Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Mladinski film prav z osredinjanjem na lepe stvari v življenju poda ostrejšo kritiko azilnega sistema, kot bi ga denimo s socialnim realizmom
Finski film o iranski družini, ki si med čakanjem v azilnem postopku ustvarja novo življenje, je hkrati socialna drama, bildungsroman in mladinski film, ki prav z osredinjanjem na lepe stvari v življenju poda ostrejšo kritiko azilnega sistema, kot bi ga lahko recimo s socialnim realizmom. Finsko-iranski režiser Hamy Ramezan ima za seboj begunsko izkušnjo, to pa gledalcu daje občutek pristnosti tako pri prikazu soočanja s sistemom, še bolj pa pri doživljanju iskanja novega doma. To iskanje ni prikazano samo s fabulo, temveč je prisotno v širokem spektru barvne palete in v prevevajoči toplini sončne svetlobe dolgih dni skandinavskega poletja.
Glavni junak zgodbe je mladostnik Ramin, ki med bivanjem v azilnem domu začne obiskovati sedmi razred. S prijateljem Jigijem zganjata vragolije, v šoli pa se zagleda v vrstnico in ga dajejo občutki prve romance. Družina konce tedna preživlja v družbi prijaznih upokojencev, ki jim Raminov oče Bahman pomaga popravljati pomol ob jezeru in graditi zunanjo savno, a njihov odnos je skorajda družinski. S predstavitvijo različnih delov njihovega življenja smo priča preprosti idili ljudi, ki so polnovredni in predani člani družbe tako v sklopu azilnega doma kot tudi v šoli in med prijatelji. Vsi družinski in prijateljski odnosi so skorajda pretirano pozitivni, vendar ne zapadejo v kič ali patetiko. Prav nasprotno, prikaz družine Mehdipour, prebivalcev azilnega doma in Raminove šole je uporabljen kot antipod subtilno razporejenim namigom, da se azilni postopek ne bo pozitivno končal. Družinski odnosi so polni ljubezni in razumevanja, od prijaznega pozdrava, s katerim jih mati prebuja, do neškodljivih potegavščin, ki si jih občasno privoščijo. Raminova očitna laž, ko staršem prevaja dopis o zavrnitvi dokumentacije v azilnem postopku, je tako še bolj izpostavljena, ko se skrije pred družino in zaradi stresa bruha.
Priseljenci so pogosto avtorji patriotskih umetniških del in prav zanimivo je njihovi spremljati zgodovinski razvoj. Romane o angleškem plemiču, ki pod vzdevkom Škrlatni Pimpernel rešuje francoske plemiče izpod giljotine med revolucijo, je napisala madžarska imigrantka Emma Orczy, prvi film leta 1932 pa je produciral njen madžarsko-angleški rojak Alexander Korda. Še en primer. Konec stoletja je nemški emigrant Roland Emmerich posnel največja presežka ameriškega domoljubja, zgodovinsko dramo Patriot in znanstvenofantastični spektakel Dan neodvisnosti.
Ramezan se v Prvem snegu odloči za podoben pristop. Tudi tukaj nam razgali sistem, poln napak, a hkrati spoznamo ljudi, ki se ga trudijo spreminjati na bolje. Seveda s to pomembno izjemo, da tega ne počno z bojem proti zunanjemu sovražniku, temveč z ustvarjanjem bolj vključujočega, boljšega sveta.
Mladinski film prav z osredinjanjem na lepe stvari v življenju poda ostrejšo kritiko azilnega sistema, kot bi ga denimo s socialnim realizmom
Finski film o iranski družini, ki si med čakanjem v azilnem postopku ustvarja novo življenje, je hkrati socialna drama, bildungsroman in mladinski film, ki prav z osredinjanjem na lepe stvari v življenju poda ostrejšo kritiko azilnega sistema, kot bi ga lahko recimo s socialnim realizmom. Finsko-iranski režiser Hamy Ramezan ima za seboj begunsko izkušnjo, to pa gledalcu daje občutek pristnosti tako pri prikazu soočanja s sistemom, še bolj pa pri doživljanju iskanja novega doma. To iskanje ni prikazano samo s fabulo, temveč je prisotno v širokem spektru barvne palete in v prevevajoči toplini sončne svetlobe dolgih dni skandinavskega poletja.
Glavni junak zgodbe je mladostnik Ramin, ki med bivanjem v azilnem domu začne obiskovati sedmi razred. S prijateljem Jigijem zganjata vragolije, v šoli pa se zagleda v vrstnico in ga dajejo občutki prve romance. Družina konce tedna preživlja v družbi prijaznih upokojencev, ki jim Raminov oče Bahman pomaga popravljati pomol ob jezeru in graditi zunanjo savno, a njihov odnos je skorajda družinski. S predstavitvijo različnih delov njihovega življenja smo priča preprosti idili ljudi, ki so polnovredni in predani člani družbe tako v sklopu azilnega doma kot tudi v šoli in med prijatelji. Vsi družinski in prijateljski odnosi so skorajda pretirano pozitivni, vendar ne zapadejo v kič ali patetiko. Prav nasprotno, prikaz družine Mehdipour, prebivalcev azilnega doma in Raminove šole je uporabljen kot antipod subtilno razporejenim namigom, da se azilni postopek ne bo pozitivno končal. Družinski odnosi so polni ljubezni in razumevanja, od prijaznega pozdrava, s katerim jih mati prebuja, do neškodljivih potegavščin, ki si jih občasno privoščijo. Raminova očitna laž, ko staršem prevaja dopis o zavrnitvi dokumentacije v azilnem postopku, je tako še bolj izpostavljena, ko se skrije pred družino in zaradi stresa bruha.
Priseljenci so pogosto avtorji patriotskih umetniških del in prav zanimivo je njihovi spremljati zgodovinski razvoj. Romane o angleškem plemiču, ki pod vzdevkom Škrlatni Pimpernel rešuje francoske plemiče izpod giljotine med revolucijo, je napisala madžarska imigrantka Emma Orczy, prvi film leta 1932 pa je produciral njen madžarsko-angleški rojak Alexander Korda. Še en primer. Konec stoletja je nemški emigrant Roland Emmerich posnel največja presežka ameriškega domoljubja, zgodovinsko dramo Patriot in znanstvenofantastični spektakel Dan neodvisnosti.
Ramezan se v Prvem snegu odloči za podoben pristop. Tudi tukaj nam razgali sistem, poln napak, a hkrati spoznamo ljudi, ki se ga trudijo spreminjati na bolje. Seveda s to pomembno izjemo, da tega ne počno z bojem proti zunanjemu sovražniku, temveč z ustvarjanjem bolj vključujočega, boljšega sveta.
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Neveljaven email naslov