Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič
Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Ljubljana: KUD Sodobnost International, 2021
Tone Hočevar, novinar, poročevalec, urednik, dolgoletni sodelavec RTV Slovenija in časopisa Delo, kinološki strokovnjak in prvi urednik prve slovenske revije za ljubitelje psov Moj pes, terapevt s pomočjo psa … in še bi lahko naštevali, je pred nekaj leti izdal knjigo Skušnjave, v kateri živo in napeto opisuje leta svojega ‘terenskega’ poročevalstva z različnih koncev sveta. Že v njej nastopajo domači psi, ki so s Hočevarjevimi romali na vsako službeno postojanko in jim odprli marsikatera vrata, tokrat pa je tem nepogrešljivim spremljevalcem družine namenjena vsa knjiga, pospremljena s številnimi zanimivimi fotografijami.
Kosmata druščina se začenja v petdesetih letih prejšnjega stoletja v ljubljanskih Kosezah, čisto drugačnih, kot jih poznamo danes, ko so namesto terasastih blokov na poljih stali kozolci in so bile ceste še makadamske – edina tlakovana je bila Celovška, ki so ji takrat rekli kar “velika cesta”. V tem takrat podeželskem raju je pri Piretovih ob dedovem špicu Mišku rasel Tonček. Miško je bival z njimi v hiši kot enakopraven član gospodinjstva, in to v časih, ko je bilo kaj takega če že ne bogokletno pa precej čudaško; psi so bili v očeh velike večine pač za “na ketno”. Tudi špici niso bili prav pogosti – to je bila namreč doba nemških ovčarjev, morda še nekaj lovskih ptičarjev, terierjev in jazbečarjev – tako da je stari ata v vnuku poleg drugačnega pogleda na pse zbudil tudi zanimanje za razvoj različnih pasem, za spreminjanje pasjih populacij, s katerimi ni “nič dosti drugače kot z ljudmi”. Če dodamo, da je bila v Podutiku, streljaj od Kosez, policijska pasja šola, da so njihovo družino obiskovale pomembe osebe iz kinološkega sveta, ki so sodelovale tudi pri vzgoji dečkovega prvega čisto njegovega psa Runa, in da se je Tone ne nazadnje poročil z dekletom, ki je bila tako kot on “mahnjena” na pse, dobimo recept za njegovo zvesto vseživljenjsko predanost psom, pozitivno strokovno obsedenost in globoko povezanost z njimi.
Mirno lahko zapišem, da knjige o psih, kakršna je Hočevarjeva Kosmata druščina, doslej ni bilo, pa ne samo na Slovenskem. Ni ganljiva zgodba, kot je na primer uspešnica Artur – pes, ki je prečkal džunglo, da bi našel dom, ni vzgojni pasji priročnik z zanimivo osebno zgodbo kot Šepetalec psom Cesarja Millana, ni še ena zbirka zgodb o takšnih in drugačnih kratkočasnih pasjih dogodivščinah, ni zgodovina razvoja pasem in ni kinološka knjiga, čeprav je kinologiji v njej namenjenih kar nekaj zanimivih razmišljanj in razlag. Predvsem je dragocen pogled nanjo iz drugega zornega kota. “Če se ukvarjaš s kinologijo, ti lahko zmanjka časa za pse, so nas učili še stari mojstri,” piše Hočevar, ki se je po skoraj desetletju precej aktivne kinologije izrekel za pse.
“Toliko pasem in ‘nepasem’ kot pri nas ni bilo ravno v vsaki hiši ljubiteljev psov. Dokler se ne otreseš pravovernega kinološkega pogleda na pse, doker si rasist in ti je več vreden papir z rodovnikom kot kuža, pasjega sveta pravzaprav ne razumeš čisto zares. Psi so namreč od zmeraj, vsaj deset tisoč let nas spremljajo. Kinologija, ki si je izmislila pasme in z njimi služi, je stara komaj poldrugo stoletje. Učil sem se od nje, veliko mi je dala, vendar največ šele takrat, ko ji nisem več dovolil, da bi mi bila religija.”
V Hočevarjevi knjigi se vse to nevsiljivo združuje in prepleta, predvsem pa je nabita s piščevo otipljivo energijo, h kateri je prav gotovo veliko pripomoglo prav enakopravno sobivanje s psi. (Kar šestindvajset jih naštejemo v njihovih kratkih življenjepisih na koncu knjige.)
Iz starožitnih Kosez se preselimo v Mehiko, na Kubo in v Rim, povsod tja, kamor je bil kot novinarski dopisnik za daljše obdobje nastavljen Tone Hočevar. Potovanje in nova dežela nikoli nista bili ovira, da mu ne bi sledili človeška in pasja družina, včasih so jih imeli tudi po pet hkrati. Seveda so z njimi povezane takšne in drugačne dogodivščine, zabavne pa tudi žalostne. V Mehiki je dobermanka Bianca preprečila roparsko izpraznitev hiše, ki jo je organizirala njihova muchacha, gospodinjska pomočnica. Žal pa je drugi muchachi uspelo prodati Hočevarjeva tibetanska španjela. In to kar dvakrat, prvič so ju dobili nazaj, drugič sta izginila za vedno. Kuba je bila obdobje dobermanov, na razstavah pa je blestel mali šnavcer Čiki. Zaradi slovesa, ki ga je užival, so ga skušali ukrasti, a se je junaček, prav tisti, ki mu je neusmiljena veterinarka ob prihodu na Kubo na letališču zagrozila z usmrtitvijo, zagrizel v ugrabiteljevo roko in je ni spustil, dokler ni prišla policija. Pa Rim, kjer je v najhujši vročini, ko se je začel taliti asfalt, žena Bojana naložila pse v avto in jih odpeljala na ohladitev v Ljubljano. Rim z ogromnim parkom Villa Pamphili, pasjim rajem sredi mesta, je človeški in pasji druščini postal drugi dom. Rimski spomini so res nekaj posebnega. Tu stopi na prizorišče bernska planšarka Dana, ki je bila tako “človeška”, da so jo Italijani klicali Persona (Osebnost). Sosed župnik don Carmelo se je rad šalil, da je to pes, ki ga je zagotovo največkrat blagoslovil sam papež. Don Carmelo je gospe kar s kužki vabil k maši in ko je Tone Hočevar to povedal nekemu slovenskemu župniku, s katerim sta se srečala v hribih, je ta ogorčeno odvrnil, da bi on psa zbrcal, ne pa v cerkev vabil. “Hecno,” mu je rekel Tone, “moje kužke pa papež, vaš vrhovni šef, požegna na Petrovem trgu, nikoli še ni rekel, naj jih stran zbrcajo.”
Kosmata druščina je, kot rečeno, izjemna knjiga. Odlično napisana, brez kakršne koli vzvišenosti ali piščevega razkazovanja znanja, izkušenj in pomembnosti, z ravno pravim razmerjem med poljudnim in strokovnim, zabavnim in tragičnim, pasjim in človeškim, domačim in tujim, osebnimi spomini in zgodbami drugih ljudi. Bistveno in dragoceno je, da ima Tone Hočevar poleg psov izredno rad tudi ljudi, da rad pristopi k njim in se druži z njimi in da je, vsemu svetovljanstvu navkljub, ostal preprost deček iz vaških Kosez. “Brez mešančkov bi bil svet prazen,” je zapisal. Prazen in dolgočasen bi bil tudi brez ljudi, kakršen je Tone Hočevar.
Pa še opozorilo: naj se knjige ne loti, kdor ne mara psov.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič
Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Ljubljana: KUD Sodobnost International, 2021
Tone Hočevar, novinar, poročevalec, urednik, dolgoletni sodelavec RTV Slovenija in časopisa Delo, kinološki strokovnjak in prvi urednik prve slovenske revije za ljubitelje psov Moj pes, terapevt s pomočjo psa … in še bi lahko naštevali, je pred nekaj leti izdal knjigo Skušnjave, v kateri živo in napeto opisuje leta svojega ‘terenskega’ poročevalstva z različnih koncev sveta. Že v njej nastopajo domači psi, ki so s Hočevarjevimi romali na vsako službeno postojanko in jim odprli marsikatera vrata, tokrat pa je tem nepogrešljivim spremljevalcem družine namenjena vsa knjiga, pospremljena s številnimi zanimivimi fotografijami.
Kosmata druščina se začenja v petdesetih letih prejšnjega stoletja v ljubljanskih Kosezah, čisto drugačnih, kot jih poznamo danes, ko so namesto terasastih blokov na poljih stali kozolci in so bile ceste še makadamske – edina tlakovana je bila Celovška, ki so ji takrat rekli kar “velika cesta”. V tem takrat podeželskem raju je pri Piretovih ob dedovem špicu Mišku rasel Tonček. Miško je bival z njimi v hiši kot enakopraven član gospodinjstva, in to v časih, ko je bilo kaj takega če že ne bogokletno pa precej čudaško; psi so bili v očeh velike večine pač za “na ketno”. Tudi špici niso bili prav pogosti – to je bila namreč doba nemških ovčarjev, morda še nekaj lovskih ptičarjev, terierjev in jazbečarjev – tako da je stari ata v vnuku poleg drugačnega pogleda na pse zbudil tudi zanimanje za razvoj različnih pasem, za spreminjanje pasjih populacij, s katerimi ni “nič dosti drugače kot z ljudmi”. Če dodamo, da je bila v Podutiku, streljaj od Kosez, policijska pasja šola, da so njihovo družino obiskovale pomembe osebe iz kinološkega sveta, ki so sodelovale tudi pri vzgoji dečkovega prvega čisto njegovega psa Runa, in da se je Tone ne nazadnje poročil z dekletom, ki je bila tako kot on “mahnjena” na pse, dobimo recept za njegovo zvesto vseživljenjsko predanost psom, pozitivno strokovno obsedenost in globoko povezanost z njimi.
Mirno lahko zapišem, da knjige o psih, kakršna je Hočevarjeva Kosmata druščina, doslej ni bilo, pa ne samo na Slovenskem. Ni ganljiva zgodba, kot je na primer uspešnica Artur – pes, ki je prečkal džunglo, da bi našel dom, ni vzgojni pasji priročnik z zanimivo osebno zgodbo kot Šepetalec psom Cesarja Millana, ni še ena zbirka zgodb o takšnih in drugačnih kratkočasnih pasjih dogodivščinah, ni zgodovina razvoja pasem in ni kinološka knjiga, čeprav je kinologiji v njej namenjenih kar nekaj zanimivih razmišljanj in razlag. Predvsem je dragocen pogled nanjo iz drugega zornega kota. “Če se ukvarjaš s kinologijo, ti lahko zmanjka časa za pse, so nas učili še stari mojstri,” piše Hočevar, ki se je po skoraj desetletju precej aktivne kinologije izrekel za pse.
“Toliko pasem in ‘nepasem’ kot pri nas ni bilo ravno v vsaki hiši ljubiteljev psov. Dokler se ne otreseš pravovernega kinološkega pogleda na pse, doker si rasist in ti je več vreden papir z rodovnikom kot kuža, pasjega sveta pravzaprav ne razumeš čisto zares. Psi so namreč od zmeraj, vsaj deset tisoč let nas spremljajo. Kinologija, ki si je izmislila pasme in z njimi služi, je stara komaj poldrugo stoletje. Učil sem se od nje, veliko mi je dala, vendar največ šele takrat, ko ji nisem več dovolil, da bi mi bila religija.”
V Hočevarjevi knjigi se vse to nevsiljivo združuje in prepleta, predvsem pa je nabita s piščevo otipljivo energijo, h kateri je prav gotovo veliko pripomoglo prav enakopravno sobivanje s psi. (Kar šestindvajset jih naštejemo v njihovih kratkih življenjepisih na koncu knjige.)
Iz starožitnih Kosez se preselimo v Mehiko, na Kubo in v Rim, povsod tja, kamor je bil kot novinarski dopisnik za daljše obdobje nastavljen Tone Hočevar. Potovanje in nova dežela nikoli nista bili ovira, da mu ne bi sledili človeška in pasja družina, včasih so jih imeli tudi po pet hkrati. Seveda so z njimi povezane takšne in drugačne dogodivščine, zabavne pa tudi žalostne. V Mehiki je dobermanka Bianca preprečila roparsko izpraznitev hiše, ki jo je organizirala njihova muchacha, gospodinjska pomočnica. Žal pa je drugi muchachi uspelo prodati Hočevarjeva tibetanska španjela. In to kar dvakrat, prvič so ju dobili nazaj, drugič sta izginila za vedno. Kuba je bila obdobje dobermanov, na razstavah pa je blestel mali šnavcer Čiki. Zaradi slovesa, ki ga je užival, so ga skušali ukrasti, a se je junaček, prav tisti, ki mu je neusmiljena veterinarka ob prihodu na Kubo na letališču zagrozila z usmrtitvijo, zagrizel v ugrabiteljevo roko in je ni spustil, dokler ni prišla policija. Pa Rim, kjer je v najhujši vročini, ko se je začel taliti asfalt, žena Bojana naložila pse v avto in jih odpeljala na ohladitev v Ljubljano. Rim z ogromnim parkom Villa Pamphili, pasjim rajem sredi mesta, je človeški in pasji druščini postal drugi dom. Rimski spomini so res nekaj posebnega. Tu stopi na prizorišče bernska planšarka Dana, ki je bila tako “človeška”, da so jo Italijani klicali Persona (Osebnost). Sosed župnik don Carmelo se je rad šalil, da je to pes, ki ga je zagotovo največkrat blagoslovil sam papež. Don Carmelo je gospe kar s kužki vabil k maši in ko je Tone Hočevar to povedal nekemu slovenskemu župniku, s katerim sta se srečala v hribih, je ta ogorčeno odvrnil, da bi on psa zbrcal, ne pa v cerkev vabil. “Hecno,” mu je rekel Tone, “moje kužke pa papež, vaš vrhovni šef, požegna na Petrovem trgu, nikoli še ni rekel, naj jih stran zbrcajo.”
Kosmata druščina je, kot rečeno, izjemna knjiga. Odlično napisana, brez kakršne koli vzvišenosti ali piščevega razkazovanja znanja, izkušenj in pomembnosti, z ravno pravim razmerjem med poljudnim in strokovnim, zabavnim in tragičnim, pasjim in človeškim, domačim in tujim, osebnimi spomini in zgodbami drugih ljudi. Bistveno in dragoceno je, da ima Tone Hočevar poleg psov izredno rad tudi ljudi, da rad pristopi k njim in se druži z njimi in da je, vsemu svetovljanstvu navkljub, ostal preprost deček iz vaških Kosez. “Brez mešančkov bi bil svet prazen,” je zapisal. Prazen in dolgočasen bi bil tudi brez ljudi, kakršen je Tone Hočevar.
Pa še opozorilo: naj se knjige ne loti, kdor ne mara psov.
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.
Na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor je bila premiera drame Prividi kačjega pastirja. Besedilo zanjo je prispevala Mirjana Medojevič, ki je navdih našla v poljudnem delu Milene Mikalavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Predstavo, s katero SNG Maribor odpira novo sezono je režiral Daniel Day Škufca, ki je tudi avtor scenografije. Obenem je to njegov režiserski debi in slovo igralca Miloša Battelina za katerega je bila to zadnja predstava pred upokojitvijo. Poleg njega igrajo še Minca Lorenci, Zvezdana Novakovič, Mateja Pucko in Žan Koprivnik.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor je bila premierno prikazana avtorska predstava za otroke Bimberli. Predstava, ki sta jo zasnovala Rok Predin in Andrej Predin, prvi se podpisuje kot režiser in avtor likovne podobe, drugi kot avtor dramatizacije, pripoveduje o prikupnih, magičnih bitjih, ki jih večina pozna tudi kot namišljene prijatelje. Dramaturško je predstavo zasnovala Tanja Lužar, igrajo Metka Jurc, Dunja Zupanec, Miha Bezeljak in Gregor Prah.
Mala drama SNG Drama v Ljubljani Matjaž Zupančič: Nova rasa, krstna izvedba premiera: 25. 9. 2020 Režiser: Matjaž Zupančič Dramaturgija: Darja Dominkuš Scenografinja Janja Korun Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Koreografinja Sinja Ožbolt Oblikovalec zvoka Vanja Novak Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Lektor Jože Faganel Študijsko sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. igrajo: Bojan Emeršič, Jurij Zrnec, Saša Tabaković, Barbara Cerar in Gregor Baković scenografinja Janja Korun, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, koreografinja Sinja Ožbolt, oblikovalec zvoka Vanja Novak, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, lektor Jože Faganel, študijsko pa sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. NAPOVED: Tako kot marsikatero nastajajočo predstavo, je epidemija spomladi prekinila študij drame Nova rasa Matjaža Zupančiča, dramatika, režiserja in profesorja na akademiji. Premiera se je zato premaknila na sinočnji večer. Na odru Male drame je bilo besedilo krstno uprizorjeno pod avtorjevim režijskim vodstvom in ob dramaturgiji Darje Dominkuš. Zupančič postavlja fokus igre na konec druge svetovne vojne, osrednji figuri sta prijatelja Viktor Karlstein in Hitler. Na premieri je bila Tadeja Krečič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Celjsko gledališče je otvorilo svojo jubilejno, sedemdeseto, sezono s komedijo enega največkrat prevedenih in uprizarjanih sodobnih nemških dramatikov: Lutza Hübnerja, z naslovom MARJETKA, STRAN 89. Premiero si je ogledala Vilma Štritof. Lutz Hübner: MARJETKA, STRAN 89 Prevajalec Darko Čuden Režiser Andrej Jus Dramaturginja Ana Obreza Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Andrej Jus, Urša Vidic, Denis Kresnik Igrajo Renato Jenček Živa Selan Luka Bokšan Premieri 16. in 18. septembra 2020
Potential States Moment, Gledališče Glej, Ballhaus Ost / premiera 18.09.2020 Koncept: Eva Nina Lampič in Beliban zu Stolberg Zasnova in izvedba: Barbara Kukovec (Maribor, Ljubljana), Eva Nina Lampič, Beliban zu Stolberg, Linda Vaher (Berlin) Scenografija in dokumentacija: Dani Modrej Oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Dramaturško svetovanje: Fabian Löwenbrück Produkcija: Nika Bezeljak (Moment), Barbara Poček (Gledališče Glej), Tina Pfurr (Ballhaus Ost) Izvršna produkcija: Anna Mareike Holtz (ehrliche arbeit) Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Maribor, Mestna občina Ljubljana, Fundacija Robert Bosch (Nemčija) Sinoči so na Intimnem odru premierno izvedli predstavo Potential States, ki tematizira Jugoslavijo in Kurdistan, hkrati pa zgodovinske vzorce in značilnosti obeh držav vpleta tudi v uprizoritveni dogodek. Gre za koprodukcijo mariborskega Momenta, Gledališča Glej in berlinskega Ballhaus Osta, ki jo bodo prihodnji teden premierno predstavili še v Ljubljani, oktobra pa tudi v Berlinu. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Dani Modrej
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič.
Neveljaven email naslov