Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Ivo Svetina: Hvalnica vzgoji

14.03.2022

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.

Ljubljana : Hiša poezije, 2021

Pesmi Iva Svetine bralcev na nagovarjajo neposredno in enoznačno, ampak zahtevajo poglobljeno branje, saj so mnogoplastne in segajo do samega izvira poezije, obdobja, v katerem so bili položeni temelji literature, dramatike in filozofije ter načel, ki vladajo človeštvu onstran časa in prostora. Bralec se mora potopiti pod površje besed in med vrstice, se ozreti v ozadja, morda kdaj pa kdaj poiskati kakšno geslo, da uvidi celovitost Svetinove poezije. Odlikujejo jo simbolno bogastvo, časovni preskoki, navzkrižne povezave in izjemna sugestivna moč.

Prevladujejo tragično občutje, melanholija in trpkost. Grenka ironija in tudi cinizem se jim pridružujeta povsod tam, kjer zmote, izdaje, prevare, slepila in krivice trčijo ob ideale, česar je bilo v preteklosti obilo. V zbirki Hvalnica vzgoji se Svetina osredotoča predvsem na obdobje druge vojne in povojni čas na naših tleh, ki je prinesel vznesenost na eni in trpljenje na drugi strani, velike preobrate, spreminjanje vrednot in verovanj ter vzgojo za nove čase. Mnogi so izgubljali orientacijo in tla pod nogami. Cikel Svoboda, lepota ironizira  fenomen neskončnega jezikovnega preigravanja, ki lahko vodi v zlorabo in manipulacijo. Spraševanje o resnici, lažeh in krivicah je za generacijo borčevskih potomcev obremenjujoče in boleče. V že tako zapleten odnos med očeti in sinovi vnaša nove, komaj izmerljive dimenzije. Pesnik skozi svojo osebno rast ter rast in zorenje sodobnikov resnobno presnavlja preteklost, ki je le ena od ponovitev vseh predpreteklih obdobij civilizacije in jih je le z distance mogoče ugledati v vsej paradoksalnosti. Zato imajo njegove pesmi epske razsežnosti. Kot traged se nenehoma vrača k zlu in nemoči človeštva, da bi ju presegli: »Zdaj se sprašujemo, vnuki humanistov, / zakaj se meč ni spremenil v snežno perut, / krožečo nad oltarjem večne pomladi.«

Sočasni obstoj dobrega in slabega, božanskega in peklenskega, visoke umetnosti in strašljivih oblik pogubljanja, ki so neuničljivi DNK človeštva, najbolje upesnjuje v ciklu Življenje navadnega potoka. Skozenj valovijo Bachova glasba in potoki s svojimi izviri in ponikalnicami, s poživljajočo svežino, ki izmiva utrujene in krvave obraz klavcev, potoki, ki žuborijo okoli mesteca Dachau, kjer je zemlja pognojena z gnijočim človeškim mesom, potoki, ki se lahko spremenijo v uničujoče povodnji.

Pesnik si postavlja prvo in poslednje vprašanje, alfa in omega vseh vprašanj: kam smo  kot človeštvo namenjeni. In takoj odgovarja: Smo na poti iz Raja v Armagedon, na konec, k zadnjemu obračunu med dobrim in zlom. Vendar se pesnik ne odreka idealom, kar najlepše ponazori v pesmi o delfinih.

Na koncu ne gre pozabiti, da je Ivo Svetina tudi pesnik ljubezni, zato ne preseneča, da zbirko Hvalnica vzgoji zaključuje z modrostjo, s katero je Diotima poučevala Sokrata, da smo smrtniki kljub vsemu udeleženi v nesmrtnosti: »ni, ne med pesniki, ne med vojščaki, / še manj med zvermi, kopenskimi živalmi / in pticami, nikogar, ki bi si ne želel / zboleti od ljubezenskega hrepenenja.«

Ljubezen je tista, ki življenju podeljuje smisel, ga poganja in ohranja, je njegova stvarnica. Je ženska.


Ocene

2027 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Ivo Svetina: Hvalnica vzgoji

14.03.2022

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.

Ljubljana : Hiša poezije, 2021

Pesmi Iva Svetine bralcev na nagovarjajo neposredno in enoznačno, ampak zahtevajo poglobljeno branje, saj so mnogoplastne in segajo do samega izvira poezije, obdobja, v katerem so bili položeni temelji literature, dramatike in filozofije ter načel, ki vladajo človeštvu onstran časa in prostora. Bralec se mora potopiti pod površje besed in med vrstice, se ozreti v ozadja, morda kdaj pa kdaj poiskati kakšno geslo, da uvidi celovitost Svetinove poezije. Odlikujejo jo simbolno bogastvo, časovni preskoki, navzkrižne povezave in izjemna sugestivna moč.

Prevladujejo tragično občutje, melanholija in trpkost. Grenka ironija in tudi cinizem se jim pridružujeta povsod tam, kjer zmote, izdaje, prevare, slepila in krivice trčijo ob ideale, česar je bilo v preteklosti obilo. V zbirki Hvalnica vzgoji se Svetina osredotoča predvsem na obdobje druge vojne in povojni čas na naših tleh, ki je prinesel vznesenost na eni in trpljenje na drugi strani, velike preobrate, spreminjanje vrednot in verovanj ter vzgojo za nove čase. Mnogi so izgubljali orientacijo in tla pod nogami. Cikel Svoboda, lepota ironizira  fenomen neskončnega jezikovnega preigravanja, ki lahko vodi v zlorabo in manipulacijo. Spraševanje o resnici, lažeh in krivicah je za generacijo borčevskih potomcev obremenjujoče in boleče. V že tako zapleten odnos med očeti in sinovi vnaša nove, komaj izmerljive dimenzije. Pesnik skozi svojo osebno rast ter rast in zorenje sodobnikov resnobno presnavlja preteklost, ki je le ena od ponovitev vseh predpreteklih obdobij civilizacije in jih je le z distance mogoče ugledati v vsej paradoksalnosti. Zato imajo njegove pesmi epske razsežnosti. Kot traged se nenehoma vrača k zlu in nemoči človeštva, da bi ju presegli: »Zdaj se sprašujemo, vnuki humanistov, / zakaj se meč ni spremenil v snežno perut, / krožečo nad oltarjem večne pomladi.«

Sočasni obstoj dobrega in slabega, božanskega in peklenskega, visoke umetnosti in strašljivih oblik pogubljanja, ki so neuničljivi DNK človeštva, najbolje upesnjuje v ciklu Življenje navadnega potoka. Skozenj valovijo Bachova glasba in potoki s svojimi izviri in ponikalnicami, s poživljajočo svežino, ki izmiva utrujene in krvave obraz klavcev, potoki, ki žuborijo okoli mesteca Dachau, kjer je zemlja pognojena z gnijočim človeškim mesom, potoki, ki se lahko spremenijo v uničujoče povodnji.

Pesnik si postavlja prvo in poslednje vprašanje, alfa in omega vseh vprašanj: kam smo  kot človeštvo namenjeni. In takoj odgovarja: Smo na poti iz Raja v Armagedon, na konec, k zadnjemu obračunu med dobrim in zlom. Vendar se pesnik ne odreka idealom, kar najlepše ponazori v pesmi o delfinih.

Na koncu ne gre pozabiti, da je Ivo Svetina tudi pesnik ljubezni, zato ne preseneča, da zbirko Hvalnica vzgoji zaključuje z modrostjo, s katero je Diotima poučevala Sokrata, da smo smrtniki kljub vsemu udeleženi v nesmrtnosti: »ni, ne med pesniki, ne med vojščaki, / še manj med zvermi, kopenskimi živalmi / in pticami, nikogar, ki bi si ne želel / zboleti od ljubezenskega hrepenenja.«

Ljubezen je tista, ki življenju podeljuje smisel, ga poganja in ohranja, je njegova stvarnica. Je ženska.


09.07.2018

Roman Rozina: Kolo sreče

Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bere: Alenka Resman Langus


09.07.2018

Katja Perat: Mazohistka

Avtorica ocene: Ana Geršak Bereta Bernard Stramič in Alenka Resman Langus


02.07.2018

Svetlana Makarovič: Naj bo poleti

Avtorica ocene Diana Pungeršič Bereta Ivan Lotrič in Jasna Rodošek


02.07.2018

Zahar Prilepin: Samostan

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Ivan Lotrič.


02.07.2018

Edward Foster: Sejanje vetra

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta: Jasna Rodošek in Ivan Lotrič


02.07.2018

Tadej Golob: Kot bi Luna padla na Zemljo

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Ivan Lotrič in Jasna Rodošek


25.06.2018

Lojzka Špacapan

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere: Igor Velše


25.06.2018

Ilich: Brezmejna Slovenija

Avtor recenzije: Milan Vogel Bere: Lidija Hartman


25.06.2018

Jukić - Umetnost lokostrelstva

Avtor recenziije: Klemen Kordež Bere: Lidija Hartman


25.06.2018

Horvat - Na slepem tiru

Avtor recenzije: Robi Šabec Bere: Igor Velše


25.06.2018

Kunaver - Pavel Kunaver

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Igor Velše


22.06.2018

Poletna knjiga

Finsko pisateljico Tove Jansson smo v Sloveniji že spoznali po njenih delih o malih škratjih bitjih Muminih. Njeno delo je navdihnilo lutkovno in likovno umetnico Barbaro Stupica, ki je ustvarila dramsko – lutkovno predstavo, po besedilu Poletna knjiga. Premierno smo si jo ogledali v Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana. foto: arhiv LGL


21.06.2018

Manlio Santanelli: Kraljica mati

Gledališče Koper, Mestno gledališče Ptuj / Premiera: 20. junij 2018 na Primorskem poletnem festivalu Režiser, scenograf, kostumograf in koreograf: Damir Zlatar Frey Prevajalec: Gašper Malej Asistentka scenografa in kostumografa: Tina Dobrajc Dramaturg: Rok Andres Asistenta režiserja: Rok Andres, Renata Vidič Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Videoanimacija: Noemi Zonta Asistent scenografa: Mito Gegič Lektorica: Barbara Rogelj Igrata: Nataša Barbara Gračner in Aleš Valič Sinoči so v okviru Primorskega poletnega festivala premierno odigrali predstavo Kraljica mati. Gre za koprodukcijsko sodelovanje Gledališča Koper in Mestnega gledališča Ptuj. Dramsko besedilo, ki ga je napisal italijanski dramatik Manlio Santanelli, je uprizoril režiser Damir Zlatar Frey. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Varmuž


18.06.2018

Pripovedno izročilo Slovencev v Porabju

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Jure Franko


18.06.2018

Klima - Veličastna Nemeza

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere: Jasna Rodošek


18.06.2018

Valetič: Resnica dreves

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Jure Franko in Jasna Rodošek


11.06.2018

Connie Palmen: Ti si rekel

Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja


11.06.2018

Novica Novaković: Podtoni

Avtor recenzije: Nada Breznik Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja


11.06.2018

Abdulah Sidran: Zakaj tonejo Benetke

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Aleksander Golja in Alenka Resman Langus


11.06.2018

Nužej Tolmajer: Tiha zemlja

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja


Stran 100 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov