Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Komična drama, zasnovana na resničnih dogodkih iz šestdesetih, ko Kempton Bunton, starec, ki želi izboljšati svet, v ta namen ukrade sliko vojvode Wellingtona iz londonske Narodne galerije
Vojvoda je komična drama, zasnovana na resničnih dogodkih iz šestdesetih, ko Kempton Bunton, starec, ki želi izboljšati svet, v ta namen ukrade sliko vojvode Wellingtona iz londonske Narodne galerije. Odmeven in zelo drag nakup slike ga namreč razjezi, saj v njem vidi poveličevanje kolonializma in razrednega zatiranja, medtem ko si vojni veterani in upokojenci ne morejo privoščiti niti televizijske naročnine. Film prikaže zgodbo iz Buntonove perspektive in tako ton filma pretežno sledi njegovi dobrodušni in pozitivni naravi. Posledično ta nekoliko komičen pristop trivializira resne teme, kot so revščina, rasizem in policijska represija. Tako je film družbenokritičen zgolj na načelni ravni, saj je v prvi vrsti šov zmeraj izjemnega Jima Broadbenta v glavni vlogi, ki iz donkihotovskega borca proti sistemu ustvari celovitega in življenjskega junaka. Še posebej zaživi v pariranju s svojo ljubečo, a zaradi njegovih številnih neuspehov tudi trpečo ženo, ki jo prav tako navdušujoče upodobi Helen Mirren.
Bunton je prikazan kot neposreden borec, ki ga nič ne more ustaviti, ko želi nekaj spremeniti na bolje. Tako ostane brez službe taksista, ker noče zaračunavati vožnje revnim. V pekarni ga odpustijo, ko stopi na stran rasistično zatiranega sodelavca, a njegova glavna strast je pravica dostopa do televizije. To dojema kot orodje za zbliževanje razcepljenega in razslojenega naroda, vendar se zaveda, da si mnogi ne morejo privoščiti naročnine na BBC in tako poskuša z državljansko nepokorščino, zbiranjem podpisov in celo nagovorom poslancev v avli parlamenta. V Goyevi umetnini Bunton vidi puhel nacionalizem, zato jo ukrade in skuša s pisanjem policiji, galeriji in medijem doseči financiranje dobrodelnih organizacij. Podobno kot njegovi prejšnji načrti, tudi ta propade, a ko sliko vrne v galerijo in se preda, mu odmevno javno sojenje ponudi možnost zagovora svojih načel in pogleda na svet.
Hkrati s kritiziranjem elitistične narave slike vojaškega poveljnika v galeriji film izpostavi tudi terapevtsko plat umetnosti, saj je Bunton zagret dramatik, ki se skozi pisanje trudi prebroditi tragično smrt hčerke v prometni nesreči, medtem ko njegova žena prisega na potiskanje v pozabo. Čeprav drame nikoli niso uprizorjene, Bunton ne izgubi zagona in je na koncu zanj pravzaprav dovolj velik uspeh, ko eno od dram prebere žena.
Film je režiral Roger Mitchell, ki je najbolj znan po romantični komediji Notting Hill, in njegova žanrska naklonjenost osredotočanju na junake kot simbole družbenih vprašanj je opazna tudi pri Vojvodi. Tako dobimo prikupen film z odlično predstavo dveh oskarjevcev, a kar se tiče opozarjanja na družbene spremembe je prav toliko uspešen kot Buntonove eskapade.
Komična drama, zasnovana na resničnih dogodkih iz šestdesetih, ko Kempton Bunton, starec, ki želi izboljšati svet, v ta namen ukrade sliko vojvode Wellingtona iz londonske Narodne galerije
Vojvoda je komična drama, zasnovana na resničnih dogodkih iz šestdesetih, ko Kempton Bunton, starec, ki želi izboljšati svet, v ta namen ukrade sliko vojvode Wellingtona iz londonske Narodne galerije. Odmeven in zelo drag nakup slike ga namreč razjezi, saj v njem vidi poveličevanje kolonializma in razrednega zatiranja, medtem ko si vojni veterani in upokojenci ne morejo privoščiti niti televizijske naročnine. Film prikaže zgodbo iz Buntonove perspektive in tako ton filma pretežno sledi njegovi dobrodušni in pozitivni naravi. Posledično ta nekoliko komičen pristop trivializira resne teme, kot so revščina, rasizem in policijska represija. Tako je film družbenokritičen zgolj na načelni ravni, saj je v prvi vrsti šov zmeraj izjemnega Jima Broadbenta v glavni vlogi, ki iz donkihotovskega borca proti sistemu ustvari celovitega in življenjskega junaka. Še posebej zaživi v pariranju s svojo ljubečo, a zaradi njegovih številnih neuspehov tudi trpečo ženo, ki jo prav tako navdušujoče upodobi Helen Mirren.
Bunton je prikazan kot neposreden borec, ki ga nič ne more ustaviti, ko želi nekaj spremeniti na bolje. Tako ostane brez službe taksista, ker noče zaračunavati vožnje revnim. V pekarni ga odpustijo, ko stopi na stran rasistično zatiranega sodelavca, a njegova glavna strast je pravica dostopa do televizije. To dojema kot orodje za zbliževanje razcepljenega in razslojenega naroda, vendar se zaveda, da si mnogi ne morejo privoščiti naročnine na BBC in tako poskuša z državljansko nepokorščino, zbiranjem podpisov in celo nagovorom poslancev v avli parlamenta. V Goyevi umetnini Bunton vidi puhel nacionalizem, zato jo ukrade in skuša s pisanjem policiji, galeriji in medijem doseči financiranje dobrodelnih organizacij. Podobno kot njegovi prejšnji načrti, tudi ta propade, a ko sliko vrne v galerijo in se preda, mu odmevno javno sojenje ponudi možnost zagovora svojih načel in pogleda na svet.
Hkrati s kritiziranjem elitistične narave slike vojaškega poveljnika v galeriji film izpostavi tudi terapevtsko plat umetnosti, saj je Bunton zagret dramatik, ki se skozi pisanje trudi prebroditi tragično smrt hčerke v prometni nesreči, medtem ko njegova žena prisega na potiskanje v pozabo. Čeprav drame nikoli niso uprizorjene, Bunton ne izgubi zagona in je na koncu zanj pravzaprav dovolj velik uspeh, ko eno od dram prebere žena.
Film je režiral Roger Mitchell, ki je najbolj znan po romantični komediji Notting Hill, in njegova žanrska naklonjenost osredotočanju na junake kot simbole družbenih vprašanj je opazna tudi pri Vojvodi. Tako dobimo prikupen film z odlično predstavo dveh oskarjevcev, a kar se tiče opozarjanja na družbene spremembe je prav toliko uspešen kot Buntonove eskapade.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Daniil Harms Umetnost je omara Režija: Ivan Peternelj Koprodukcija: Društvo za umetnost AVGUS in Slovensko mladinsko gledališče Premiera: 6. 9. 2019, v skladišču Mladinskega poleg Nove pošte Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2019/20 začelo s predstavo Umetnost je omara. Po besedilih ruskega avantgardnega pisatelja Daniila Harmsa jo je režiral Ivan Peternelj. »Skupaj z igralsko ekipo nas je pri tem še enkrat spomnil, da je gledališki užitek zabava najboljše vrste«, je zapisala Petra Tanko, ki si je ogledala premiero. na sliki: Blaž Šef in Daša Doberšek, foto: Matej Peternelj
Lutkovno gledališče Maribor, Hiša otrok in umetnosti / Premiera 05.09.2019 Režija: Jelena Sitar Cvetko Avtor likovne podobe: Svjetlan Junaković Dramaturg: Anže Virant Lektorica: Metka Damjan Avtor glasbe: Igor Cvetko Svetovalec za beatbox: Žiga Žmavc Kostumografka: Mojca Bernjak Oblikovalec svetlobe: Miljenko Knezoci Scenski tehnolog: Lucijan Jošt Lutkovni tehnolog: Primož Mihevc Oblikovalka in izdelovalka lutk: Darka Erdelji Izdelovalci rekvizitov: Darka Erdelji, Mojca Bernjak, Primož Mihevc, Uroš Kumer (študijsko) in Brina Fekonja (študijsko) Asistent režije: Danilo Trstenjak Izdelovalci scenskih elementov: Lucijan Jošt, Branko Caserman in Igor Vidovič Nastopajo: Danilo Trstenjak, Gregor Prah, k. g., Andraž Jug k. g. Ob 90. obletnici rojstva Lojzeta Kovačiča so včeraj v Lutkovnem gledališču Maribor sezono začeli s predstavo Možiček žebljiček. Uprizoritev kolaža pravljic iz Kovačičeve zbirke Zgodbe iz mesta Rič Rač je na oder Male dvorane postavila režiserka Jelena Sitar Cvetko. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Boštjan Lah
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Eva Longyka Marušič
Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
"Bilo je nekoč v Hollywoodu je elegija in pravljica; gre za v osnovi trdo, kruto in tragično resnično zgodbo, ki jo Tarantino s filmskimi sredstvi konča z vero v moč fantazije in v odrešitveno moč filma." - Gorazd Trušnovec Vir fotografije: Kinodvor.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Ivan Lotrič.
Neveljaven email naslov