Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Komična drama, zasnovana na resničnih dogodkih iz šestdesetih, ko Kempton Bunton, starec, ki želi izboljšati svet, v ta namen ukrade sliko vojvode Wellingtona iz londonske Narodne galerije
Vojvoda je komična drama, zasnovana na resničnih dogodkih iz šestdesetih, ko Kempton Bunton, starec, ki želi izboljšati svet, v ta namen ukrade sliko vojvode Wellingtona iz londonske Narodne galerije. Odmeven in zelo drag nakup slike ga namreč razjezi, saj v njem vidi poveličevanje kolonializma in razrednega zatiranja, medtem ko si vojni veterani in upokojenci ne morejo privoščiti niti televizijske naročnine. Film prikaže zgodbo iz Buntonove perspektive in tako ton filma pretežno sledi njegovi dobrodušni in pozitivni naravi. Posledično ta nekoliko komičen pristop trivializira resne teme, kot so revščina, rasizem in policijska represija. Tako je film družbenokritičen zgolj na načelni ravni, saj je v prvi vrsti šov zmeraj izjemnega Jima Broadbenta v glavni vlogi, ki iz donkihotovskega borca proti sistemu ustvari celovitega in življenjskega junaka. Še posebej zaživi v pariranju s svojo ljubečo, a zaradi njegovih številnih neuspehov tudi trpečo ženo, ki jo prav tako navdušujoče upodobi Helen Mirren.
Bunton je prikazan kot neposreden borec, ki ga nič ne more ustaviti, ko želi nekaj spremeniti na bolje. Tako ostane brez službe taksista, ker noče zaračunavati vožnje revnim. V pekarni ga odpustijo, ko stopi na stran rasistično zatiranega sodelavca, a njegova glavna strast je pravica dostopa do televizije. To dojema kot orodje za zbliževanje razcepljenega in razslojenega naroda, vendar se zaveda, da si mnogi ne morejo privoščiti naročnine na BBC in tako poskuša z državljansko nepokorščino, zbiranjem podpisov in celo nagovorom poslancev v avli parlamenta. V Goyevi umetnini Bunton vidi puhel nacionalizem, zato jo ukrade in skuša s pisanjem policiji, galeriji in medijem doseči financiranje dobrodelnih organizacij. Podobno kot njegovi prejšnji načrti, tudi ta propade, a ko sliko vrne v galerijo in se preda, mu odmevno javno sojenje ponudi možnost zagovora svojih načel in pogleda na svet.
Hkrati s kritiziranjem elitistične narave slike vojaškega poveljnika v galeriji film izpostavi tudi terapevtsko plat umetnosti, saj je Bunton zagret dramatik, ki se skozi pisanje trudi prebroditi tragično smrt hčerke v prometni nesreči, medtem ko njegova žena prisega na potiskanje v pozabo. Čeprav drame nikoli niso uprizorjene, Bunton ne izgubi zagona in je na koncu zanj pravzaprav dovolj velik uspeh, ko eno od dram prebere žena.
Film je režiral Roger Mitchell, ki je najbolj znan po romantični komediji Notting Hill, in njegova žanrska naklonjenost osredotočanju na junake kot simbole družbenih vprašanj je opazna tudi pri Vojvodi. Tako dobimo prikupen film z odlično predstavo dveh oskarjevcev, a kar se tiče opozarjanja na družbene spremembe je prav toliko uspešen kot Buntonove eskapade.
Komična drama, zasnovana na resničnih dogodkih iz šestdesetih, ko Kempton Bunton, starec, ki želi izboljšati svet, v ta namen ukrade sliko vojvode Wellingtona iz londonske Narodne galerije
Vojvoda je komična drama, zasnovana na resničnih dogodkih iz šestdesetih, ko Kempton Bunton, starec, ki želi izboljšati svet, v ta namen ukrade sliko vojvode Wellingtona iz londonske Narodne galerije. Odmeven in zelo drag nakup slike ga namreč razjezi, saj v njem vidi poveličevanje kolonializma in razrednega zatiranja, medtem ko si vojni veterani in upokojenci ne morejo privoščiti niti televizijske naročnine. Film prikaže zgodbo iz Buntonove perspektive in tako ton filma pretežno sledi njegovi dobrodušni in pozitivni naravi. Posledično ta nekoliko komičen pristop trivializira resne teme, kot so revščina, rasizem in policijska represija. Tako je film družbenokritičen zgolj na načelni ravni, saj je v prvi vrsti šov zmeraj izjemnega Jima Broadbenta v glavni vlogi, ki iz donkihotovskega borca proti sistemu ustvari celovitega in življenjskega junaka. Še posebej zaživi v pariranju s svojo ljubečo, a zaradi njegovih številnih neuspehov tudi trpečo ženo, ki jo prav tako navdušujoče upodobi Helen Mirren.
Bunton je prikazan kot neposreden borec, ki ga nič ne more ustaviti, ko želi nekaj spremeniti na bolje. Tako ostane brez službe taksista, ker noče zaračunavati vožnje revnim. V pekarni ga odpustijo, ko stopi na stran rasistično zatiranega sodelavca, a njegova glavna strast je pravica dostopa do televizije. To dojema kot orodje za zbliževanje razcepljenega in razslojenega naroda, vendar se zaveda, da si mnogi ne morejo privoščiti naročnine na BBC in tako poskuša z državljansko nepokorščino, zbiranjem podpisov in celo nagovorom poslancev v avli parlamenta. V Goyevi umetnini Bunton vidi puhel nacionalizem, zato jo ukrade in skuša s pisanjem policiji, galeriji in medijem doseči financiranje dobrodelnih organizacij. Podobno kot njegovi prejšnji načrti, tudi ta propade, a ko sliko vrne v galerijo in se preda, mu odmevno javno sojenje ponudi možnost zagovora svojih načel in pogleda na svet.
Hkrati s kritiziranjem elitistične narave slike vojaškega poveljnika v galeriji film izpostavi tudi terapevtsko plat umetnosti, saj je Bunton zagret dramatik, ki se skozi pisanje trudi prebroditi tragično smrt hčerke v prometni nesreči, medtem ko njegova žena prisega na potiskanje v pozabo. Čeprav drame nikoli niso uprizorjene, Bunton ne izgubi zagona in je na koncu zanj pravzaprav dovolj velik uspeh, ko eno od dram prebere žena.
Film je režiral Roger Mitchell, ki je najbolj znan po romantični komediji Notting Hill, in njegova žanrska naklonjenost osredotočanju na junake kot simbole družbenih vprašanj je opazna tudi pri Vojvodi. Tako dobimo prikupen film z odlično predstavo dveh oskarjevcev, a kar se tiče opozarjanja na družbene spremembe je prav toliko uspešen kot Buntonove eskapade.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Letošnja kinematografska sezona je bila iz znanih razlogov nekoliko krajša, a ljubitelji kina imajo vendarle priložnost, da nadoknadijo, kar so morebiti zamudili. Na Ljubljanskem gradu so v četrtek odprli tradicionalni letni kino Film pod zvezdami. Javna zavoda Ljubljanski grad in Kinodvor sta pripravila izbor najodmevnejših filmov sezone, tri predpremiere in posebni projekciji. S snovalci programa se je pogovarjal Urban Tarman.
Še do sobote lahko obiščete 16. festival fantastičnega filma in vina. Festival je sicer letos potekal najprej v Ormožu, zadnje dni pa kraljuje v Ljutomeru. Program petih tekmovalnih filmov letošnje izdaje festivala si je ogledal Gorazd Trušnovec.
V kine je prišel film, v katerem med drugimi nastopa francoski zvezdnik Gerard Depardieu. V središču filma Mali princ Fahim, posnetega po knjigi, ki je izšla pred šestimi leti, je deček, ki se je rodil leta 2000 v Bangladešu in se pri osmih letih z družino preselil v Francijo, kjer je že kmalu postal mojster šaha oziroma svetovni mladinski prvak v šahu. Film, ki prek lahkotnejšega žanra biografske komične drame načenja temo begunstva, si je ogledala Gaja Pöschl.
Eden izmed nagrajencev na lanskem Berlinalu je bil film Šivi, pri katerem so sodelovale Srbija, Slovenija, Hrvaška ter Bosna in Hercegovina. Film, ki je nato obšel ves svet in prejel še kar nekaj drugih nagrad, denimo v Pekingu, Las Palmas in Sofiji, je režiral srbski režiser Miroslav Terzić, scenarij zanj pa je po resničnih dogodkih v minulih desetletjih v Srbiji napisala Elma Tataragić. Igralka Snežana Bogdanović v filmu igra Ano, žensko, ki verjame, da je njen sin, ki so ga ob rojstvu proglasili za mrtvega, še vedno živ – in da ga je nekdo ugrabil, saj ni nikdar videla trupla, niti ji niso povedali, kje naj bi bil pokopan. Ker je od tedaj minilo že 18 let, ji ne verjame več nihče; Šivi z negotovostjo o tem, ali gre pri zgodbi za laži ali za domišljanje, spretno splete napeto psihološko dramo z elementi trilerja. Z režiserjem se je pogovarjala Tina Poglajen.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Na dvorišču cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki so ob koncu sezone premierno uprizorili predstavo Talka. Po dramski predlogi Paula Claudela in psihoanalitski interpretaciji Jacquesa Lacana je predstavo režiral Matjaž Berger. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Barbara Čeferin
Neveljaven email naslov