Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Mladinski film prav z osredinjanjem na lepe stvari v življenju poda ostrejšo kritiko azilnega sistema, kot bi ga denimo s socialnim realizmom
Finski film o iranski družini, ki si med čakanjem v azilnem postopku ustvarja novo življenje, je hkrati socialna drama, bildungsroman in mladinski film, ki prav z osredinjanjem na lepe stvari v življenju poda ostrejšo kritiko azilnega sistema, kot bi ga lahko recimo s socialnim realizmom. Finsko-iranski režiser Hamy Ramezan ima za seboj begunsko izkušnjo, to pa gledalcu daje občutek pristnosti tako pri prikazu soočanja s sistemom, še bolj pa pri doživljanju iskanja novega doma. To iskanje ni prikazano samo s fabulo, temveč je prisotno v širokem spektru barvne palete in v prevevajoči toplini sončne svetlobe dolgih dni skandinavskega poletja.
Glavni junak zgodbe je mladostnik Ramin, ki med bivanjem v azilnem domu začne obiskovati sedmi razred. S prijateljem Jigijem zganjata vragolije, v šoli pa se zagleda v vrstnico in ga dajejo občutki prve romance. Družina konce tedna preživlja v družbi prijaznih upokojencev, ki jim Raminov oče Bahman pomaga popravljati pomol ob jezeru in graditi zunanjo savno, a njihov odnos je skorajda družinski. S predstavitvijo različnih delov njihovega življenja smo priča preprosti idili ljudi, ki so polnovredni in predani člani družbe tako v sklopu azilnega doma kot tudi v šoli in med prijatelji. Vsi družinski in prijateljski odnosi so skorajda pretirano pozitivni, vendar ne zapadejo v kič ali patetiko. Prav nasprotno, prikaz družine Mehdipour, prebivalcev azilnega doma in Raminove šole je uporabljen kot antipod subtilno razporejenim namigom, da se azilni postopek ne bo pozitivno končal. Družinski odnosi so polni ljubezni in razumevanja, od prijaznega pozdrava, s katerim jih mati prebuja, do neškodljivih potegavščin, ki si jih občasno privoščijo. Raminova očitna laž, ko staršem prevaja dopis o zavrnitvi dokumentacije v azilnem postopku, je tako še bolj izpostavljena, ko se skrije pred družino in zaradi stresa bruha.
Priseljenci so pogosto avtorji patriotskih umetniških del in prav zanimivo je njihovi spremljati zgodovinski razvoj. Romane o angleškem plemiču, ki pod vzdevkom Škrlatni Pimpernel rešuje francoske plemiče izpod giljotine med revolucijo, je napisala madžarska imigrantka Emma Orczy, prvi film leta 1932 pa je produciral njen madžarsko-angleški rojak Alexander Korda. Še en primer. Konec stoletja je nemški emigrant Roland Emmerich posnel največja presežka ameriškega domoljubja, zgodovinsko dramo Patriot in znanstvenofantastični spektakel Dan neodvisnosti.
Ramezan se v Prvem snegu odloči za podoben pristop. Tudi tukaj nam razgali sistem, poln napak, a hkrati spoznamo ljudi, ki se ga trudijo spreminjati na bolje. Seveda s to pomembno izjemo, da tega ne počno z bojem proti zunanjemu sovražniku, temveč z ustvarjanjem bolj vključujočega, boljšega sveta.
Mladinski film prav z osredinjanjem na lepe stvari v življenju poda ostrejšo kritiko azilnega sistema, kot bi ga denimo s socialnim realizmom
Finski film o iranski družini, ki si med čakanjem v azilnem postopku ustvarja novo življenje, je hkrati socialna drama, bildungsroman in mladinski film, ki prav z osredinjanjem na lepe stvari v življenju poda ostrejšo kritiko azilnega sistema, kot bi ga lahko recimo s socialnim realizmom. Finsko-iranski režiser Hamy Ramezan ima za seboj begunsko izkušnjo, to pa gledalcu daje občutek pristnosti tako pri prikazu soočanja s sistemom, še bolj pa pri doživljanju iskanja novega doma. To iskanje ni prikazano samo s fabulo, temveč je prisotno v širokem spektru barvne palete in v prevevajoči toplini sončne svetlobe dolgih dni skandinavskega poletja.
Glavni junak zgodbe je mladostnik Ramin, ki med bivanjem v azilnem domu začne obiskovati sedmi razred. S prijateljem Jigijem zganjata vragolije, v šoli pa se zagleda v vrstnico in ga dajejo občutki prve romance. Družina konce tedna preživlja v družbi prijaznih upokojencev, ki jim Raminov oče Bahman pomaga popravljati pomol ob jezeru in graditi zunanjo savno, a njihov odnos je skorajda družinski. S predstavitvijo različnih delov njihovega življenja smo priča preprosti idili ljudi, ki so polnovredni in predani člani družbe tako v sklopu azilnega doma kot tudi v šoli in med prijatelji. Vsi družinski in prijateljski odnosi so skorajda pretirano pozitivni, vendar ne zapadejo v kič ali patetiko. Prav nasprotno, prikaz družine Mehdipour, prebivalcev azilnega doma in Raminove šole je uporabljen kot antipod subtilno razporejenim namigom, da se azilni postopek ne bo pozitivno končal. Družinski odnosi so polni ljubezni in razumevanja, od prijaznega pozdrava, s katerim jih mati prebuja, do neškodljivih potegavščin, ki si jih občasno privoščijo. Raminova očitna laž, ko staršem prevaja dopis o zavrnitvi dokumentacije v azilnem postopku, je tako še bolj izpostavljena, ko se skrije pred družino in zaradi stresa bruha.
Priseljenci so pogosto avtorji patriotskih umetniških del in prav zanimivo je njihovi spremljati zgodovinski razvoj. Romane o angleškem plemiču, ki pod vzdevkom Škrlatni Pimpernel rešuje francoske plemiče izpod giljotine med revolucijo, je napisala madžarska imigrantka Emma Orczy, prvi film leta 1932 pa je produciral njen madžarsko-angleški rojak Alexander Korda. Še en primer. Konec stoletja je nemški emigrant Roland Emmerich posnel največja presežka ameriškega domoljubja, zgodovinsko dramo Patriot in znanstvenofantastični spektakel Dan neodvisnosti.
Ramezan se v Prvem snegu odloči za podoben pristop. Tudi tukaj nam razgali sistem, poln napak, a hkrati spoznamo ljudi, ki se ga trudijo spreminjati na bolje. Seveda s to pomembno izjemo, da tega ne počno z bojem proti zunanjemu sovražniku, temveč z ustvarjanjem bolj vključujočega, boljšega sveta.
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Duncan Macmillan: VSE SIJAJNE STVARI Soavtor JONNY DONAHOE Naslov izvirnika Every Brilliant Thing Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Uroš Fürst Režiserka Nataša Barbara Gračner Asistent režiserke Dimitrij Gračner Scenografinja Sara Slivnik Avtor glasbe Martin Vogrin* Lektorica Tatjana Stanič Učitelj klavirja Joži Šalej Strokovni sodelavec Borut Škodlar (psihiater) Zdaj pa pogled v gledališče: natančneje v Malo dramo Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani. Tam je bila sinoči premiera in prva slovenska uprizoritev drame Vse sijanje stvari Duncana Macmillana (izg.: dánk?na m?kmíl?na), sodobnega britanskega dramatika, ki ga še dobro pomnimo po igri Pljuča v režiji Žige Divjáka, uprizorjeni v Mali drami pred dvema letoma. Ta je tematizirala ekologijo, Vse sijajne stvari pa so drama o samomoru. Prevedel jo je Uroš Fürst, ki ob režijskem vodstvu Nataše Barbare Gračner odigra tudi vlogo pripovedovalca. Vse sijane stvari si je ogledala Tadeja Krečič:
Tracy Letts: Avgust v okrožju Osage (August: Osage County, 2007) Prva slovenska uprizoritev Premiera 4. novembra 2021 Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili igro sodobnega ameriškega dramatika Tracyja Lettsa Avgust v okrožju Osage v prevodu Tine Mahkota. Avtor je za igro prejel Pulitzerjevo nagrado, po njej so posneli tudi film z zvezdniško zasedbo. Režiser prve slovenske uprizoritve Janusz Kica o igri med drugim pravi: "Besedilo sugerira, da se nekako hrani z življenjem, s tem, kar živimo, dejansko pa se hrani z literaturo. Večina razlagalcev, ki pišejo o tej igri, to Tracyju Lettsu celo nekoliko zameri, meni pa se zdi genialno." Po njegovem je Letts na temelju številnih del ustvaril povsem svoje besedilo, v katerem ni niti dva odstotka plagiata. Prevajalka Tina Mahkota Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent režiserja (študijsko) Jure Srdinšek Asistentki dramaturginje (študijsko) Manca Lipoglavšek in Ula Talija Pollak Nastopajo Boris Kerč, Judita Zidar, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Klara Kuk, Tina Potočnik Vrhovnik, Tjaša Železnik, Nataša Tič Ralijan, Alojz Svete, Jernej Gašperin / Filip Samobor, Diana Kolenc, Gaber K. Trseglav, Tomo Tomšič Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/avgust-v-okrozju-osage/#gallery-1024-10
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.
Na Novi pošti so konec oktobra premierno uprizorili predstavo Zelda, hibridno odrsko delo, ki združuje zakonitosti in zgradbo računalniških iger in gledališki dogodek. Režirala jo je Varja Hrvatin, ki je poleg Slovenskega mladinskega gledališča tudi koproducentka predstave, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Asiana Jurca Avci
SLG Celje Branko Završan in ansambel: BODI GLEDALIŠČE Interna premiera: 19. marca 2021 Premiera: 25. oktobra 2021 Ocena objavljena 26. oktobra 2021 Avtor besedil songov: Branko Završan Režiserka: Ivana Djilas Dramaturginja: Alja Predan Kostumografka: Jelena Proković Avtorji glasbenih aranžmajev: Blaž Celarec, Žiga Golob, Uroš Rakovec, Branko Završan Korepetitor: Iztok Kocen Koreograf: Željko Božić Lektor: Jože Volk Oblikovalca svetlobe: Ivana Djilas, Uroš Gorjanc Nastopajo: Branko Završan Beti Strgar Lučka Počkaj Tanja Potočnik Žan Brelih Hatunić Damjan M. Trbovc/Gregor Čušin Na fotografiji Uroša Hočevarja so: Blaž Celarec, Beti Strgar, Žan Brelih Hatunić, Tanja Potočnik, Žiga Golob, Damjan M. Trbovc, Lučka Počkaj, Branko Završan, Uroš Rakovec
Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja.
Neveljaven email naslov