga poimenovali Delta, računalnik tako imenovane četrte generacije. Kolektiv, ki je hotel postati globalno podjetje in prehiteti IBM, je Titu za rojstni dan podaril pravcat jugoslovanski računalnik, ki je z zvezdicami in črticami natisnil njegovo podobo, medtem ko se je iz njega slišala jugoslovanska himna.
Režiser pričevanja deltašev v filmu spretno preplete s skrbno izbranim arhivskim materialom, ki sega od novic takratnega časa, zabavnih reklam, fotografij, pa vse do izsekov iz jugoslovanskih filmov. Čeprav je zasnova pripovedi z uspehom, preprekami na poti, bizarnimi peripetijami ter vmešavanjem politike in propadom že sama po sebi izvrsten filmski material, Gruden z montažo vzpostavi nianse, ki tu in tam humorno, a nikdar pretirano, gradijo vzdušje suspenza, ki še posebno v drugem delu, ko se za podjetje začnejo zanimati tajna služba doma, pa KGB in CIA, v slogu mednarodne detektivske zgodbe prikaže, kako hitro si politika tovrstne uspehe, sploh kadar gre za tehnologijo, želi podrediti.
Film Houston, imamo problem! Žige Virca zasnuje mit o jugoslovanskem vesoljskem programu, zgodba o Iskri Delti pa je resnična jugofuturistična zgodba. Za podjetje so se v osemdesetih zanimali na Kitajskem, kjer so predstavnike sprejeli z državniškimi častmi, pa tudi v Indiji. Tako si lahko samo predstavljamo, kaj bi se porodilo iz potenciala sodelovanja neuvrščenih na področju informatike, ki bi ga vodilo jugoslovansko podjetje. Ob poslušanju pripovedi deltašev o tem, kako so se dolgočasili na izobraževanju v Silicijski dolini, pa o tem, kako je eden izmed najmodernejših računalnikov tistega časa s posebnim prilagodljivim dizajnom, imenovan Triglav, tisti, ki se v Poletju v školjki z imenom Vedi pogovarja z glavnim junakom, deloval tudi na 2.800 metrih nadmorske višine, je jasno najmanj to, da bi, če v podjetje pred osamosvojitvijo, predvsem pa po njej ne bi posegla roka politike, računalnike Iskra Delta danes imeli po vsem svetu.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...
Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Neveljaven email naslov