Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Lorger
Bere Barbara Zupan.
Prevedla Nina Habjan Villarreal in Domen Kavčič; Ljubljana: Beletrina 2022
Mieko Kawakami v romanu Vsa moja poletja v središče postavlja vprašanje reproduktivne vloge žensk v še vedno patriarhalni, a tehnološko razviti Japonski. Tematiko umetne oploditve prepleta s problemi klasične družinske celice v odtujeni kapitalistični sodobnosti. Ta je zaznamovana z družbenimi omrežji, tehnološkim napredkom, visoko gospodarsko rastjo in velikim razkorakom med revnim in bogatim slojem prebivalstva. Zgodbe žensk, ne glede na to, iz katerega družbenega razreda prihajajo, so zaznamovane z razočaranjem nad moškimi, prenekatere pretepene, ponižane in zlorabljane že od malih nog.
Glavna junakinja Natsuko Natsume pripoved začne leta 2008, na dan ko jo v Tokiu obiščeta sestra in nečakinja. Njeni spomini na otroštvo nam pred očmi izrišejo nasilnega očeta alkoholika, tipiziran lik odsotnega in agresivnega moškega pa se v romanu ves čas pojavlja. Pisateljica se osredotoča na razmerja med ženskami. Prvoosebna pripovedovalka nam pred očmi slika kompleksnost sestrskega odnosa ter odnosa med materjo in najstniško hčerjo. Pripoved odpira vprašanje lepotnih idealov in razvijanja telesa dekleta v puberteti ter že nastavi motiv žensk samohranilk. Ta se v drugem delu temeljiteje razvija. Odsotnost moških v romanu žari z vedno istega praznega mesta, zgodbe žensk pa se okoli njih sestavljajo, vznikajo in ugašajo ter v iskanju lastne izpopolnitve ves čas plavajo med delom in družino.
Prvi del romana je nastal kot samostojna novela, s katero je Kawakami zaslovela, pozneje pa jo je nadgradila v roman. V drugem delu romana se zato prvi del bere kakor odmev, ki prikliče vzporednice in spomine na njeno sestro in otroštvo. Čas dogajanja je prestavljen osem let pozneje, zavzema veliko več prostora in se v celoti osredotoča na življenje osemintridesetletne Natsume. Pisateljica, ki bi za novi roman sicer morala raziskovati jakuze, se postopoma poglablja v raziskovanje umetne oploditve, problema samskih žensk in rojevanja otrok. Natsume, ki sprva deluje kot obris, se pred nami postopoma izriše v celostni ženski jaz, odnosi, ki jih plete v romanu, pa se prav tako poglabljajo. Sprva se zdi, da so vsi odnosi v romanu prepredeni z distanco in da se ljudje srečujejo kakor vase zaprte kapsule v času in prostoru. S subtilnim valovanjem pripovedi se osebe postopoma odpirajo in odnosi se poglabljajo, vprašanje umetne oploditve samskih žensk pa vse bolj stopa v ospredje. Kar se je prej zdelo zgolj Natsumijina radovednost, se prelevi v strah pred starostjo, samoto in v tesnobo. Odtujenost in manko skupnosti se zdita ključna razloga za njeno željo po otroku.
Kljub feminističnim gibanjem na Japonskem, ki so ženskam izbojevala volilno pravico in možnost svobodne vključitve na trg dela, je biti samska ženska samohranilka pojav, ki zahteva redefinicijo koncepta družine. Sodobnost se znajde na razpotju, kjer družba ženskam omogoča kariero, a jih zasužnjuje z reproduktivnim skrbstvenim delom in vztraja pri svojih tradicionalnih vzorcih. Glavna junakinja s svojo intimno zgodbo izraža trk tega družbeno-zgodovinskega konflikta.
Mesta, ženske in njihovo medsebojno prepletanje valovijo v skrajno natančnem popisovanju krajev in notranjega sveta Natsume, ki se ves čas pogovarja s prijateljicami in sodelavkami. Opisi občutij se gibljejo na površini in postopoma luščijo protagonistkino notranjost. Kraj nasilja in bolečine v romanu predstavlja tradicionalna družina, njen izvor je patriarhat, strukturno zapisan tako v moškemu kot tudi v ženski. Zdi se, da roman v svojem podtonu želi priznati, da patriarhata pač ne bomo izkoreninili, spremenimo pa lahko koncept družine. In na ta način morda nekoč na vrsto pride še patriarhat. Na meta ravni pa so Vsa moja poletja roman o nastajanju romana, saj protagonistka z njegovo zadnjo črko rodi zgodbo, ki smo jo pravkar prebrali.
Avtorica recenzije: Ana Lorger
Bere Barbara Zupan.
Prevedla Nina Habjan Villarreal in Domen Kavčič; Ljubljana: Beletrina 2022
Mieko Kawakami v romanu Vsa moja poletja v središče postavlja vprašanje reproduktivne vloge žensk v še vedno patriarhalni, a tehnološko razviti Japonski. Tematiko umetne oploditve prepleta s problemi klasične družinske celice v odtujeni kapitalistični sodobnosti. Ta je zaznamovana z družbenimi omrežji, tehnološkim napredkom, visoko gospodarsko rastjo in velikim razkorakom med revnim in bogatim slojem prebivalstva. Zgodbe žensk, ne glede na to, iz katerega družbenega razreda prihajajo, so zaznamovane z razočaranjem nad moškimi, prenekatere pretepene, ponižane in zlorabljane že od malih nog.
Glavna junakinja Natsuko Natsume pripoved začne leta 2008, na dan ko jo v Tokiu obiščeta sestra in nečakinja. Njeni spomini na otroštvo nam pred očmi izrišejo nasilnega očeta alkoholika, tipiziran lik odsotnega in agresivnega moškega pa se v romanu ves čas pojavlja. Pisateljica se osredotoča na razmerja med ženskami. Prvoosebna pripovedovalka nam pred očmi slika kompleksnost sestrskega odnosa ter odnosa med materjo in najstniško hčerjo. Pripoved odpira vprašanje lepotnih idealov in razvijanja telesa dekleta v puberteti ter že nastavi motiv žensk samohranilk. Ta se v drugem delu temeljiteje razvija. Odsotnost moških v romanu žari z vedno istega praznega mesta, zgodbe žensk pa se okoli njih sestavljajo, vznikajo in ugašajo ter v iskanju lastne izpopolnitve ves čas plavajo med delom in družino.
Prvi del romana je nastal kot samostojna novela, s katero je Kawakami zaslovela, pozneje pa jo je nadgradila v roman. V drugem delu romana se zato prvi del bere kakor odmev, ki prikliče vzporednice in spomine na njeno sestro in otroštvo. Čas dogajanja je prestavljen osem let pozneje, zavzema veliko več prostora in se v celoti osredotoča na življenje osemintridesetletne Natsume. Pisateljica, ki bi za novi roman sicer morala raziskovati jakuze, se postopoma poglablja v raziskovanje umetne oploditve, problema samskih žensk in rojevanja otrok. Natsume, ki sprva deluje kot obris, se pred nami postopoma izriše v celostni ženski jaz, odnosi, ki jih plete v romanu, pa se prav tako poglabljajo. Sprva se zdi, da so vsi odnosi v romanu prepredeni z distanco in da se ljudje srečujejo kakor vase zaprte kapsule v času in prostoru. S subtilnim valovanjem pripovedi se osebe postopoma odpirajo in odnosi se poglabljajo, vprašanje umetne oploditve samskih žensk pa vse bolj stopa v ospredje. Kar se je prej zdelo zgolj Natsumijina radovednost, se prelevi v strah pred starostjo, samoto in v tesnobo. Odtujenost in manko skupnosti se zdita ključna razloga za njeno željo po otroku.
Kljub feminističnim gibanjem na Japonskem, ki so ženskam izbojevala volilno pravico in možnost svobodne vključitve na trg dela, je biti samska ženska samohranilka pojav, ki zahteva redefinicijo koncepta družine. Sodobnost se znajde na razpotju, kjer družba ženskam omogoča kariero, a jih zasužnjuje z reproduktivnim skrbstvenim delom in vztraja pri svojih tradicionalnih vzorcih. Glavna junakinja s svojo intimno zgodbo izraža trk tega družbeno-zgodovinskega konflikta.
Mesta, ženske in njihovo medsebojno prepletanje valovijo v skrajno natančnem popisovanju krajev in notranjega sveta Natsume, ki se ves čas pogovarja s prijateljicami in sodelavkami. Opisi občutij se gibljejo na površini in postopoma luščijo protagonistkino notranjost. Kraj nasilja in bolečine v romanu predstavlja tradicionalna družina, njen izvor je patriarhat, strukturno zapisan tako v moškemu kot tudi v ženski. Zdi se, da roman v svojem podtonu želi priznati, da patriarhata pač ne bomo izkoreninili, spremenimo pa lahko koncept družine. In na ta način morda nekoč na vrsto pride še patriarhat. Na meta ravni pa so Vsa moja poletja roman o nastajanju romana, saj protagonistka z njegovo zadnjo črko rodi zgodbo, ki smo jo pravkar prebrali.
Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič
Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.
Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)
Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat
SNG Nova Gorica / premiera: 13. april 2022 Režija: Mojca Madon Prevajalka: Dijana Matković Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Lektorica: Anja Pišot Scenografinja: Urša Vidic Kostumograf: Andrej Vrhovnik Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova Avtor glasbe: Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Nastopajo: Ivana Percan Kodarin k. g., Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel, Ana Facchini Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madone, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan
Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madon, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Pretekli petek je SNG Maribor s predstavo Svatba in Posvetitev pomladi navdušil domače občinstvo, ki je umetnike nagradilo s stoječimi ovacijami. Po tridesetih letih uspešnega delovanja na slovenski baletni sceni in številnih mednarodnih uspehih koreograf in umetniški vodja mariborskega baleta Edward Clug znova dokazuje, da je v vrhunski ustvarjalni kondiciji. S svojo značilno, zelo zgovorno gibalno govorico in izbiro močnih, simbolnih vsebin, ki izvirajo iz ruske folklore, je občinstvu ponudil čustveno prepričljivo in vsebinsko pomenljivo baletno predstavo. V izvedbo je vključil tudi zbor s solisti orkestra SNG Maribor, ki je baletno suito Pomladno obredje pod vodstvom Simona Krečiča izvedel premierno.
Stara mestna elektrarna / premiera: 11. april 2022 Koreografija in ples: Mateja Rebolj, Magdalena Reiter Glasba: Johann Sebastian Bach Dramaturgija: Pia Brezavšček Glasbena analiza: Sašo Vollmaier Lučno oblikovanje: Mojca Sarjaš Produkcija: Zavod Mirabelka Partner: Zavod Bunker, Zavod Maska V Stari mestni elektrarni so sinoči premierno izvedli predstavo Preludiji in fuge. Koreografinji in plesalki Mateja Rebolj in Magdalena Reiter sta pred polno dvorano nastopili s performativno in plesno izraznostjo, ki so jo čustveno in ambientalno dialoško podprle tudi kompozicije preludijev in fug Johanna Sebastiana Bacha. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Darja Štravs Tisu
V Stari mestni elektrarni so sinoči premierno izvedli predstavo Preludiji in fuge. Koreografinji in plesalki Mateja Rebolj in Magdalena Reiter sta pred polno dvorano nastopili s performativno in plesno izraznostjo, ki so jo čustveno in ambientalno dialoško podprle tudi kompozicije preludijev in fug Johanna Sebastiana Bacha. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Neveljaven email naslov