Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.
Otok za cinefile
Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Fårö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.
Če odmislimo naslov filma, je že omemba otoka Fårö za cinefile povsem zadosten signal, da smo se znašli na Bergmanovem teritoriju, in to tako v dobesednem kot prenesenem pomenu. Na tem otočku sredi Baltskega morja je Ingmar Bergman namreč posnel nekaj svojih najznamenitejših filmskih del, si tam tudi uredil bivališče ter na njem preživel odmaknjena zadnja leta življenja, danes pa je otok namenjen turistom, kulturniškim rezidencam in ohranjanju dediščine velikega mojstra. Skratka, nad celotnim otočkom gospodari Bergmanov duh in svetla točka sedmega celovečernega filma francoske ustvarjalke Mie Hansen-Løve je gotovo to, da se s tem duhom spoprime lahkotno, celo igrivo in humorno. Ker mu je nemogoče ubežati, se je treba z njim soočiti ironično, tudi s prikazom filmarske samonanašalnosti in skoraj incestuozne zapredenosti v svoje lastne kroge in obsesije.
Zasedba Luksemburžanke Vicky Krieps in Britanca Tima Rotha v glavni vlogi daje zastavku zgodbe mednaroden, koprodukcijski pridih v metafilmskem smislu, temu se pridružujeta še Avstralka Mia Wasikowska in Norvežan Anders Danielsen Lie v vlogi mlajše, delno umišljene različice glavnega para. Tako je rešena tudi zagata z mnoštvom različnih dialektov, ki še prispeva k brisanju meje med tem, kaj naj bi bilo linearno dogajanje, kaj pa namišljena uprizoritev scenarija oziroma reminiscence glavnih likov.
Mia Hansen-Løve se duhovito pozabava s številnimi namigi in svoj par filmskih ustvarjalcev položi dobesedno v isto posteljo, v kateri je bila posneta znamenita Bergmanova serija Prizori iz zakonskega življenja. Hkrati pa kot pri večini svojih del delno izhaja tudi iz avtobiografske izkušnje, v tem primeru iz ne ravno najsrečnejše zveze z uveljavljenim cineastom Olivierjem Assayasom [asajásom]. Skratka, Bergmanov otok je prava veselica za abonirane iskalce filmskih citatov in referenc, se pa bojim, da ni prav preveč zabaven za tiste »izven«.
A delo je vseeno več od spretnega driblanja po kulturni polpreteklosti; film je prežet z melanholičnim uvidom v vprašanja človeške identitete in intime, poln je prefinjenih razprav in dialoških izmenjav ter režijskih prehodov, ki enako kot Bergmana prikličejo tudi francoskega režiserja Rohmerja, in sicer tako, da se, kar zadeva filmsko zgodbo, na videz ne zgodi nič in hkrati zelo veliko ... Ne nazadnje pa je Bergmanov otok krasna potrditev umetnosti kot načina, kako preživeti več življenj znotraj enega samega.
Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.
Otok za cinefile
Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Fårö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.
Če odmislimo naslov filma, je že omemba otoka Fårö za cinefile povsem zadosten signal, da smo se znašli na Bergmanovem teritoriju, in to tako v dobesednem kot prenesenem pomenu. Na tem otočku sredi Baltskega morja je Ingmar Bergman namreč posnel nekaj svojih najznamenitejših filmskih del, si tam tudi uredil bivališče ter na njem preživel odmaknjena zadnja leta življenja, danes pa je otok namenjen turistom, kulturniškim rezidencam in ohranjanju dediščine velikega mojstra. Skratka, nad celotnim otočkom gospodari Bergmanov duh in svetla točka sedmega celovečernega filma francoske ustvarjalke Mie Hansen-Løve je gotovo to, da se s tem duhom spoprime lahkotno, celo igrivo in humorno. Ker mu je nemogoče ubežati, se je treba z njim soočiti ironično, tudi s prikazom filmarske samonanašalnosti in skoraj incestuozne zapredenosti v svoje lastne kroge in obsesije.
Zasedba Luksemburžanke Vicky Krieps in Britanca Tima Rotha v glavni vlogi daje zastavku zgodbe mednaroden, koprodukcijski pridih v metafilmskem smislu, temu se pridružujeta še Avstralka Mia Wasikowska in Norvežan Anders Danielsen Lie v vlogi mlajše, delno umišljene različice glavnega para. Tako je rešena tudi zagata z mnoštvom različnih dialektov, ki še prispeva k brisanju meje med tem, kaj naj bi bilo linearno dogajanje, kaj pa namišljena uprizoritev scenarija oziroma reminiscence glavnih likov.
Mia Hansen-Løve se duhovito pozabava s številnimi namigi in svoj par filmskih ustvarjalcev položi dobesedno v isto posteljo, v kateri je bila posneta znamenita Bergmanova serija Prizori iz zakonskega življenja. Hkrati pa kot pri večini svojih del delno izhaja tudi iz avtobiografske izkušnje, v tem primeru iz ne ravno najsrečnejše zveze z uveljavljenim cineastom Olivierjem Assayasom [asajásom]. Skratka, Bergmanov otok je prava veselica za abonirane iskalce filmskih citatov in referenc, se pa bojim, da ni prav preveč zabaven za tiste »izven«.
A delo je vseeno več od spretnega driblanja po kulturni polpreteklosti; film je prežet z melanholičnim uvidom v vprašanja človeške identitete in intime, poln je prefinjenih razprav in dialoških izmenjav ter režijskih prehodov, ki enako kot Bergmana prikličejo tudi francoskega režiserja Rohmerja, in sicer tako, da se, kar zadeva filmsko zgodbo, na videz ne zgodi nič in hkrati zelo veliko ... Ne nazadnje pa je Bergmanov otok krasna potrditev umetnosti kot načina, kako preživeti več življenj znotraj enega samega.
Potential States Moment, Gledališče Glej, Ballhaus Ost / premiera 18.09.2020 Koncept: Eva Nina Lampič in Beliban zu Stolberg Zasnova in izvedba: Barbara Kukovec (Maribor, Ljubljana), Eva Nina Lampič, Beliban zu Stolberg, Linda Vaher (Berlin) Scenografija in dokumentacija: Dani Modrej Oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Dramaturško svetovanje: Fabian Löwenbrück Produkcija: Nika Bezeljak (Moment), Barbara Poček (Gledališče Glej), Tina Pfurr (Ballhaus Ost) Izvršna produkcija: Anna Mareike Holtz (ehrliche arbeit) Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Maribor, Mestna občina Ljubljana, Fundacija Robert Bosch (Nemčija) Sinoči so na Intimnem odru premierno izvedli predstavo Potential States, ki tematizira Jugoslavijo in Kurdistan, hkrati pa zgodovinske vzorce in značilnosti obeh držav vpleta tudi v uprizoritveni dogodek. Gre za koprodukcijo mariborskega Momenta, Gledališča Glej in berlinskega Ballhaus Osta, ki jo bodo prihodnji teden premierno predstavili še v Ljubljani, oktobra pa tudi v Berlinu. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Dani Modrej
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.
Oče Romuald/Lovrenc Marušič: Škofjeloški pasijon Koprodukcija Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj Premieri: 10.septembra 2020 Prešernovo gledališče Kranj; 24. oktobra 2020 Mestno gledališče Ptuj Koprodukcija z Mestnim gledališčem Ptuj Režiser: Jernej Lorenci Dramaturg: Matic Starina Koreograf in asistent režiserja: Gregor Luštek Scenograf: Branko Hojnik Kostumografka: Belinda Radulović Skladatelj: Branko Rožman Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel Oblikovalec maske: Matej Pajntar Inspicient in rekviziter: Ciril Roblek Šepetalka: Judita Polak Igrajo: Darja Reichman Blaž Setnikar Miha Rodman Doroteja Nadrah k. g. Miranda Trnjanin k. g. Gregor Zorc k. g. Pesem 'Oljsko goro tiha noč pokriva' na posnetku poje Pipa Lorenci
V Mestnem gledališču ljubljanskem prejšnje sezone niso mogli speljati do konca, zato je prva septembrska premiera še pomladni dolg; režiserka Barbara Hieng Samobor, sicer direktorica in umetniška vodja gledališča, je na oder studia postavila besedilo španskega avtorja Joséja Cabeze, ki je nastalo kot scenarij za film Sedem let – prevedel ga je Ignac Fock. Vodilna četverica podjetja – v izvirniku so to večinoma moški, v slovenski različici z naslovom Trije milijoni minut pa same ženske – se zaradi nezakonitih poslovnih praks znajde pred dilemo: nekdo se bo moral žrtvovati, prevzeti krivdo in iti za 7 let v zapor; tako bo podjetje rešeno, ostali pa na prostosti. Vtise po premieri psihološkega trilerja Trije milijoni minut je zbrala Staša Grahek. Po filmskem scenariju 7 let (7 anos), 2017 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 8. september 2020 prevajalec Ignac Fock režiserka in avtorica priredbe Barbara Hieng Samobor dramaturginja Eva Mahkovic scenograf Darjan Mihajlović Cerar kostumografka Bjanka Adžić Ursulov lektorica Maja Cerar oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik oblikovalec tona Sašo Dragaš asistentka dramaturginje in šepetalka na vajah (študijsko) Ida Brancelj Nastopajo Judita Zidar, Tjaša Železnik, Mojca Funkl, Ana Pavlin, Klara Kuk k. g., Jana Zupančič (glas) Judita Zidar, Ana Pavlin, Klara Kuk, Mojca Funkl, Tjaša Železnik Avtor fotorafije: Peter Giodani
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Wajdi Muawad: Požigi SNG Drama Ljubljana / premiera 04.09.2020 Režija: Nina Rajić Kranjac Prevajalka: Eva Mahkovic Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenografija: Urša Vidic Kostumografija: Marina Sremac Skladatelj: Branko Rožman Koreografinja: Tanja Zgonc Oblikovanje svetlobe: Borut Bučinel Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserke (študijsko): Jaka Smerkolj Simoneti Asistentka scenografinje: Sara Slivnik Nastopajo: Pia Zemljič, Nataša Keser, Nejc Cijan Garlatti, Branko Šturbej, Timon Šturbej, Tina Vrbnjak, Nina Valič, Marko Mandić, Benjamin Krnetić, Rok Vihar, Zvone Hribar, Boris Mihalj, Janez Škof S premiero predstave Požigi so sinoči v ljubljanski Drami odprli novo gledališko sezono. Besedilo Wajdija Mouawada je režirala Nina Rajić Kranjac, ki se problematike vojne, legitimnosti nasilja in soočanja s travmatičnimi posledicami loteva gledališko drzno in večplastno. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Neveljaven email naslov