Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Komična drama, zasnovana na resničnih dogodkih iz šestdesetih, ko Kempton Bunton, starec, ki želi izboljšati svet, v ta namen ukrade sliko vojvode Wellingtona iz londonske Narodne galerije
Vojvoda je komična drama, zasnovana na resničnih dogodkih iz šestdesetih, ko Kempton Bunton, starec, ki želi izboljšati svet, v ta namen ukrade sliko vojvode Wellingtona iz londonske Narodne galerije. Odmeven in zelo drag nakup slike ga namreč razjezi, saj v njem vidi poveličevanje kolonializma in razrednega zatiranja, medtem ko si vojni veterani in upokojenci ne morejo privoščiti niti televizijske naročnine. Film prikaže zgodbo iz Buntonove perspektive in tako ton filma pretežno sledi njegovi dobrodušni in pozitivni naravi. Posledično ta nekoliko komičen pristop trivializira resne teme, kot so revščina, rasizem in policijska represija. Tako je film družbenokritičen zgolj na načelni ravni, saj je v prvi vrsti šov zmeraj izjemnega Jima Broadbenta v glavni vlogi, ki iz donkihotovskega borca proti sistemu ustvari celovitega in življenjskega junaka. Še posebej zaživi v pariranju s svojo ljubečo, a zaradi njegovih številnih neuspehov tudi trpečo ženo, ki jo prav tako navdušujoče upodobi Helen Mirren.
Bunton je prikazan kot neposreden borec, ki ga nič ne more ustaviti, ko želi nekaj spremeniti na bolje. Tako ostane brez službe taksista, ker noče zaračunavati vožnje revnim. V pekarni ga odpustijo, ko stopi na stran rasistično zatiranega sodelavca, a njegova glavna strast je pravica dostopa do televizije. To dojema kot orodje za zbliževanje razcepljenega in razslojenega naroda, vendar se zaveda, da si mnogi ne morejo privoščiti naročnine na BBC in tako poskuša z državljansko nepokorščino, zbiranjem podpisov in celo nagovorom poslancev v avli parlamenta. V Goyevi umetnini Bunton vidi puhel nacionalizem, zato jo ukrade in skuša s pisanjem policiji, galeriji in medijem doseči financiranje dobrodelnih organizacij. Podobno kot njegovi prejšnji načrti, tudi ta propade, a ko sliko vrne v galerijo in se preda, mu odmevno javno sojenje ponudi možnost zagovora svojih načel in pogleda na svet.
Hkrati s kritiziranjem elitistične narave slike vojaškega poveljnika v galeriji film izpostavi tudi terapevtsko plat umetnosti, saj je Bunton zagret dramatik, ki se skozi pisanje trudi prebroditi tragično smrt hčerke v prometni nesreči, medtem ko njegova žena prisega na potiskanje v pozabo. Čeprav drame nikoli niso uprizorjene, Bunton ne izgubi zagona in je na koncu zanj pravzaprav dovolj velik uspeh, ko eno od dram prebere žena.
Film je režiral Roger Mitchell, ki je najbolj znan po romantični komediji Notting Hill, in njegova žanrska naklonjenost osredotočanju na junake kot simbole družbenih vprašanj je opazna tudi pri Vojvodi. Tako dobimo prikupen film z odlično predstavo dveh oskarjevcev, a kar se tiče opozarjanja na družbene spremembe je prav toliko uspešen kot Buntonove eskapade.
Komična drama, zasnovana na resničnih dogodkih iz šestdesetih, ko Kempton Bunton, starec, ki želi izboljšati svet, v ta namen ukrade sliko vojvode Wellingtona iz londonske Narodne galerije
Vojvoda je komična drama, zasnovana na resničnih dogodkih iz šestdesetih, ko Kempton Bunton, starec, ki želi izboljšati svet, v ta namen ukrade sliko vojvode Wellingtona iz londonske Narodne galerije. Odmeven in zelo drag nakup slike ga namreč razjezi, saj v njem vidi poveličevanje kolonializma in razrednega zatiranja, medtem ko si vojni veterani in upokojenci ne morejo privoščiti niti televizijske naročnine. Film prikaže zgodbo iz Buntonove perspektive in tako ton filma pretežno sledi njegovi dobrodušni in pozitivni naravi. Posledično ta nekoliko komičen pristop trivializira resne teme, kot so revščina, rasizem in policijska represija. Tako je film družbenokritičen zgolj na načelni ravni, saj je v prvi vrsti šov zmeraj izjemnega Jima Broadbenta v glavni vlogi, ki iz donkihotovskega borca proti sistemu ustvari celovitega in življenjskega junaka. Še posebej zaživi v pariranju s svojo ljubečo, a zaradi njegovih številnih neuspehov tudi trpečo ženo, ki jo prav tako navdušujoče upodobi Helen Mirren.
Bunton je prikazan kot neposreden borec, ki ga nič ne more ustaviti, ko želi nekaj spremeniti na bolje. Tako ostane brez službe taksista, ker noče zaračunavati vožnje revnim. V pekarni ga odpustijo, ko stopi na stran rasistično zatiranega sodelavca, a njegova glavna strast je pravica dostopa do televizije. To dojema kot orodje za zbliževanje razcepljenega in razslojenega naroda, vendar se zaveda, da si mnogi ne morejo privoščiti naročnine na BBC in tako poskuša z državljansko nepokorščino, zbiranjem podpisov in celo nagovorom poslancev v avli parlamenta. V Goyevi umetnini Bunton vidi puhel nacionalizem, zato jo ukrade in skuša s pisanjem policiji, galeriji in medijem doseči financiranje dobrodelnih organizacij. Podobno kot njegovi prejšnji načrti, tudi ta propade, a ko sliko vrne v galerijo in se preda, mu odmevno javno sojenje ponudi možnost zagovora svojih načel in pogleda na svet.
Hkrati s kritiziranjem elitistične narave slike vojaškega poveljnika v galeriji film izpostavi tudi terapevtsko plat umetnosti, saj je Bunton zagret dramatik, ki se skozi pisanje trudi prebroditi tragično smrt hčerke v prometni nesreči, medtem ko njegova žena prisega na potiskanje v pozabo. Čeprav drame nikoli niso uprizorjene, Bunton ne izgubi zagona in je na koncu zanj pravzaprav dovolj velik uspeh, ko eno od dram prebere žena.
Film je režiral Roger Mitchell, ki je najbolj znan po romantični komediji Notting Hill, in njegova žanrska naklonjenost osredotočanju na junake kot simbole družbenih vprašanj je opazna tudi pri Vojvodi. Tako dobimo prikupen film z odlično predstavo dveh oskarjevcev, a kar se tiče opozarjanja na družbene spremembe je prav toliko uspešen kot Buntonove eskapade.
Komunikativna predstava za odraščajočo publiko, ki se uči toplih odnosov v družini, sprejemanja različnosti in s pomočjo njihovih odraslih tudi zaupanja vase.
Mestno gledališče ljubljansko, veliki oder Zinnie Harris: Ta nesrečni rod Premiera 18. 1. 2019 Prevajalka Tina Mahkota Režiserka Ivana Djilas Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Barbara Stupica Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe Boštjan Gombač Koreografka in asistentka režiserke Maša Kagao Knez Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje (študijsko) Jakob Ribič Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistentka lektorja Alja Cerar Mihajlović •\tNastopajo Klitajmestra Jette Ostan Vejrup Elektra Nina Rakovec Agamemnon Matjaž Tribušon k. g. Orest Filip Samobor Ajgist Gregor Gruden Ifigenija Lea Cok k. g. Zbor Boris Ostan Janta, Audrey Nataša Tič Ralijan Kasandra, Celia, Megan Karin Komljanec Mesar Boštjan Gombač Stražar Lotos Vincenc Šparovec Glasnik, Ian Boris Kerč
Predstava za mlade odrasle o poskusih tkanja intimnejšega razmerja med žensko in moškim, ki sta sta si blizu, vendar bližina vsaj enega od njiju plaši.
Na odru Katedrale v Centru urbane kulture Kino Šiška, so krstno uprizorili Rojstvo Venere, novo dramsko delo Iva Svetine. Plesno - gledališko predstavo je režirala Barbara Novakovič Kolenc. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Marko Pleterski/Muzeum
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Mestno gledališče ljubljansko Petr Zelenka: Odhodi vlakov Odjezdy vlaků, 2004 Prva slovenska uprizoritev Komedija Premiera 10. januar 2019, mala scena Prevajalka Tatjana Jamnik Režiser Primož Ekart Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka in kostumografka Vasilija Fišer Avtor glasbe Davor Herceg Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrata Mojca Funkl in Primož Pirnat Na mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na slovenskih odrih uprizorili komedijo sodobnega češkega avtorja Petra Zelenke Odhodi vlakov v prevodu Tatjane Jamnik. V mnogih vlogah predstave sta nastopila Mojca Funkl in Primož Pirnat. Uprizoritev se uvršča v niz predstav, ki jih v tej sezoni režirajo dramski igralci – tokrat je bil to Primož Ekart. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/odhodi-vlakov/
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Prešernovo gledališče Kranj / Premiera 21.12.2018 Režiser: Žiga Divjak Prirediteljica besedila in dramaturginja: Katarina Morano Scenografka: Tina Mohorović Kostumografka: Tina Pavlović Lektorica: Maja Cerar Avtor glasbe: Blaž Gracar Oblikovanje svetlobe: David Orešič Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Vesna Jevnikar, Peter Musevski, Vesna Pernarčič, Blaž Setnikar, Vesna Slapar, Aljoša Ternovšek, Gregor Zorc k. g. Sinoči so v Prešernovem gledališču Kranj podelili nagrado julija, ki jo je za igralske stvaritve v pretekli sezoni po mnenju občinstva in strokovne žirije prejel igralec Miha Rodman. Pred podelitvijo pa so premierno uprizorili predstavo Ob zori, ki je nastala s priredbo izbranih besedil Ivana Cankarja v režiji Žige Divjaka. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
Slovenski gledališki svet je obogatel še za eno uprizoritev, pravi Petra Tanko, ki si je ogledala predstavo REKA, REKA/ Syntapiens::IZ. Po motivih ekspresionistične drame Daneta Zajca Otroka reke, jo je z ekipo umetniških sodelavcev ustvaril Dragan Živadinov. Premiera: 19.12.2018, Osmo/za foto: arhiv Zavod Delak
Igor Grdina: Ivan Cankar, portret genija Samo Kreutz: Vzvalovljenosti Primož Sturman: Gorica je naša album Rudolf Maister - Sto let severne meje Recenzije so napisali Nives Kovač, Andrej Lutman, Tonja Jelen in Iztok Ilich.
Avtor recenzija: Andrej Lutman Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzija: Nives Kovač Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Neveljaven email naslov