Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Ljubljana : Hiša poezije, 2021
Pesmi Iva Svetine bralcev na nagovarjajo neposredno in enoznačno, ampak zahtevajo poglobljeno branje, saj so mnogoplastne in segajo do samega izvira poezije, obdobja, v katerem so bili položeni temelji literature, dramatike in filozofije ter načel, ki vladajo človeštvu onstran časa in prostora. Bralec se mora potopiti pod površje besed in med vrstice, se ozreti v ozadja, morda kdaj pa kdaj poiskati kakšno geslo, da uvidi celovitost Svetinove poezije. Odlikujejo jo simbolno bogastvo, časovni preskoki, navzkrižne povezave in izjemna sugestivna moč.
Prevladujejo tragično občutje, melanholija in trpkost. Grenka ironija in tudi cinizem se jim pridružujeta povsod tam, kjer zmote, izdaje, prevare, slepila in krivice trčijo ob ideale, česar je bilo v preteklosti obilo. V zbirki Hvalnica vzgoji se Svetina osredotoča predvsem na obdobje druge vojne in povojni čas na naših tleh, ki je prinesel vznesenost na eni in trpljenje na drugi strani, velike preobrate, spreminjanje vrednot in verovanj ter vzgojo za nove čase. Mnogi so izgubljali orientacijo in tla pod nogami. Cikel Svoboda, lepota ironizira fenomen neskončnega jezikovnega preigravanja, ki lahko vodi v zlorabo in manipulacijo. Spraševanje o resnici, lažeh in krivicah je za generacijo borčevskih potomcev obremenjujoče in boleče. V že tako zapleten odnos med očeti in sinovi vnaša nove, komaj izmerljive dimenzije. Pesnik skozi svojo osebno rast ter rast in zorenje sodobnikov resnobno presnavlja preteklost, ki je le ena od ponovitev vseh predpreteklih obdobij civilizacije in jih je le z distance mogoče ugledati v vsej paradoksalnosti. Zato imajo njegove pesmi epske razsežnosti. Kot traged se nenehoma vrača k zlu in nemoči človeštva, da bi ju presegli: »Zdaj se sprašujemo, vnuki humanistov, / zakaj se meč ni spremenil v snežno perut, / krožečo nad oltarjem večne pomladi.«
Sočasni obstoj dobrega in slabega, božanskega in peklenskega, visoke umetnosti in strašljivih oblik pogubljanja, ki so neuničljivi DNK človeštva, najbolje upesnjuje v ciklu Življenje navadnega potoka. Skozenj valovijo Bachova glasba in potoki s svojimi izviri in ponikalnicami, s poživljajočo svežino, ki izmiva utrujene in krvave obraz klavcev, potoki, ki žuborijo okoli mesteca Dachau, kjer je zemlja pognojena z gnijočim človeškim mesom, potoki, ki se lahko spremenijo v uničujoče povodnji.
Pesnik si postavlja prvo in poslednje vprašanje, alfa in omega vseh vprašanj: kam smo kot človeštvo namenjeni. In takoj odgovarja: Smo na poti iz Raja v Armagedon, na konec, k zadnjemu obračunu med dobrim in zlom. Vendar se pesnik ne odreka idealom, kar najlepše ponazori v pesmi o delfinih.
Na koncu ne gre pozabiti, da je Ivo Svetina tudi pesnik ljubezni, zato ne preseneča, da zbirko Hvalnica vzgoji zaključuje z modrostjo, s katero je Diotima poučevala Sokrata, da smo smrtniki kljub vsemu udeleženi v nesmrtnosti: »ni, ne med pesniki, ne med vojščaki, / še manj med zvermi, kopenskimi živalmi / in pticami, nikogar, ki bi si ne želel / zboleti od ljubezenskega hrepenenja.«
Ljubezen je tista, ki življenju podeljuje smisel, ga poganja in ohranja, je njegova stvarnica. Je ženska.
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Ljubljana : Hiša poezije, 2021
Pesmi Iva Svetine bralcev na nagovarjajo neposredno in enoznačno, ampak zahtevajo poglobljeno branje, saj so mnogoplastne in segajo do samega izvira poezije, obdobja, v katerem so bili položeni temelji literature, dramatike in filozofije ter načel, ki vladajo človeštvu onstran časa in prostora. Bralec se mora potopiti pod površje besed in med vrstice, se ozreti v ozadja, morda kdaj pa kdaj poiskati kakšno geslo, da uvidi celovitost Svetinove poezije. Odlikujejo jo simbolno bogastvo, časovni preskoki, navzkrižne povezave in izjemna sugestivna moč.
Prevladujejo tragično občutje, melanholija in trpkost. Grenka ironija in tudi cinizem se jim pridružujeta povsod tam, kjer zmote, izdaje, prevare, slepila in krivice trčijo ob ideale, česar je bilo v preteklosti obilo. V zbirki Hvalnica vzgoji se Svetina osredotoča predvsem na obdobje druge vojne in povojni čas na naših tleh, ki je prinesel vznesenost na eni in trpljenje na drugi strani, velike preobrate, spreminjanje vrednot in verovanj ter vzgojo za nove čase. Mnogi so izgubljali orientacijo in tla pod nogami. Cikel Svoboda, lepota ironizira fenomen neskončnega jezikovnega preigravanja, ki lahko vodi v zlorabo in manipulacijo. Spraševanje o resnici, lažeh in krivicah je za generacijo borčevskih potomcev obremenjujoče in boleče. V že tako zapleten odnos med očeti in sinovi vnaša nove, komaj izmerljive dimenzije. Pesnik skozi svojo osebno rast ter rast in zorenje sodobnikov resnobno presnavlja preteklost, ki je le ena od ponovitev vseh predpreteklih obdobij civilizacije in jih je le z distance mogoče ugledati v vsej paradoksalnosti. Zato imajo njegove pesmi epske razsežnosti. Kot traged se nenehoma vrača k zlu in nemoči človeštva, da bi ju presegli: »Zdaj se sprašujemo, vnuki humanistov, / zakaj se meč ni spremenil v snežno perut, / krožečo nad oltarjem večne pomladi.«
Sočasni obstoj dobrega in slabega, božanskega in peklenskega, visoke umetnosti in strašljivih oblik pogubljanja, ki so neuničljivi DNK človeštva, najbolje upesnjuje v ciklu Življenje navadnega potoka. Skozenj valovijo Bachova glasba in potoki s svojimi izviri in ponikalnicami, s poživljajočo svežino, ki izmiva utrujene in krvave obraz klavcev, potoki, ki žuborijo okoli mesteca Dachau, kjer je zemlja pognojena z gnijočim človeškim mesom, potoki, ki se lahko spremenijo v uničujoče povodnji.
Pesnik si postavlja prvo in poslednje vprašanje, alfa in omega vseh vprašanj: kam smo kot človeštvo namenjeni. In takoj odgovarja: Smo na poti iz Raja v Armagedon, na konec, k zadnjemu obračunu med dobrim in zlom. Vendar se pesnik ne odreka idealom, kar najlepše ponazori v pesmi o delfinih.
Na koncu ne gre pozabiti, da je Ivo Svetina tudi pesnik ljubezni, zato ne preseneča, da zbirko Hvalnica vzgoji zaključuje z modrostjo, s katero je Diotima poučevala Sokrata, da smo smrtniki kljub vsemu udeleženi v nesmrtnosti: »ni, ne med pesniki, ne med vojščaki, / še manj med zvermi, kopenskimi živalmi / in pticami, nikogar, ki bi si ne želel / zboleti od ljubezenskega hrepenenja.«
Ljubezen je tista, ki življenju podeljuje smisel, ga poganja in ohranja, je njegova stvarnica. Je ženska.
Vsi proti vsem je precej lahkotno, skorajda komično podan politični kriminalni triler, v katerem so dobesedno – vsi proti vsem.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtor glasbe Marjan Nećak Avtorja dramatizacije Tina Kosi, Juš A. Zidar Režiser Juš A. Zidar Dramaturginja Tina Kosi Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Tina Bonča Lektor Jože Volk Oblikovalca svetlobe Juš A. Zidar, Denis Kresnik Igrajo Branko Završan Beti Strgar Urban Kuntarič Premiera 24. januarja 2020 NAPOVED: Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje uprizorili znamenito delo ruskega pisatelja Gogolja, PLAŠČ, ki ga je napisal na prigovarjanje drugega ruskega literarnega velikana Puškina in tako zaznamoval začetek psihološkega realizma v ruski literaturi. Za celjsko ekipo je bil to velik izziv.
Predstava o razvoju in izzivih človeštva, od plemenskih skupnosti pradavnine do urbanih plemen in algoritmov.
Na velikem odru SNG Drama Ljubljana je bila premierno uprizorjena igra Maria britanskega dramatika Simona Stephensa v režiji Janusza Kice. Zgodbo o osemnajstletni nosečnici Riji, ki – kot je na novinarski konferenci izpostavil režiser – odpira tri glavne teme: turbokapitalizem, smrt in življenje ter razpad institucije družine, si je ogledala Saška Rakef. Režiser: Janusz Kica Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Darja Dominkuš Scenografinja: Karin Fritz Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov Izbor glasbe: Janusz Kica Oblikovalec videa: Sandi Skok Oblikovalec luči: Aleš Vrhovec Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserja (študijsko): Aljoša Živadinov Asistentka dramaturginje (študijsko): Zala Norčič Asistent lektorice: Jože Volk Igrajo Eva Jesenovec: Ria Saša Tabaković: Zdravnik; Ena Vanja Plut: Receptorka; Medicinska sestra 3; Štiri Sabina Kogovšek: Nosečnica; Medicinska sestra 2 Silva Čušin: Babi Valter Dragan: Oči Barbara Žefran: Soseda; Medicinska sestra 1 Matic Valič: Pristaniški delavec 1 Gorazd Logar: Pristaniški delavec 2; Gospod Santiago Rok Vihar: Pristaniški delavec 3 Boris Mihalj: Šef; Dva Eva Stražar: Najboljša prijateljica; Medicinska sestra 4 Branko Jordan: Duhovnik; Tri Klemen Janežič: Christian Matija Rozman: Zdravstveni tehnik Na fotografiji: Eva Jesenovec in Branko Jordan Foto: Peter Uhan
Kvartet nas je poleg izjemno impresivnega dinamičnega spektra v izvedbah Schönbergovega in Beethovnovega kvarteta še posebej očaral z izjemni pianissimi, ki so bili dopolnjeni z zašiljeno artikulacijo in fluidno agogiko.
»Dame, gospodje, prijatelji. Vsi vemo za Črva.« To sta prva stavka iz znanstvenofantastične drame o imperativu sreče Karaoke avtorja in režiserja Jureta Novaka. Črv je, pojasnjuje avtor, »do konca dognana kombinacija medijev, psihofarmakologije in industrije počutja, od čuječnosti do drog in knjig za samoterapijo.« Krstno uprizoritev zgodbe o mestu, ki mu je zavladal Črv, na Mali sceni Mestnega gledališča Ljubljanskega si je sinoči ogledala Saška Rakef. Režiser: Jure Novak Avtor glasbe in glasbenih aranžmajev ter korepetitor: Uroš Buh Dramaturginji: Petra Pogorevc in Anja Krušnik Cirnski Scenografka: Urša Vidic Kostumografka: Dajana Ljubičić Svetovalka za gib: Leja Jurišić Avtor videa: Vid Šubic Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka: Sašo Dragaš Nastopajo Režija: Karin Komljanec Klara: Viktorija Bencik Emeršič Peter: Gašper Jarni Timotej: Gregor Gruden Avtor fotografije: Peter Giodani
V nedeljo, 19. januarja, je v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani ob enajsti uri potekal prvi koncert iz letošnjega abonmajskega cikla Mozartine.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Neveljaven email naslov