Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če v podjetje pred osamosvojitvijo, predvsem pa po njej ne bi posegla roka politike, bi računalnike Iskra Delta danes imeli po vsem svetu
Jurij Gruden je z dokumentarnim filmom Iskre v času na velika platna ponesel zgodbo, ki je, milo rečeno, nenavadnejša od fikcije same. Zgodba o podjetju, ki ga je v sedemdesetih zagnal dinamičen kolektiv študentov elektrotehnike, niza pričevanja takratnih sodelavcev, ki so sprva, kot sami povedo, delovali kot nekakšna organizirana anarhija, kjer je vsakdo lahko uresničil svoje ideje. Tako so se že leta 1978 odločili zasnovati svoj računalnik in ga poimenovali Delta, računalnik tako imenovane četrte generacije. Kolektiv, ki je hotel postati globalno podjetje in prehiteti IBM, je Titu za rojstni dan podaril pravcat jugoslovanski računalnik, ki je z zvezdicami in črticami natisnil njegovo podobo, medtem ko se je iz njega slišala jugoslovanska himna.
Režiser pričevanja deltašev v filmu spretno preplete s skrbno izbranim arhivskim materialom, ki sega od novic takratnega časa, zabavnih reklam, fotografij, pa vse do izsekov iz jugoslovanskih filmov. Čeprav je zasnova pripovedi z uspehom, preprekami na poti, bizarnimi peripetijami ter vmešavanjem politike in propadom že sama po sebi izvrsten filmski material, Gruden z montažo vzpostavi nianse, ki tu in tam humorno, a nikdar pretirano, gradijo vzdušje suspenza, ki še posebno v drugem delu, ko se za podjetje začnejo zanimati tajna služba doma, pa KGB in CIA, v slogu mednarodne detektivske zgodbe prikaže, kako hitro si politika tovrstne uspehe, sploh kadar gre za tehnologijo, želi podrediti.
Film Houston, imamo problem! Žige Virca zasnuje mit o jugoslovanskem vesoljskem programu, zgodba o Iskri Delti pa je resnična jugofuturistična zgodba. Za podjetje so se v osemdesetih zanimali na Kitajskem, kjer so predstavnike sprejeli z državniškimi častmi, pa tudi v Indiji. Tako si lahko samo predstavljamo, kaj bi se porodilo iz potenciala sodelovanja neuvrščenih na področju informatike, ki bi ga vodilo jugoslovansko podjetje. Ob poslušanju pripovedi deltašev o tem, kako so se dolgočasili na izobraževanju v Silicijski dolini, pa o tem, kako je eden izmed najmodernejših računalnikov tistega časa s posebnim prilagodljivim dizajnom, imenovan Triglav, tisti, ki se v Poletju v školjki z imenom Vedi pogovarja z glavnim junakom, deloval tudi na 2.800 metrih nadmorske višine, je jasno najmanj to, da bi, če v podjetje pred osamosvojitvijo, predvsem pa po njej ne bi posegla roka politike, računalnike Iskra Delta danes imeli po vsem svetu.
Če v podjetje pred osamosvojitvijo, predvsem pa po njej ne bi posegla roka politike, bi računalnike Iskra Delta danes imeli po vsem svetu
Jurij Gruden je z dokumentarnim filmom Iskre v času na velika platna ponesel zgodbo, ki je, milo rečeno, nenavadnejša od fikcije same. Zgodba o podjetju, ki ga je v sedemdesetih zagnal dinamičen kolektiv študentov elektrotehnike, niza pričevanja takratnih sodelavcev, ki so sprva, kot sami povedo, delovali kot nekakšna organizirana anarhija, kjer je vsakdo lahko uresničil svoje ideje. Tako so se že leta 1978 odločili zasnovati svoj računalnik in ga poimenovali Delta, računalnik tako imenovane četrte generacije. Kolektiv, ki je hotel postati globalno podjetje in prehiteti IBM, je Titu za rojstni dan podaril pravcat jugoslovanski računalnik, ki je z zvezdicami in črticami natisnil njegovo podobo, medtem ko se je iz njega slišala jugoslovanska himna.
Režiser pričevanja deltašev v filmu spretno preplete s skrbno izbranim arhivskim materialom, ki sega od novic takratnega časa, zabavnih reklam, fotografij, pa vse do izsekov iz jugoslovanskih filmov. Čeprav je zasnova pripovedi z uspehom, preprekami na poti, bizarnimi peripetijami ter vmešavanjem politike in propadom že sama po sebi izvrsten filmski material, Gruden z montažo vzpostavi nianse, ki tu in tam humorno, a nikdar pretirano, gradijo vzdušje suspenza, ki še posebno v drugem delu, ko se za podjetje začnejo zanimati tajna služba doma, pa KGB in CIA, v slogu mednarodne detektivske zgodbe prikaže, kako hitro si politika tovrstne uspehe, sploh kadar gre za tehnologijo, želi podrediti.
Film Houston, imamo problem! Žige Virca zasnuje mit o jugoslovanskem vesoljskem programu, zgodba o Iskri Delti pa je resnična jugofuturistična zgodba. Za podjetje so se v osemdesetih zanimali na Kitajskem, kjer so predstavnike sprejeli z državniškimi častmi, pa tudi v Indiji. Tako si lahko samo predstavljamo, kaj bi se porodilo iz potenciala sodelovanja neuvrščenih na področju informatike, ki bi ga vodilo jugoslovansko podjetje. Ob poslušanju pripovedi deltašev o tem, kako so se dolgočasili na izobraževanju v Silicijski dolini, pa o tem, kako je eden izmed najmodernejših računalnikov tistega časa s posebnim prilagodljivim dizajnom, imenovan Triglav, tisti, ki se v Poletju v školjki z imenom Vedi pogovarja z glavnim junakom, deloval tudi na 2.800 metrih nadmorske višine, je jasno najmanj to, da bi, če v podjetje pred osamosvojitvijo, predvsem pa po njej ne bi posegla roka politike, računalnike Iskra Delta danes imeli po vsem svetu.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.
Oče Romuald/Lovrenc Marušič: Škofjeloški pasijon Koprodukcija Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj Premieri: 10.septembra 2020 Prešernovo gledališče Kranj; 24. oktobra 2020 Mestno gledališče Ptuj Koprodukcija z Mestnim gledališčem Ptuj Režiser: Jernej Lorenci Dramaturg: Matic Starina Koreograf in asistent režiserja: Gregor Luštek Scenograf: Branko Hojnik Kostumografka: Belinda Radulović Skladatelj: Branko Rožman Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel Oblikovalec maske: Matej Pajntar Inspicient in rekviziter: Ciril Roblek Šepetalka: Judita Polak Igrajo: Darja Reichman Blaž Setnikar Miha Rodman Doroteja Nadrah k. g. Miranda Trnjanin k. g. Gregor Zorc k. g. Pesem 'Oljsko goro tiha noč pokriva' na posnetku poje Pipa Lorenci
V Mestnem gledališču ljubljanskem prejšnje sezone niso mogli speljati do konca, zato je prva septembrska premiera še pomladni dolg; režiserka Barbara Hieng Samobor, sicer direktorica in umetniška vodja gledališča, je na oder studia postavila besedilo španskega avtorja Joséja Cabeze, ki je nastalo kot scenarij za film Sedem let – prevedel ga je Ignac Fock. Vodilna četverica podjetja – v izvirniku so to večinoma moški, v slovenski različici z naslovom Trije milijoni minut pa same ženske – se zaradi nezakonitih poslovnih praks znajde pred dilemo: nekdo se bo moral žrtvovati, prevzeti krivdo in iti za 7 let v zapor; tako bo podjetje rešeno, ostali pa na prostosti. Vtise po premieri psihološkega trilerja Trije milijoni minut je zbrala Staša Grahek. Po filmskem scenariju 7 let (7 anos), 2017 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 8. september 2020 prevajalec Ignac Fock režiserka in avtorica priredbe Barbara Hieng Samobor dramaturginja Eva Mahkovic scenograf Darjan Mihajlović Cerar kostumografka Bjanka Adžić Ursulov lektorica Maja Cerar oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik oblikovalec tona Sašo Dragaš asistentka dramaturginje in šepetalka na vajah (študijsko) Ida Brancelj Nastopajo Judita Zidar, Tjaša Železnik, Mojca Funkl, Ana Pavlin, Klara Kuk k. g., Jana Zupančič (glas) Judita Zidar, Ana Pavlin, Klara Kuk, Mojca Funkl, Tjaša Železnik Avtor fotorafije: Peter Giodani
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Wajdi Muawad: Požigi SNG Drama Ljubljana / premiera 04.09.2020 Režija: Nina Rajić Kranjac Prevajalka: Eva Mahkovic Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenografija: Urša Vidic Kostumografija: Marina Sremac Skladatelj: Branko Rožman Koreografinja: Tanja Zgonc Oblikovanje svetlobe: Borut Bučinel Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserke (študijsko): Jaka Smerkolj Simoneti Asistentka scenografinje: Sara Slivnik Nastopajo: Pia Zemljič, Nataša Keser, Nejc Cijan Garlatti, Branko Šturbej, Timon Šturbej, Tina Vrbnjak, Nina Valič, Marko Mandić, Benjamin Krnetić, Rok Vihar, Zvone Hribar, Boris Mihalj, Janez Škof S premiero predstave Požigi so sinoči v ljubljanski Drami odprli novo gledališko sezono. Besedilo Wajdija Mouawada je režirala Nina Rajić Kranjac, ki se problematike vojne, legitimnosti nasilja in soočanja s travmatičnimi posledicami loteva gledališko drzno in večplastno. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Evripid: Alkestida Gledališče Marina Držića / gostovanje na Festival Ljubljana 27.08.2020 Režija: Livija Pandur Avtorica priredbe in dramaturginja: Lada Kaštelan Scenografija: Sven Jonke (Numen) Glasba: Primož Hladnik, Boris Benko (Duo Silence) Scenografija: Andrej Rutar Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Asistentka scenografa: Irena Kraljić Asistentka režiserke: Mateja Kokol Asistentka kostumografije: Andrea Marić Nastopajo: Katarina Stegnar, Igor Kovač, Zdeslav Čotić, Glorija Šoletić, Mirej Stanić, Nika Lasić, Vini Jurčić, Hrvoje Sebastijan, Boajn Beribaka Na Festivalu Ljubljana se je s predstavo Alkestida predstavilo dubrovniško Gledališče Marina Držića. Evripidovo dramo o najboljši med ženami je na oder postavila režiserka Livija Pandur. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Aljoša Rebolj
Neveljaven email naslov