Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Komična drama, zasnovana na resničnih dogodkih iz šestdesetih, ko Kempton Bunton, starec, ki želi izboljšati svet, v ta namen ukrade sliko vojvode Wellingtona iz londonske Narodne galerije
Vojvoda je komična drama, zasnovana na resničnih dogodkih iz šestdesetih, ko Kempton Bunton, starec, ki želi izboljšati svet, v ta namen ukrade sliko vojvode Wellingtona iz londonske Narodne galerije. Odmeven in zelo drag nakup slike ga namreč razjezi, saj v njem vidi poveličevanje kolonializma in razrednega zatiranja, medtem ko si vojni veterani in upokojenci ne morejo privoščiti niti televizijske naročnine. Film prikaže zgodbo iz Buntonove perspektive in tako ton filma pretežno sledi njegovi dobrodušni in pozitivni naravi. Posledično ta nekoliko komičen pristop trivializira resne teme, kot so revščina, rasizem in policijska represija. Tako je film družbenokritičen zgolj na načelni ravni, saj je v prvi vrsti šov zmeraj izjemnega Jima Broadbenta v glavni vlogi, ki iz donkihotovskega borca proti sistemu ustvari celovitega in življenjskega junaka. Še posebej zaživi v pariranju s svojo ljubečo, a zaradi njegovih številnih neuspehov tudi trpečo ženo, ki jo prav tako navdušujoče upodobi Helen Mirren.
Bunton je prikazan kot neposreden borec, ki ga nič ne more ustaviti, ko želi nekaj spremeniti na bolje. Tako ostane brez službe taksista, ker noče zaračunavati vožnje revnim. V pekarni ga odpustijo, ko stopi na stran rasistično zatiranega sodelavca, a njegova glavna strast je pravica dostopa do televizije. To dojema kot orodje za zbliževanje razcepljenega in razslojenega naroda, vendar se zaveda, da si mnogi ne morejo privoščiti naročnine na BBC in tako poskuša z državljansko nepokorščino, zbiranjem podpisov in celo nagovorom poslancev v avli parlamenta. V Goyevi umetnini Bunton vidi puhel nacionalizem, zato jo ukrade in skuša s pisanjem policiji, galeriji in medijem doseči financiranje dobrodelnih organizacij. Podobno kot njegovi prejšnji načrti, tudi ta propade, a ko sliko vrne v galerijo in se preda, mu odmevno javno sojenje ponudi možnost zagovora svojih načel in pogleda na svet.
Hkrati s kritiziranjem elitistične narave slike vojaškega poveljnika v galeriji film izpostavi tudi terapevtsko plat umetnosti, saj je Bunton zagret dramatik, ki se skozi pisanje trudi prebroditi tragično smrt hčerke v prometni nesreči, medtem ko njegova žena prisega na potiskanje v pozabo. Čeprav drame nikoli niso uprizorjene, Bunton ne izgubi zagona in je na koncu zanj pravzaprav dovolj velik uspeh, ko eno od dram prebere žena.
Film je režiral Roger Mitchell, ki je najbolj znan po romantični komediji Notting Hill, in njegova žanrska naklonjenost osredotočanju na junake kot simbole družbenih vprašanj je opazna tudi pri Vojvodi. Tako dobimo prikupen film z odlično predstavo dveh oskarjevcev, a kar se tiče opozarjanja na družbene spremembe je prav toliko uspešen kot Buntonove eskapade.
Komična drama, zasnovana na resničnih dogodkih iz šestdesetih, ko Kempton Bunton, starec, ki želi izboljšati svet, v ta namen ukrade sliko vojvode Wellingtona iz londonske Narodne galerije
Vojvoda je komična drama, zasnovana na resničnih dogodkih iz šestdesetih, ko Kempton Bunton, starec, ki želi izboljšati svet, v ta namen ukrade sliko vojvode Wellingtona iz londonske Narodne galerije. Odmeven in zelo drag nakup slike ga namreč razjezi, saj v njem vidi poveličevanje kolonializma in razrednega zatiranja, medtem ko si vojni veterani in upokojenci ne morejo privoščiti niti televizijske naročnine. Film prikaže zgodbo iz Buntonove perspektive in tako ton filma pretežno sledi njegovi dobrodušni in pozitivni naravi. Posledično ta nekoliko komičen pristop trivializira resne teme, kot so revščina, rasizem in policijska represija. Tako je film družbenokritičen zgolj na načelni ravni, saj je v prvi vrsti šov zmeraj izjemnega Jima Broadbenta v glavni vlogi, ki iz donkihotovskega borca proti sistemu ustvari celovitega in življenjskega junaka. Še posebej zaživi v pariranju s svojo ljubečo, a zaradi njegovih številnih neuspehov tudi trpečo ženo, ki jo prav tako navdušujoče upodobi Helen Mirren.
Bunton je prikazan kot neposreden borec, ki ga nič ne more ustaviti, ko želi nekaj spremeniti na bolje. Tako ostane brez službe taksista, ker noče zaračunavati vožnje revnim. V pekarni ga odpustijo, ko stopi na stran rasistično zatiranega sodelavca, a njegova glavna strast je pravica dostopa do televizije. To dojema kot orodje za zbliževanje razcepljenega in razslojenega naroda, vendar se zaveda, da si mnogi ne morejo privoščiti naročnine na BBC in tako poskuša z državljansko nepokorščino, zbiranjem podpisov in celo nagovorom poslancev v avli parlamenta. V Goyevi umetnini Bunton vidi puhel nacionalizem, zato jo ukrade in skuša s pisanjem policiji, galeriji in medijem doseči financiranje dobrodelnih organizacij. Podobno kot njegovi prejšnji načrti, tudi ta propade, a ko sliko vrne v galerijo in se preda, mu odmevno javno sojenje ponudi možnost zagovora svojih načel in pogleda na svet.
Hkrati s kritiziranjem elitistične narave slike vojaškega poveljnika v galeriji film izpostavi tudi terapevtsko plat umetnosti, saj je Bunton zagret dramatik, ki se skozi pisanje trudi prebroditi tragično smrt hčerke v prometni nesreči, medtem ko njegova žena prisega na potiskanje v pozabo. Čeprav drame nikoli niso uprizorjene, Bunton ne izgubi zagona in je na koncu zanj pravzaprav dovolj velik uspeh, ko eno od dram prebere žena.
Film je režiral Roger Mitchell, ki je najbolj znan po romantični komediji Notting Hill, in njegova žanrska naklonjenost osredotočanju na junake kot simbole družbenih vprašanj je opazna tudi pri Vojvodi. Tako dobimo prikupen film z odlično predstavo dveh oskarjevcev, a kar se tiče opozarjanja na družbene spremembe je prav toliko uspešen kot Buntonove eskapade.
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Neveljaven email naslov