Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Roman Rozina: Sto let slepote

11.04.2022

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Jure Franko.

Ljubljana : Mladinska knjiga, 2021

Roman Romana Rozine Sto let slepote jemlje pod drobnogled družbeno in intimno dogajanje med 24. majem 1900 in 24. majem 2000, gre za datuma, ki označujeta rojstvo in smrt enega osrednjih protagonistov knjige, slepega Matije, člana rodbine Knap. Razvoj dogodkov, geografsko zamejen z območjem Zasavja, ki se pred nami izrisuje tudi v nekaterih splošno znanih referencah, kot so denimo rudniška in steklarska dejavnost ali kasneje postavitev trboveljskega dimnika, nas tako vodi vse od predvečera moderne dobe, ki ga zaznamujejo močna prisotnost kmečkega načina življenja, a tudi elementi sobivanja z metafizičnim, prek burnega vzpona moderne dobe vse do začetka milenija in s tem nastopa postmoderne.

Roman popisuje dogajanje v državnih tvorbah, ki so zajemale tudi naše območje, torej vse od Avstro-Ogrske do samostojne Slovenije, ter s tem izrisuje ekonomsko-politični, a tudi duhovni in družbeni razvoj v zgodovinsko zamejenem obdobju. Prepričljivo kaže temelje, iz katerih so lahko vzniknile moderne variante politik in prepričanj, najsi gre za komunistično revolucijo, prvi val feminizma ali ne nazadnje za razvoj neoliberalnega modela. Zdi se, da Rozina pri tem izrazito stavi na družbeni kontekst, najboljša priča tega je dejstvo, da se različne ideologije razvijejo v isti rodbini, celo med dvojčkoma Alojzijem in Ludvikom, pogojno rečeno kapitalistom in komunistom.

Usode, ki so jih zlahka zasukala naključja ali neznatni interesi, ki so po nizu manjših odločitev dosegli vrh v diametralno nasprotnih družbenih položajih, v katerih so se znašle nastopajoče osebe, opozarjajo še na drugo, kronološko plat. Ne gre zgolj za vprašanje ključnih zgodovinskih momentov, kot je denimo vloga komunizma med drugo svetovno vojno in tik po njej, temveč namesto tega pred nami nastaja kompleksna slika usode delavskega vprašanja v celem stoletju – od prvih poskusov boja prek vojne zmage in nato povojne deziluzije do še hujšega razočaranja ob razpadu Jugoslavije. Podobno lahko vidimo tudi ob ženskem vprašanju, ki vznikne v povsem nerazumevajoči okolici, dobi nekaj zagona, a protagonistke uvidijo meje svojih naporov ter naposled kljub določenim uspehom izmozgane ugotavljajo, da problem tudi po burnem stoletju ni rešen.

To je zgolj površna predstavitev nekaterih razsežnosti Stotih let slepote, romana, ki si daje nemalo opravka tudi z intimno platjo nastopajočih, ne nazadnje imamo pod črto vselej opravka z vprašanjem družine … Celovit pogled na Rozinovo besedilo bi terjal neprimerno več prostora, saj delo šteje nekaj več kot petsto strani, obenem pa je sestavljen iz številnih mikrozgodb in natančnih popisov tudi manj pomembnih dogodkov. Pri tem velja poudariti, da je zahtevna naloga organizacije tovrstne pripovedi pisatelju v veliki meri uspela; z vidika sloga, ki je v osnovi namenjen predvsem posredovanju zgodbe, manj pa je izletov v izrazito estetiziran jezik, pa se delo ponuja tudi kot privlačno berilo.

Vse navedeno velja brez zadržka za približno dve tretjini knjige, kar v okviru zgodbe predstavlja dogajanje do konca druge svetovne vojne. Že številke nakazujejo na del problema: neprimerno večji delež besedila je namenjen nekaj manj kot prvi polovici stoletja. Zdi se, da začne roman z vstopom v povojno dobo kar nekoliko pospeševati in glede na to, da je osnovni okvir besedila Matijevo življenje in ne denimo ključni zgodovinski dogodki, za tovrstno potezo ni najti prav dobrega razloga. Novi liki so po tej točki vpeljani hitreje, njihova ozadja so predstavljena v manj razsežnostih, izgubi pa se tudi izrazito močna razsežnost predhodnega besedila: natančen popis ozadja in motivacije dogajanj.

Kljub literarno vznemirljivi ideji Matije kot slepe in izrazito pasivne priče, recimo temu slepe zadnje etape prejšnjega tisočletja, bi z vidika prej povedanega morda veljalo premisliti o samem konceptu burnega stoletja, ki je namesto na golo merjenje časa lahko vezano na duhovnozgodovinske zakonitosti, kot jih je denimo v knjigi 20. stoletje reflektiral Alain Badiou in posledično začetek dvajsetega stoletja postavil šele v čas prve svetovne vojne, njegov konec pa v čas razpada Sovjetske zveze.

Pred nami je tako morda Rozinov najambicioznejši literarni projekt, v katerem je združil svoje raziskovanje zasavskega prostora, politično refleksijo, kot jo je bilo mogoče najti v Županskem kandidatu Gamsu, ter vsaj še čezgeneracijsko družinsko vprašanje, kot se ga spomnimo iz Štirih v vrsti. Čeprav je pisanje z vidika tematik in refleksije prepričljivo, v zadnji tretjini knjige na žalost začne izgubljati svoj zagon, vendar nam to ne preprečuje, da se ne bi znova obrnili k natančnemu idejnemu orisu iz predhodnih poglavij Stotih let slepote.


Ocene

1978 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Roman Rozina: Sto let slepote

11.04.2022

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Jure Franko.

Ljubljana : Mladinska knjiga, 2021

Roman Romana Rozine Sto let slepote jemlje pod drobnogled družbeno in intimno dogajanje med 24. majem 1900 in 24. majem 2000, gre za datuma, ki označujeta rojstvo in smrt enega osrednjih protagonistov knjige, slepega Matije, člana rodbine Knap. Razvoj dogodkov, geografsko zamejen z območjem Zasavja, ki se pred nami izrisuje tudi v nekaterih splošno znanih referencah, kot so denimo rudniška in steklarska dejavnost ali kasneje postavitev trboveljskega dimnika, nas tako vodi vse od predvečera moderne dobe, ki ga zaznamujejo močna prisotnost kmečkega načina življenja, a tudi elementi sobivanja z metafizičnim, prek burnega vzpona moderne dobe vse do začetka milenija in s tem nastopa postmoderne.

Roman popisuje dogajanje v državnih tvorbah, ki so zajemale tudi naše območje, torej vse od Avstro-Ogrske do samostojne Slovenije, ter s tem izrisuje ekonomsko-politični, a tudi duhovni in družbeni razvoj v zgodovinsko zamejenem obdobju. Prepričljivo kaže temelje, iz katerih so lahko vzniknile moderne variante politik in prepričanj, najsi gre za komunistično revolucijo, prvi val feminizma ali ne nazadnje za razvoj neoliberalnega modela. Zdi se, da Rozina pri tem izrazito stavi na družbeni kontekst, najboljša priča tega je dejstvo, da se različne ideologije razvijejo v isti rodbini, celo med dvojčkoma Alojzijem in Ludvikom, pogojno rečeno kapitalistom in komunistom.

Usode, ki so jih zlahka zasukala naključja ali neznatni interesi, ki so po nizu manjših odločitev dosegli vrh v diametralno nasprotnih družbenih položajih, v katerih so se znašle nastopajoče osebe, opozarjajo še na drugo, kronološko plat. Ne gre zgolj za vprašanje ključnih zgodovinskih momentov, kot je denimo vloga komunizma med drugo svetovno vojno in tik po njej, temveč namesto tega pred nami nastaja kompleksna slika usode delavskega vprašanja v celem stoletju – od prvih poskusov boja prek vojne zmage in nato povojne deziluzije do še hujšega razočaranja ob razpadu Jugoslavije. Podobno lahko vidimo tudi ob ženskem vprašanju, ki vznikne v povsem nerazumevajoči okolici, dobi nekaj zagona, a protagonistke uvidijo meje svojih naporov ter naposled kljub določenim uspehom izmozgane ugotavljajo, da problem tudi po burnem stoletju ni rešen.

To je zgolj površna predstavitev nekaterih razsežnosti Stotih let slepote, romana, ki si daje nemalo opravka tudi z intimno platjo nastopajočih, ne nazadnje imamo pod črto vselej opravka z vprašanjem družine … Celovit pogled na Rozinovo besedilo bi terjal neprimerno več prostora, saj delo šteje nekaj več kot petsto strani, obenem pa je sestavljen iz številnih mikrozgodb in natančnih popisov tudi manj pomembnih dogodkov. Pri tem velja poudariti, da je zahtevna naloga organizacije tovrstne pripovedi pisatelju v veliki meri uspela; z vidika sloga, ki je v osnovi namenjen predvsem posredovanju zgodbe, manj pa je izletov v izrazito estetiziran jezik, pa se delo ponuja tudi kot privlačno berilo.

Vse navedeno velja brez zadržka za približno dve tretjini knjige, kar v okviru zgodbe predstavlja dogajanje do konca druge svetovne vojne. Že številke nakazujejo na del problema: neprimerno večji delež besedila je namenjen nekaj manj kot prvi polovici stoletja. Zdi se, da začne roman z vstopom v povojno dobo kar nekoliko pospeševati in glede na to, da je osnovni okvir besedila Matijevo življenje in ne denimo ključni zgodovinski dogodki, za tovrstno potezo ni najti prav dobrega razloga. Novi liki so po tej točki vpeljani hitreje, njihova ozadja so predstavljena v manj razsežnostih, izgubi pa se tudi izrazito močna razsežnost predhodnega besedila: natančen popis ozadja in motivacije dogajanj.

Kljub literarno vznemirljivi ideji Matije kot slepe in izrazito pasivne priče, recimo temu slepe zadnje etape prejšnjega tisočletja, bi z vidika prej povedanega morda veljalo premisliti o samem konceptu burnega stoletja, ki je namesto na golo merjenje časa lahko vezano na duhovnozgodovinske zakonitosti, kot jih je denimo v knjigi 20. stoletje reflektiral Alain Badiou in posledično začetek dvajsetega stoletja postavil šele v čas prve svetovne vojne, njegov konec pa v čas razpada Sovjetske zveze.

Pred nami je tako morda Rozinov najambicioznejši literarni projekt, v katerem je združil svoje raziskovanje zasavskega prostora, politično refleksijo, kot jo je bilo mogoče najti v Županskem kandidatu Gamsu, ter vsaj še čezgeneracijsko družinsko vprašanje, kot se ga spomnimo iz Štirih v vrsti. Čeprav je pisanje z vidika tematik in refleksije prepričljivo, v zadnji tretjini knjige na žalost začne izgubljati svoj zagon, vendar nam to ne preprečuje, da se ne bi znova obrnili k natančnemu idejnemu orisu iz predhodnih poglavij Stotih let slepote.


16.05.2022

Walace Stevens: Običajen večer v Nev Havnu

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


16.05.2022

Nona Fernández: Neznana dimenzija

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bralec: Jure Franko


16.05.2022

Dragan Petrovec: Stopinje upora

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


13.05.2022

Dej no

avtor: Muanis Sinanović


13.05.2022

Neznosno breme ogromnega talenta

avtor: Igor Harb


13.05.2022

Junakinje na odru MGL

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1


12.05.2022

Veliki diktator

Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.


12.05.2022

Veliki diktator

Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan


10.05.2022

Ena sekunda - Eden letošnjih močnejših filmov v slovenskih kinematografih

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


10.05.2022

Doktor Strange in multivesolje norosti

Tokrat v režiji Sama Raimija, mojstra grozljivk


10.05.2022

Inventura - S humorjem podšita žanrska zmes

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.05.2022

Mandićcirkus razgalja dejstvo igralčevega telesa kot konstante, ki je ni moč reinterpretirati

Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.


07.05.2022

Mandićcirkus

Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si


07.05.2022

Philip Ridley: Razparač

Po drami Philipa Ridleya Disney Razparač (SNG Nova Gorica, Gledališče Koper / premiera: 5. maj 2022) Režija: Nataša Barbara Gračner Prevajalec: Zdravko Duša Dramaturg: Rok Andres Lektorica: Barbara Rogelj Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Nina Čehovin Koreografinja: Jana Menger Skladatelj: Martin Vogrin Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Asistent režiserke: Dimitrij Gračner Nastopajo: Blaž Popovski, Arna Hadžialjević, Jure Rajšp k.g. Predstava Razparač, ki je premierno na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v koprodukciji z Gledališčem Koper zaživela sinoči, odrsko interpretira dramo Philipa Ridleya Disney Razparač. Besedilo velja za začetek vala prepoznavnih dramskih pisav devetdesetih v Britaniji, ki se ga je zaradi njegove neposrednosti in pogoste šokantnosti prijela oznaka »u fris«, tokratna uprizoritev pa upošteva spremenjeni kontekst in gledališke premene. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž


05.05.2022

Peter Verč: Za vse, ne zase

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Aleksander Golja


05.05.2022

Jasna Blažič: Izvir

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralec: Aleksander Golja


05.05.2022

Didier Eribon: Vrnitev v Reims

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralka: Eva Longyka Marušič


19.05.2022

Matjaž Pikalo: Ameriški sprehajalec

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


29.04.2022

Tekmeca

Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.


29.04.2022

Tekmeca

Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.


Stran 38 od 99
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov