Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Samonanašalna kritika elitističnega sveta umetnosti
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Zgodba se začne z dolgim prizorom, v katerem osemdesetletni milijonar razmišlja o banalnosti svojega življenja. Ljudje ga poznajo zaradi bogastva, vendar ga ne cenijo. Vse kaže na to, da se bo zamislil nad praznino zasledovanja dobička ter se skušal domisliti kakšnega družbeno odgovornega projekta; vendar mu potem na misel padeta samo most, ki bi nosil njegovo ime ter – film, ki bi ga produciral. Uvod, ki tudi estetsko napove potek filma, polnega pravilnih razmerij, globokih planov in čistih linij, s to suho in trpko humorno izpeljavo predstavlja prvi korak k rušitvi vseh mogočih mitov o umetniškem filmu.
Naslednji korak našega poslovneža (Jose Luiz Gomez) je, da poišče razvpito umetniško režiserko (Penelope Cruz), ki bi uresničila njegovo željo posneti film po romanu nobelovega nagrajenca. Ko se projektu pridružita še osebnostno, nazorsko in profesionalno zelo različna igralca (Oscar Martinez, Antonio Banderas), je stvar zaokrožena in se zgolj stopnjuje do katastrofalnega velikega finala. Tekmeca nam plast za plastjo razkrivata sloje egoizma in samozagledanosti, ki se skrivajo še za tako velikimi ideali in umetniškimi dosežki. Korak za korakom ruši predstave o umetnosti kot področju čistega in svetega. Ego vedno premaga racionalnizirana, zavestna dejanja. Tako denimo igralec, ki meni, da so oskarji cirkus, nevreden svetosti njegovega poklica, pred ogledalom vadi govor, v katerem bo požel slavo z zavrnitvijo nagrade … Njegov ponos na nagrado, ki so mu jo izdelali učenci s posebnimi potrebami, služi samopotrjevanju podobe etičnega posameznika.
Pri tem razčesavanju film ponekod zapade v klišeje; prodornim domislicam se pridružijo prežvečene šale, hladna estetika, ki sicer poudarja antisocialnost celotnega položaja, pa se drugič zdi sama sebi namen. Danes je biti samoironičen skoraj že pogoj za doseganje uspehov. Z distanco do svojih lastnih prepričanj jih je najlažje tudi uveljaviti. Tako se film Tekmeca s kritiko pretencioznosti filmskih umetnikov stalno giblje na robu tega, da sam zdrsne v pretencioznost.
Vendarle pa trenutki prodornega uvida, izbrušenost filmskega jezika, dobre igralske predstave latino all-star zasedbe, predvsem pa izjemne Penelope Cruz, na čelu z zelo domiselnim in večplastnim koncem, pripomorejo k prav dobri filmski izkušnji.
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Samonanašalna kritika elitističnega sveta umetnosti
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Zgodba se začne z dolgim prizorom, v katerem osemdesetletni milijonar razmišlja o banalnosti svojega življenja. Ljudje ga poznajo zaradi bogastva, vendar ga ne cenijo. Vse kaže na to, da se bo zamislil nad praznino zasledovanja dobička ter se skušal domisliti kakšnega družbeno odgovornega projekta; vendar mu potem na misel padeta samo most, ki bi nosil njegovo ime ter – film, ki bi ga produciral. Uvod, ki tudi estetsko napove potek filma, polnega pravilnih razmerij, globokih planov in čistih linij, s to suho in trpko humorno izpeljavo predstavlja prvi korak k rušitvi vseh mogočih mitov o umetniškem filmu.
Naslednji korak našega poslovneža (Jose Luiz Gomez) je, da poišče razvpito umetniško režiserko (Penelope Cruz), ki bi uresničila njegovo željo posneti film po romanu nobelovega nagrajenca. Ko se projektu pridružita še osebnostno, nazorsko in profesionalno zelo različna igralca (Oscar Martinez, Antonio Banderas), je stvar zaokrožena in se zgolj stopnjuje do katastrofalnega velikega finala. Tekmeca nam plast za plastjo razkrivata sloje egoizma in samozagledanosti, ki se skrivajo še za tako velikimi ideali in umetniškimi dosežki. Korak za korakom ruši predstave o umetnosti kot področju čistega in svetega. Ego vedno premaga racionalnizirana, zavestna dejanja. Tako denimo igralec, ki meni, da so oskarji cirkus, nevreden svetosti njegovega poklica, pred ogledalom vadi govor, v katerem bo požel slavo z zavrnitvijo nagrade … Njegov ponos na nagrado, ki so mu jo izdelali učenci s posebnimi potrebami, služi samopotrjevanju podobe etičnega posameznika.
Pri tem razčesavanju film ponekod zapade v klišeje; prodornim domislicam se pridružijo prežvečene šale, hladna estetika, ki sicer poudarja antisocialnost celotnega položaja, pa se drugič zdi sama sebi namen. Danes je biti samoironičen skoraj že pogoj za doseganje uspehov. Z distanco do svojih lastnih prepričanj jih je najlažje tudi uveljaviti. Tako se film Tekmeca s kritiko pretencioznosti filmskih umetnikov stalno giblje na robu tega, da sam zdrsne v pretencioznost.
Vendarle pa trenutki prodornega uvida, izbrušenost filmskega jezika, dobre igralske predstave latino all-star zasedbe, predvsem pa izjemne Penelope Cruz, na čelu z zelo domiselnim in večplastnim koncem, pripomorejo k prav dobri filmski izkušnji.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Daniil Harms Umetnost je omara Režija: Ivan Peternelj Koprodukcija: Društvo za umetnost AVGUS in Slovensko mladinsko gledališče Premiera: 6. 9. 2019, v skladišču Mladinskega poleg Nove pošte Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2019/20 začelo s predstavo Umetnost je omara. Po besedilih ruskega avantgardnega pisatelja Daniila Harmsa jo je režiral Ivan Peternelj. »Skupaj z igralsko ekipo nas je pri tem še enkrat spomnil, da je gledališki užitek zabava najboljše vrste«, je zapisala Petra Tanko, ki si je ogledala premiero. na sliki: Blaž Šef in Daša Doberšek, foto: Matej Peternelj
Lutkovno gledališče Maribor, Hiša otrok in umetnosti / Premiera 05.09.2019 Režija: Jelena Sitar Cvetko Avtor likovne podobe: Svjetlan Junaković Dramaturg: Anže Virant Lektorica: Metka Damjan Avtor glasbe: Igor Cvetko Svetovalec za beatbox: Žiga Žmavc Kostumografka: Mojca Bernjak Oblikovalec svetlobe: Miljenko Knezoci Scenski tehnolog: Lucijan Jošt Lutkovni tehnolog: Primož Mihevc Oblikovalka in izdelovalka lutk: Darka Erdelji Izdelovalci rekvizitov: Darka Erdelji, Mojca Bernjak, Primož Mihevc, Uroš Kumer (študijsko) in Brina Fekonja (študijsko) Asistent režije: Danilo Trstenjak Izdelovalci scenskih elementov: Lucijan Jošt, Branko Caserman in Igor Vidovič Nastopajo: Danilo Trstenjak, Gregor Prah, k. g., Andraž Jug k. g. Ob 90. obletnici rojstva Lojzeta Kovačiča so včeraj v Lutkovnem gledališču Maribor sezono začeli s predstavo Možiček žebljiček. Uprizoritev kolaža pravljic iz Kovačičeve zbirke Zgodbe iz mesta Rič Rač je na oder Male dvorane postavila režiserka Jelena Sitar Cvetko. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Boštjan Lah
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Eva Longyka Marušič
Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
"Bilo je nekoč v Hollywoodu je elegija in pravljica; gre za v osnovi trdo, kruto in tragično resnično zgodbo, ki jo Tarantino s filmskimi sredstvi konča z vero v moč fantazije in v odrešitveno moč filma." - Gorazd Trušnovec Vir fotografije: Kinodvor.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Ivan Lotrič.
Neveljaven email naslov