Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Aljaž Krivec
Bere: Jure Franko.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2021
Roman Romana Rozine Sto let slepote jemlje pod drobnogled družbeno in intimno dogajanje med 24. majem 1900 in 24. majem 2000, gre za datuma, ki označujeta rojstvo in smrt enega osrednjih protagonistov knjige, slepega Matije, člana rodbine Knap. Razvoj dogodkov, geografsko zamejen z območjem Zasavja, ki se pred nami izrisuje tudi v nekaterih splošno znanih referencah, kot so denimo rudniška in steklarska dejavnost ali kasneje postavitev trboveljskega dimnika, nas tako vodi vse od predvečera moderne dobe, ki ga zaznamujejo močna prisotnost kmečkega načina življenja, a tudi elementi sobivanja z metafizičnim, prek burnega vzpona moderne dobe vse do začetka milenija in s tem nastopa postmoderne.
Roman popisuje dogajanje v državnih tvorbah, ki so zajemale tudi naše območje, torej vse od Avstro-Ogrske do samostojne Slovenije, ter s tem izrisuje ekonomsko-politični, a tudi duhovni in družbeni razvoj v zgodovinsko zamejenem obdobju. Prepričljivo kaže temelje, iz katerih so lahko vzniknile moderne variante politik in prepričanj, najsi gre za komunistično revolucijo, prvi val feminizma ali ne nazadnje za razvoj neoliberalnega modela. Zdi se, da Rozina pri tem izrazito stavi na družbeni kontekst, najboljša priča tega je dejstvo, da se različne ideologije razvijejo v isti rodbini, celo med dvojčkoma Alojzijem in Ludvikom, pogojno rečeno kapitalistom in komunistom.
Usode, ki so jih zlahka zasukala naključja ali neznatni interesi, ki so po nizu manjših odločitev dosegli vrh v diametralno nasprotnih družbenih položajih, v katerih so se znašle nastopajoče osebe, opozarjajo še na drugo, kronološko plat. Ne gre zgolj za vprašanje ključnih zgodovinskih momentov, kot je denimo vloga komunizma med drugo svetovno vojno in tik po njej, temveč namesto tega pred nami nastaja kompleksna slika usode delavskega vprašanja v celem stoletju – od prvih poskusov boja prek vojne zmage in nato povojne deziluzije do še hujšega razočaranja ob razpadu Jugoslavije. Podobno lahko vidimo tudi ob ženskem vprašanju, ki vznikne v povsem nerazumevajoči okolici, dobi nekaj zagona, a protagonistke uvidijo meje svojih naporov ter naposled kljub določenim uspehom izmozgane ugotavljajo, da problem tudi po burnem stoletju ni rešen.
To je zgolj površna predstavitev nekaterih razsežnosti Stotih let slepote, romana, ki si daje nemalo opravka tudi z intimno platjo nastopajočih, ne nazadnje imamo pod črto vselej opravka z vprašanjem družine … Celovit pogled na Rozinovo besedilo bi terjal neprimerno več prostora, saj delo šteje nekaj več kot petsto strani, obenem pa je sestavljen iz številnih mikrozgodb in natančnih popisov tudi manj pomembnih dogodkov. Pri tem velja poudariti, da je zahtevna naloga organizacije tovrstne pripovedi pisatelju v veliki meri uspela; z vidika sloga, ki je v osnovi namenjen predvsem posredovanju zgodbe, manj pa je izletov v izrazito estetiziran jezik, pa se delo ponuja tudi kot privlačno berilo.
Vse navedeno velja brez zadržka za približno dve tretjini knjige, kar v okviru zgodbe predstavlja dogajanje do konca druge svetovne vojne. Že številke nakazujejo na del problema: neprimerno večji delež besedila je namenjen nekaj manj kot prvi polovici stoletja. Zdi se, da začne roman z vstopom v povojno dobo kar nekoliko pospeševati in glede na to, da je osnovni okvir besedila Matijevo življenje in ne denimo ključni zgodovinski dogodki, za tovrstno potezo ni najti prav dobrega razloga. Novi liki so po tej točki vpeljani hitreje, njihova ozadja so predstavljena v manj razsežnostih, izgubi pa se tudi izrazito močna razsežnost predhodnega besedila: natančen popis ozadja in motivacije dogajanj.
Kljub literarno vznemirljivi ideji Matije kot slepe in izrazito pasivne priče, recimo temu slepe zadnje etape prejšnjega tisočletja, bi z vidika prej povedanega morda veljalo premisliti o samem konceptu burnega stoletja, ki je namesto na golo merjenje časa lahko vezano na duhovnozgodovinske zakonitosti, kot jih je denimo v knjigi 20. stoletje reflektiral Alain Badiou in posledično začetek dvajsetega stoletja postavil šele v čas prve svetovne vojne, njegov konec pa v čas razpada Sovjetske zveze.
Pred nami je tako morda Rozinov najambicioznejši literarni projekt, v katerem je združil svoje raziskovanje zasavskega prostora, politično refleksijo, kot jo je bilo mogoče najti v Županskem kandidatu Gamsu, ter vsaj še čezgeneracijsko družinsko vprašanje, kot se ga spomnimo iz Štirih v vrsti. Čeprav je pisanje z vidika tematik in refleksije prepričljivo, v zadnji tretjini knjige na žalost začne izgubljati svoj zagon, vendar nam to ne preprečuje, da se ne bi znova obrnili k natančnemu idejnemu orisu iz predhodnih poglavij Stotih let slepote.
Avtor recenzije: Aljaž Krivec
Bere: Jure Franko.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2021
Roman Romana Rozine Sto let slepote jemlje pod drobnogled družbeno in intimno dogajanje med 24. majem 1900 in 24. majem 2000, gre za datuma, ki označujeta rojstvo in smrt enega osrednjih protagonistov knjige, slepega Matije, člana rodbine Knap. Razvoj dogodkov, geografsko zamejen z območjem Zasavja, ki se pred nami izrisuje tudi v nekaterih splošno znanih referencah, kot so denimo rudniška in steklarska dejavnost ali kasneje postavitev trboveljskega dimnika, nas tako vodi vse od predvečera moderne dobe, ki ga zaznamujejo močna prisotnost kmečkega načina življenja, a tudi elementi sobivanja z metafizičnim, prek burnega vzpona moderne dobe vse do začetka milenija in s tem nastopa postmoderne.
Roman popisuje dogajanje v državnih tvorbah, ki so zajemale tudi naše območje, torej vse od Avstro-Ogrske do samostojne Slovenije, ter s tem izrisuje ekonomsko-politični, a tudi duhovni in družbeni razvoj v zgodovinsko zamejenem obdobju. Prepričljivo kaže temelje, iz katerih so lahko vzniknile moderne variante politik in prepričanj, najsi gre za komunistično revolucijo, prvi val feminizma ali ne nazadnje za razvoj neoliberalnega modela. Zdi se, da Rozina pri tem izrazito stavi na družbeni kontekst, najboljša priča tega je dejstvo, da se različne ideologije razvijejo v isti rodbini, celo med dvojčkoma Alojzijem in Ludvikom, pogojno rečeno kapitalistom in komunistom.
Usode, ki so jih zlahka zasukala naključja ali neznatni interesi, ki so po nizu manjših odločitev dosegli vrh v diametralno nasprotnih družbenih položajih, v katerih so se znašle nastopajoče osebe, opozarjajo še na drugo, kronološko plat. Ne gre zgolj za vprašanje ključnih zgodovinskih momentov, kot je denimo vloga komunizma med drugo svetovno vojno in tik po njej, temveč namesto tega pred nami nastaja kompleksna slika usode delavskega vprašanja v celem stoletju – od prvih poskusov boja prek vojne zmage in nato povojne deziluzije do še hujšega razočaranja ob razpadu Jugoslavije. Podobno lahko vidimo tudi ob ženskem vprašanju, ki vznikne v povsem nerazumevajoči okolici, dobi nekaj zagona, a protagonistke uvidijo meje svojih naporov ter naposled kljub določenim uspehom izmozgane ugotavljajo, da problem tudi po burnem stoletju ni rešen.
To je zgolj površna predstavitev nekaterih razsežnosti Stotih let slepote, romana, ki si daje nemalo opravka tudi z intimno platjo nastopajočih, ne nazadnje imamo pod črto vselej opravka z vprašanjem družine … Celovit pogled na Rozinovo besedilo bi terjal neprimerno več prostora, saj delo šteje nekaj več kot petsto strani, obenem pa je sestavljen iz številnih mikrozgodb in natančnih popisov tudi manj pomembnih dogodkov. Pri tem velja poudariti, da je zahtevna naloga organizacije tovrstne pripovedi pisatelju v veliki meri uspela; z vidika sloga, ki je v osnovi namenjen predvsem posredovanju zgodbe, manj pa je izletov v izrazito estetiziran jezik, pa se delo ponuja tudi kot privlačno berilo.
Vse navedeno velja brez zadržka za približno dve tretjini knjige, kar v okviru zgodbe predstavlja dogajanje do konca druge svetovne vojne. Že številke nakazujejo na del problema: neprimerno večji delež besedila je namenjen nekaj manj kot prvi polovici stoletja. Zdi se, da začne roman z vstopom v povojno dobo kar nekoliko pospeševati in glede na to, da je osnovni okvir besedila Matijevo življenje in ne denimo ključni zgodovinski dogodki, za tovrstno potezo ni najti prav dobrega razloga. Novi liki so po tej točki vpeljani hitreje, njihova ozadja so predstavljena v manj razsežnostih, izgubi pa se tudi izrazito močna razsežnost predhodnega besedila: natančen popis ozadja in motivacije dogajanj.
Kljub literarno vznemirljivi ideji Matije kot slepe in izrazito pasivne priče, recimo temu slepe zadnje etape prejšnjega tisočletja, bi z vidika prej povedanega morda veljalo premisliti o samem konceptu burnega stoletja, ki je namesto na golo merjenje časa lahko vezano na duhovnozgodovinske zakonitosti, kot jih je denimo v knjigi 20. stoletje reflektiral Alain Badiou in posledično začetek dvajsetega stoletja postavil šele v čas prve svetovne vojne, njegov konec pa v čas razpada Sovjetske zveze.
Pred nami je tako morda Rozinov najambicioznejši literarni projekt, v katerem je združil svoje raziskovanje zasavskega prostora, politično refleksijo, kot jo je bilo mogoče najti v Županskem kandidatu Gamsu, ter vsaj še čezgeneracijsko družinsko vprašanje, kot se ga spomnimo iz Štirih v vrsti. Čeprav je pisanje z vidika tematik in refleksije prepričljivo, v zadnji tretjini knjige na žalost začne izgubljati svoj zagon, vendar nam to ne preprečuje, da se ne bi znova obrnili k natančnemu idejnemu orisu iz predhodnih poglavij Stotih let slepote.
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Evripid: Alkestida Gledališče Marina Držića / gostovanje na Festival Ljubljana 27.08.2020 Režija: Livija Pandur Avtorica priredbe in dramaturginja: Lada Kaštelan Scenografija: Sven Jonke (Numen) Glasba: Primož Hladnik, Boris Benko (Duo Silence) Scenografija: Andrej Rutar Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Asistentka scenografa: Irena Kraljić Asistentka režiserke: Mateja Kokol Asistentka kostumografije: Andrea Marić Nastopajo: Katarina Stegnar, Igor Kovač, Zdeslav Čotić, Glorija Šoletić, Mirej Stanić, Nika Lasić, Vini Jurčić, Hrvoje Sebastijan, Boajn Beribaka Na Festivalu Ljubljana se je s predstavo Alkestida predstavilo dubrovniško Gledališče Marina Držića. Evripidovo dramo o najboljši med ženami je na oder postavila režiserka Livija Pandur. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Aljoša Rebolj
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Ivan Lotrič.
Na sporedu so bili standardni odlomki železnega opernega repertoarja kot je v navadi na tovrstnih koncertih. Sicer pa je bilo vabilo na ljubljanski festival prvo, ki ga je operni par prejel v času pandemije.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Neveljaven email naslov