Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Roman Rozina: Sto let slepote

11.04.2022

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Jure Franko.

Ljubljana : Mladinska knjiga, 2021

Roman Romana Rozine Sto let slepote jemlje pod drobnogled družbeno in intimno dogajanje med 24. majem 1900 in 24. majem 2000, gre za datuma, ki označujeta rojstvo in smrt enega osrednjih protagonistov knjige, slepega Matije, člana rodbine Knap. Razvoj dogodkov, geografsko zamejen z območjem Zasavja, ki se pred nami izrisuje tudi v nekaterih splošno znanih referencah, kot so denimo rudniška in steklarska dejavnost ali kasneje postavitev trboveljskega dimnika, nas tako vodi vse od predvečera moderne dobe, ki ga zaznamujejo močna prisotnost kmečkega načina življenja, a tudi elementi sobivanja z metafizičnim, prek burnega vzpona moderne dobe vse do začetka milenija in s tem nastopa postmoderne.

Roman popisuje dogajanje v državnih tvorbah, ki so zajemale tudi naše območje, torej vse od Avstro-Ogrske do samostojne Slovenije, ter s tem izrisuje ekonomsko-politični, a tudi duhovni in družbeni razvoj v zgodovinsko zamejenem obdobju. Prepričljivo kaže temelje, iz katerih so lahko vzniknile moderne variante politik in prepričanj, najsi gre za komunistično revolucijo, prvi val feminizma ali ne nazadnje za razvoj neoliberalnega modela. Zdi se, da Rozina pri tem izrazito stavi na družbeni kontekst, najboljša priča tega je dejstvo, da se različne ideologije razvijejo v isti rodbini, celo med dvojčkoma Alojzijem in Ludvikom, pogojno rečeno kapitalistom in komunistom.

Usode, ki so jih zlahka zasukala naključja ali neznatni interesi, ki so po nizu manjših odločitev dosegli vrh v diametralno nasprotnih družbenih položajih, v katerih so se znašle nastopajoče osebe, opozarjajo še na drugo, kronološko plat. Ne gre zgolj za vprašanje ključnih zgodovinskih momentov, kot je denimo vloga komunizma med drugo svetovno vojno in tik po njej, temveč namesto tega pred nami nastaja kompleksna slika usode delavskega vprašanja v celem stoletju – od prvih poskusov boja prek vojne zmage in nato povojne deziluzije do še hujšega razočaranja ob razpadu Jugoslavije. Podobno lahko vidimo tudi ob ženskem vprašanju, ki vznikne v povsem nerazumevajoči okolici, dobi nekaj zagona, a protagonistke uvidijo meje svojih naporov ter naposled kljub določenim uspehom izmozgane ugotavljajo, da problem tudi po burnem stoletju ni rešen.

To je zgolj površna predstavitev nekaterih razsežnosti Stotih let slepote, romana, ki si daje nemalo opravka tudi z intimno platjo nastopajočih, ne nazadnje imamo pod črto vselej opravka z vprašanjem družine … Celovit pogled na Rozinovo besedilo bi terjal neprimerno več prostora, saj delo šteje nekaj več kot petsto strani, obenem pa je sestavljen iz številnih mikrozgodb in natančnih popisov tudi manj pomembnih dogodkov. Pri tem velja poudariti, da je zahtevna naloga organizacije tovrstne pripovedi pisatelju v veliki meri uspela; z vidika sloga, ki je v osnovi namenjen predvsem posredovanju zgodbe, manj pa je izletov v izrazito estetiziran jezik, pa se delo ponuja tudi kot privlačno berilo.

Vse navedeno velja brez zadržka za približno dve tretjini knjige, kar v okviru zgodbe predstavlja dogajanje do konca druge svetovne vojne. Že številke nakazujejo na del problema: neprimerno večji delež besedila je namenjen nekaj manj kot prvi polovici stoletja. Zdi se, da začne roman z vstopom v povojno dobo kar nekoliko pospeševati in glede na to, da je osnovni okvir besedila Matijevo življenje in ne denimo ključni zgodovinski dogodki, za tovrstno potezo ni najti prav dobrega razloga. Novi liki so po tej točki vpeljani hitreje, njihova ozadja so predstavljena v manj razsežnostih, izgubi pa se tudi izrazito močna razsežnost predhodnega besedila: natančen popis ozadja in motivacije dogajanj.

Kljub literarno vznemirljivi ideji Matije kot slepe in izrazito pasivne priče, recimo temu slepe zadnje etape prejšnjega tisočletja, bi z vidika prej povedanega morda veljalo premisliti o samem konceptu burnega stoletja, ki je namesto na golo merjenje časa lahko vezano na duhovnozgodovinske zakonitosti, kot jih je denimo v knjigi 20. stoletje reflektiral Alain Badiou in posledično začetek dvajsetega stoletja postavil šele v čas prve svetovne vojne, njegov konec pa v čas razpada Sovjetske zveze.

Pred nami je tako morda Rozinov najambicioznejši literarni projekt, v katerem je združil svoje raziskovanje zasavskega prostora, politično refleksijo, kot jo je bilo mogoče najti v Županskem kandidatu Gamsu, ter vsaj še čezgeneracijsko družinsko vprašanje, kot se ga spomnimo iz Štirih v vrsti. Čeprav je pisanje z vidika tematik in refleksije prepričljivo, v zadnji tretjini knjige na žalost začne izgubljati svoj zagon, vendar nam to ne preprečuje, da se ne bi znova obrnili k natančnemu idejnemu orisu iz predhodnih poglavij Stotih let slepote.


Ocene

2023 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Roman Rozina: Sto let slepote

11.04.2022

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Jure Franko.

Ljubljana : Mladinska knjiga, 2021

Roman Romana Rozine Sto let slepote jemlje pod drobnogled družbeno in intimno dogajanje med 24. majem 1900 in 24. majem 2000, gre za datuma, ki označujeta rojstvo in smrt enega osrednjih protagonistov knjige, slepega Matije, člana rodbine Knap. Razvoj dogodkov, geografsko zamejen z območjem Zasavja, ki se pred nami izrisuje tudi v nekaterih splošno znanih referencah, kot so denimo rudniška in steklarska dejavnost ali kasneje postavitev trboveljskega dimnika, nas tako vodi vse od predvečera moderne dobe, ki ga zaznamujejo močna prisotnost kmečkega načina življenja, a tudi elementi sobivanja z metafizičnim, prek burnega vzpona moderne dobe vse do začetka milenija in s tem nastopa postmoderne.

Roman popisuje dogajanje v državnih tvorbah, ki so zajemale tudi naše območje, torej vse od Avstro-Ogrske do samostojne Slovenije, ter s tem izrisuje ekonomsko-politični, a tudi duhovni in družbeni razvoj v zgodovinsko zamejenem obdobju. Prepričljivo kaže temelje, iz katerih so lahko vzniknile moderne variante politik in prepričanj, najsi gre za komunistično revolucijo, prvi val feminizma ali ne nazadnje za razvoj neoliberalnega modela. Zdi se, da Rozina pri tem izrazito stavi na družbeni kontekst, najboljša priča tega je dejstvo, da se različne ideologije razvijejo v isti rodbini, celo med dvojčkoma Alojzijem in Ludvikom, pogojno rečeno kapitalistom in komunistom.

Usode, ki so jih zlahka zasukala naključja ali neznatni interesi, ki so po nizu manjših odločitev dosegli vrh v diametralno nasprotnih družbenih položajih, v katerih so se znašle nastopajoče osebe, opozarjajo še na drugo, kronološko plat. Ne gre zgolj za vprašanje ključnih zgodovinskih momentov, kot je denimo vloga komunizma med drugo svetovno vojno in tik po njej, temveč namesto tega pred nami nastaja kompleksna slika usode delavskega vprašanja v celem stoletju – od prvih poskusov boja prek vojne zmage in nato povojne deziluzije do še hujšega razočaranja ob razpadu Jugoslavije. Podobno lahko vidimo tudi ob ženskem vprašanju, ki vznikne v povsem nerazumevajoči okolici, dobi nekaj zagona, a protagonistke uvidijo meje svojih naporov ter naposled kljub določenim uspehom izmozgane ugotavljajo, da problem tudi po burnem stoletju ni rešen.

To je zgolj površna predstavitev nekaterih razsežnosti Stotih let slepote, romana, ki si daje nemalo opravka tudi z intimno platjo nastopajočih, ne nazadnje imamo pod črto vselej opravka z vprašanjem družine … Celovit pogled na Rozinovo besedilo bi terjal neprimerno več prostora, saj delo šteje nekaj več kot petsto strani, obenem pa je sestavljen iz številnih mikrozgodb in natančnih popisov tudi manj pomembnih dogodkov. Pri tem velja poudariti, da je zahtevna naloga organizacije tovrstne pripovedi pisatelju v veliki meri uspela; z vidika sloga, ki je v osnovi namenjen predvsem posredovanju zgodbe, manj pa je izletov v izrazito estetiziran jezik, pa se delo ponuja tudi kot privlačno berilo.

Vse navedeno velja brez zadržka za približno dve tretjini knjige, kar v okviru zgodbe predstavlja dogajanje do konca druge svetovne vojne. Že številke nakazujejo na del problema: neprimerno večji delež besedila je namenjen nekaj manj kot prvi polovici stoletja. Zdi se, da začne roman z vstopom v povojno dobo kar nekoliko pospeševati in glede na to, da je osnovni okvir besedila Matijevo življenje in ne denimo ključni zgodovinski dogodki, za tovrstno potezo ni najti prav dobrega razloga. Novi liki so po tej točki vpeljani hitreje, njihova ozadja so predstavljena v manj razsežnostih, izgubi pa se tudi izrazito močna razsežnost predhodnega besedila: natančen popis ozadja in motivacije dogajanj.

Kljub literarno vznemirljivi ideji Matije kot slepe in izrazito pasivne priče, recimo temu slepe zadnje etape prejšnjega tisočletja, bi z vidika prej povedanega morda veljalo premisliti o samem konceptu burnega stoletja, ki je namesto na golo merjenje časa lahko vezano na duhovnozgodovinske zakonitosti, kot jih je denimo v knjigi 20. stoletje reflektiral Alain Badiou in posledično začetek dvajsetega stoletja postavil šele v čas prve svetovne vojne, njegov konec pa v čas razpada Sovjetske zveze.

Pred nami je tako morda Rozinov najambicioznejši literarni projekt, v katerem je združil svoje raziskovanje zasavskega prostora, politično refleksijo, kot jo je bilo mogoče najti v Županskem kandidatu Gamsu, ter vsaj še čezgeneracijsko družinsko vprašanje, kot se ga spomnimo iz Štirih v vrsti. Čeprav je pisanje z vidika tematik in refleksije prepričljivo, v zadnji tretjini knjige na žalost začne izgubljati svoj zagon, vendar nam to ne preprečuje, da se ne bi znova obrnili k natančnemu idejnemu orisu iz predhodnih poglavij Stotih let slepote.


19.02.2022

Mark Ravenhill: Shopping and fucking

Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...


18.02.2022

Vrnitev v Reims

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Smrt na Nilu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Kupe št. 6

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Izgubljen boj nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo

Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija


18.02.2022

Avtorski projekt: Bolezen duše

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.02.2022

Simona Hamer: Vse OK

NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci


14.02.2022

Kaja Teržan: Nekoč bom imela čas

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Ta-Nehisi Coates: Med svetom in mano

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Tomo Podstenšek: Zgodbe za lažji konec sveta

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Andrej Blatnik: Trg osvoboditve

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bralec: Jure Franko


11.02.2022

Velika svoboda

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.02.2022

Padec Lune

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.02.2022

Zadnji naj ugasne luč

Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič


10.02.2022

Premiera v MGL - Katarina Morano: Usedline

Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1


09.02.2022

Aleksander Gadžijev in RTV simfoniki na Zimskem festivalu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.02.2022

Milan Jesih: Namreč

Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.


07.02.2022

Florjan Lipuš: Zgode in nezgode

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.


07.02.2022

Kajetan Gantar: Penelopin prt

Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.


04.02.2022

Titan

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 45 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov