Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.

Samonanašalna kritika elitističnega sveta umetnosti

Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.

Zgodba se začne z dolgim prizorom, v katerem osemdesetletni milijonar razmišlja o banalnosti svojega življenja. Ljudje ga poznajo zaradi bogastva, vendar ga ne cenijo. Vse kaže na to, da se bo zamislil nad praznino zasledovanja dobička ter se skušal domisliti kakšnega družbeno odgovornega projekta; vendar mu potem na misel padeta samo most, ki bi nosil njegovo ime ter – film, ki bi ga produciral. Uvod, ki tudi estetsko napove potek filma, polnega pravilnih razmerij, globokih planov in čistih linij, s to suho in trpko humorno izpeljavo predstavlja prvi korak k rušitvi vseh mogočih mitov o umetniškem filmu.

Naslednji korak našega poslovneža (Jose Luiz Gomez) je, da poišče razvpito umetniško režiserko (Penelope Cruz), ki bi uresničila njegovo željo posneti film po romanu nobelovega nagrajenca. Ko se projektu pridružita še osebnostno, nazorsko in profesionalno zelo različna igralca (Oscar Martinez, Antonio Banderas), je stvar zaokrožena in se zgolj stopnjuje do katastrofalnega velikega finala. Tekmeca nam plast za plastjo razkrivata sloje egoizma in samozagledanosti, ki se skrivajo še za tako velikimi ideali in umetniškimi dosežki. Korak za korakom ruši predstave o umetnosti kot področju čistega in svetega. Ego vedno premaga racionalnizirana, zavestna dejanja. Tako denimo igralec, ki meni, da so oskarji cirkus, nevreden svetosti njegovega poklica, pred ogledalom vadi govor, v katerem bo požel slavo z zavrnitvijo nagrade … Njegov ponos na nagrado, ki so mu jo izdelali učenci s posebnimi potrebami, služi samopotrjevanju podobe etičnega posameznika.

Pri tem razčesavanju film ponekod zapade v klišeje; prodornim domislicam se pridružijo prežvečene šale, hladna estetika, ki sicer poudarja antisocialnost celotnega položaja, pa se drugič zdi sama sebi namen. Danes je biti samoironičen skoraj že pogoj za doseganje uspehov. Z distanco do svojih lastnih prepričanj jih je najlažje tudi uveljaviti. Tako se film Tekmeca s kritiko pretencioznosti filmskih umetnikov stalno giblje na robu tega, da sam zdrsne v pretencioznost.

Vendarle pa trenutki prodornega uvida, izbrušenost filmskega jezika, dobre igralske predstave latino all-star zasedbe, predvsem pa izjemne Penelope Cruz, na čelu z zelo domiselnim in večplastnim koncem, pripomorejo k prav dobri filmski izkušnji.