Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če v podjetje pred osamosvojitvijo, predvsem pa po njej ne bi posegla roka politike, bi računalnike Iskra Delta danes imeli po vsem svetu
Jurij Gruden je z dokumentarnim filmom Iskre v času na velika platna ponesel zgodbo, ki je, milo rečeno, nenavadnejša od fikcije same. Zgodba o podjetju, ki ga je v sedemdesetih zagnal dinamičen kolektiv študentov elektrotehnike, niza pričevanja takratnih sodelavcev, ki so sprva, kot sami povedo, delovali kot nekakšna organizirana anarhija, kjer je vsakdo lahko uresničil svoje ideje. Tako so se že leta 1978 odločili zasnovati svoj računalnik in ga poimenovali Delta, računalnik tako imenovane četrte generacije. Kolektiv, ki je hotel postati globalno podjetje in prehiteti IBM, je Titu za rojstni dan podaril pravcat jugoslovanski računalnik, ki je z zvezdicami in črticami natisnil njegovo podobo, medtem ko se je iz njega slišala jugoslovanska himna.
Režiser pričevanja deltašev v filmu spretno preplete s skrbno izbranim arhivskim materialom, ki sega od novic takratnega časa, zabavnih reklam, fotografij, pa vse do izsekov iz jugoslovanskih filmov. Čeprav je zasnova pripovedi z uspehom, preprekami na poti, bizarnimi peripetijami ter vmešavanjem politike in propadom že sama po sebi izvrsten filmski material, Gruden z montažo vzpostavi nianse, ki tu in tam humorno, a nikdar pretirano, gradijo vzdušje suspenza, ki še posebno v drugem delu, ko se za podjetje začnejo zanimati tajna služba doma, pa KGB in CIA, v slogu mednarodne detektivske zgodbe prikaže, kako hitro si politika tovrstne uspehe, sploh kadar gre za tehnologijo, želi podrediti.
Film Houston, imamo problem! Žige Virca zasnuje mit o jugoslovanskem vesoljskem programu, zgodba o Iskri Delti pa je resnična jugofuturistična zgodba. Za podjetje so se v osemdesetih zanimali na Kitajskem, kjer so predstavnike sprejeli z državniškimi častmi, pa tudi v Indiji. Tako si lahko samo predstavljamo, kaj bi se porodilo iz potenciala sodelovanja neuvrščenih na področju informatike, ki bi ga vodilo jugoslovansko podjetje. Ob poslušanju pripovedi deltašev o tem, kako so se dolgočasili na izobraževanju v Silicijski dolini, pa o tem, kako je eden izmed najmodernejših računalnikov tistega časa s posebnim prilagodljivim dizajnom, imenovan Triglav, tisti, ki se v Poletju v školjki z imenom Vedi pogovarja z glavnim junakom, deloval tudi na 2.800 metrih nadmorske višine, je jasno najmanj to, da bi, če v podjetje pred osamosvojitvijo, predvsem pa po njej ne bi posegla roka politike, računalnike Iskra Delta danes imeli po vsem svetu.
Če v podjetje pred osamosvojitvijo, predvsem pa po njej ne bi posegla roka politike, bi računalnike Iskra Delta danes imeli po vsem svetu
Jurij Gruden je z dokumentarnim filmom Iskre v času na velika platna ponesel zgodbo, ki je, milo rečeno, nenavadnejša od fikcije same. Zgodba o podjetju, ki ga je v sedemdesetih zagnal dinamičen kolektiv študentov elektrotehnike, niza pričevanja takratnih sodelavcev, ki so sprva, kot sami povedo, delovali kot nekakšna organizirana anarhija, kjer je vsakdo lahko uresničil svoje ideje. Tako so se že leta 1978 odločili zasnovati svoj računalnik in ga poimenovali Delta, računalnik tako imenovane četrte generacije. Kolektiv, ki je hotel postati globalno podjetje in prehiteti IBM, je Titu za rojstni dan podaril pravcat jugoslovanski računalnik, ki je z zvezdicami in črticami natisnil njegovo podobo, medtem ko se je iz njega slišala jugoslovanska himna.
Režiser pričevanja deltašev v filmu spretno preplete s skrbno izbranim arhivskim materialom, ki sega od novic takratnega časa, zabavnih reklam, fotografij, pa vse do izsekov iz jugoslovanskih filmov. Čeprav je zasnova pripovedi z uspehom, preprekami na poti, bizarnimi peripetijami ter vmešavanjem politike in propadom že sama po sebi izvrsten filmski material, Gruden z montažo vzpostavi nianse, ki tu in tam humorno, a nikdar pretirano, gradijo vzdušje suspenza, ki še posebno v drugem delu, ko se za podjetje začnejo zanimati tajna služba doma, pa KGB in CIA, v slogu mednarodne detektivske zgodbe prikaže, kako hitro si politika tovrstne uspehe, sploh kadar gre za tehnologijo, želi podrediti.
Film Houston, imamo problem! Žige Virca zasnuje mit o jugoslovanskem vesoljskem programu, zgodba o Iskri Delti pa je resnična jugofuturistična zgodba. Za podjetje so se v osemdesetih zanimali na Kitajskem, kjer so predstavnike sprejeli z državniškimi častmi, pa tudi v Indiji. Tako si lahko samo predstavljamo, kaj bi se porodilo iz potenciala sodelovanja neuvrščenih na področju informatike, ki bi ga vodilo jugoslovansko podjetje. Ob poslušanju pripovedi deltašev o tem, kako so se dolgočasili na izobraževanju v Silicijski dolini, pa o tem, kako je eden izmed najmodernejših računalnikov tistega časa s posebnim prilagodljivim dizajnom, imenovan Triglav, tisti, ki se v Poletju v školjki z imenom Vedi pogovarja z glavnim junakom, deloval tudi na 2.800 metrih nadmorske višine, je jasno najmanj to, da bi, če v podjetje pred osamosvojitvijo, predvsem pa po njej ne bi posegla roka politike, računalnike Iskra Delta danes imeli po vsem svetu.
Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Neveljaven email naslov